thumb|Peloponeške vojne (oranžna prikazuje Klasične Atene in zaveznike, zelena pa Antično Šparto in zaveznike) Peloponeška vojna je bila vojna med Atenami z zavezniki in Šparto z zavezniki, ki je trajala 27 let, z začetkom leta 431 pr. n. št.
Zgodovinski viri
Glavni zgodovinski vir za večino vojne je podroben opis Tukididove Zgodovine peloponeške vojne. Navaja, da je svojo zgodovino začel pisati takoj, ko je izbruhnila vojna, podatke pa črpal iz pripovedi iz prve roke, vključno z dogodki, ki jim je bil sam priča. Atencec, ki se je boril v zgodnjem delu vojne, je bil Tukidid izgnan leta 423 pr. n. št. in se naselil na Peloponezu, kjer je preživel preostanek vojne, zbiral vire in pisal svojo zgodovino. Učenjaki menijo, da je Tukidid zanesljiv in nevtralen med obema stranema. Delna izjema so dolgi govori, o katerih poroča, za katere Tukidid priznava, da niso točni zapisi povedanega, ampak njegova interpretacija predstavljenih splošnih argumentov. Pripoved se začne nekaj let pred vojno, pojasnjuje, zakaj se je začela, nato pa poroča o dogodkih iz leta v leto. Glavna omejitev Tukididovega dela je, da je nepopolno: besedilo se nenadoma konča leta 411 pr. n. št., sedem let pred koncem vojne.
Pripoved je nadaljeval Ksenofont, mlajši sodobnik, v prvi knjigi svoje Helenike (Ἑλληνικά, Helleniká). To neposredno sledi Tukididovemu zadnjemu stavku in zagotavlja podoben zapis o zaključku vojne in posledicah. Ksenofont, rojen v Atenah, je svojo vojaško kariero preživel kot plačanec, bojeval se je v Perzijskem cesarstvu in za Šparto v Mali Aziji, Trakiji in Grčiji. Zaradi teh dejanj je bil izgnan iz Aten, zato se je upokojil in živel v Šparti, kjer je okoli 40 let po koncu vojne napisal zgodovinopisno delo Helleniká. Njegovo poročilo na splošno velja za ugodno za Šparto.
Krajši opis celotne vojne ponuja sicilijanski zgodovinar Diodor Sicilski v 12. in 13. knjigi svoje Bibliotheca historica. Zdi se, da te knjige, napisane v 1. stoletju pr. n. št., v veliki meri (morda v celoti) temeljijo na prejšnji univerzalni zgodovini Eforja, ki je bila napisana v stoletju po vojni, ki je zdaj izgubljena.
Rimsko-grški zgodovinar Plutarh je v svojih Vzporednih življenjih (, Bíoi Parállēloi; ) napisal biografije štirih glavnih poveljnikov v vojni (Perikleja, Nikija, Alkibiada in Lizandra). Plutarh se je osredotočil na značaj in moralo teh mož, vendar poda nekaj podrobnosti o poteku vojne, ki niso zapisane drugje. Plutarh je svoje delo, napisano v 1. stoletju n. št., zasnoval na prejšnjih zapisih, ki so danes izgubljeni.
Bolj omejene informacije o vojni izhajajo iz epigrafike in arheologije, kot so obzidje Amfipolisa in Brasidov grob, izkopan v 20. stoletju. Nekatere stavbe in umetnine, ustvarjene med vojno, so preživele, kot sta tempelj Erehtejon in Hegesova grobna stela, oboje v Atenah; ti ne dajejo informacij o vojaški dejavnosti, vendar odražajo civilno življenje med vojno. Več dram Atenčana Aristofana je bilo napisanih in postavljenih med vojno (zlasti Mir (, Eirḗnē) in Lizistrata (, Lysistrátē), vendar so to dela komične fikcije z malo zgodovinske vrednosti.
Preludij
Tukidid je stanje pred vojno povzel kot: »Rast moči Aten in preplah, ki ga je to vzbudilo v Lakedemonu, sta naredila vojno neizogibno«. Skoraj 50 let pred vojno je zaznamoval razvoj Aten kot glavne sile v sredozemskem svetu. Imperij se je začel kot majhna skupina mestnih držav, imenovanih Delsko-atiška pomorska zveza – z otoka Delos, na katerem so hranili svojo zakladnico – ki so se oblikovale, da bi zagotovile konec grško-perzijskih vojn. Po zmagi nad drugo perzijsko invazijo na Grčijo leta 480 pr. n. št. so Atene vodile koalicijo grških mestnih držav, ki je nadaljevala grško-perzijske vojne z napadi na perzijska ozemlja v Egejskem morju in Joniji. Sledilo je obdobje, ki ga je Tukidid poimenoval Pentecontaetia, v katerem so Atene vse bolj postajale imperij, izvajale so agresivno vojno proti Perziji in vedno bolj prevladovale nad drugimi mestnimi državami. Atene so pod svojo oblast postavile vso Grčijo razen Šparte in njenih zaveznikov, s čimer se je začelo obdobje, ki se danes imenuje Atenski imperij. Do sredine stoletja so bili Perzijci pregnani iz Egejskega morja in prepustili nadzor nad velikimi ozemlji Atenam. Atene so močno povečale svojo moč; številni njeni nekdanji neodvisni zavezniki so bili tekom stoletja znižani na status podložnih držav Delske lige, ki so plačevale davek. Ta davek je bil uporabljen za financiranje močne flote in po sredini stoletja obsežnih javnih del v Atenah, kar je povzročilo nezadovoljstvo.
Trenja med Atenami in peloponeškimi državami, vključno s Šparto, so se začela zgodaj v Pentecontaetii. Po odhodu Perzijcev iz Grčije je Šparta poslala veleposlanike, da bi Atene prepričali, naj ne obnovijo obzidja, vendar je bila zavrnjena. Brez obzidja bi bile Atene brez obrambe pred kopenskim napadom in pod špartanskim nadzorom. Po Tukididu, čeprav Špartanci takrat niso ukrepali, so se »na skrivaj počutili oškodovane«. Spor med državama se je znova razplamtel leta 465 pr. n. št., ko je v Šparti izbruhnil upor helotov. Špartanci so poklicali sile iz vseh svojih zaveznikov, vključno z Atenami, da bi jim pomagali zatreti upor. Atene so poslale precejšen kontingent (4000 hoplitov), toda ob njegovem prihodu so to silo Špartanci odpustili, medtem ko so tistim vseh drugih zaveznikov dovolili, da ostanejo. Po Tukididu so Špartanci to storili iz strahu, da bi Atenci zamenjali stran in podprli helote; užaljeni Atenci so zavrnili zavezništvo s Šparto. Ko so bili uporniški heloti končno prisiljeni v predajo in so jim dovolili evakuacijo države, so jih Atenci naselili v strateškem mestu Naupaktos v Korintskem zalivu.
Leta 459 pred našim štetjem je prišlo do vojne med špartanskima zaveznikoma Megaro in Korintom, ki sta bila soseda Aten. Atene so izkoristile vojno, da so sklenile zavezništvo z Megaro, kar je Atenam omogočilo kritično oporo na Korintski ožini. Sledil je 15-letni spopad, splošno znan kot prva peloponeška vojna, v kateri so se Atene s prekinitvami bojevale proti Šparti, Korintu, Egini in številnim drugim državam. Med tem spopadom so Atene nekaj časa nadzorovale ne samo Megaro, ampak tudi Beocijo. Toda na koncu je množična špartanska invazija na Atiko prisilila Atene, da so odstopile ozemlja, ki so jih osvojile na grški celini, Atene in Šparta pa sta drug drugemu priznali pravico do nadzora svojih sistemov zavezništev. Vojna se je uradno končala s tridesetletnim mirom, podpisanim pozimi 446/445 pr. n. št.
Razpad miru
Tridesetletni mir je bil prvič preizkušen leta 440 pr. n. št., ko se je močni zaveznik Aten Samos uprl zavezništvu z Atenami. Uporniki so si hitro zagotovili podporo perzijskega satrapa in Atene so se soočile z možnostjo uporov po vsem svojem imperiju. Špartanci, katerih posredovanje bi bilo povod za množično vojno, ki bi določila usodo imperija, so sklicali kongres svojih zaveznikov, da bi razpravljali o možnosti vojne z Atenami. Špartin močan zaveznik Korint je zlasti nasprotoval intervenciji in kongres je glasoval proti vojni z Atenami. Atenci so upor zatrli in ohranil se je mir.
Bolj neposredni dogodki, ki so pripeljali do vojne, so vključevali Atene in Korint. Po porazu s svojo kolonijo Korkiro, pomorsko silo, ki ni bila zaveznica ne Šparte ne Aten, je Korint začel graditi zavezniško pomorsko silo. Prestrašena Korkira je iskala zavezništvo z Atenami. Atene so se pogovarjale s Korkiro in Korintom ter sklenile obrambno zavezništvo s Korkiro. V bitki pri Siboti je majhen kontingent atenskih ladij igral ključno vlogo pri preprečevanju korintske flote, da bi zavzela Korkiro. Da bi ohranili tridesetletni mir, so Atenci dobili navodila, naj ne posredujejo v bitki, razen če je jasno, da bo Korint napadel Korkiro. Vendar pa so atenske ladje sodelovale v bitki in prihod dodatnih atenskih trirem je bil dovolj, da je Korinčane odvrnil od izkoriščanja njihove zmage, s čimer je bil prihranjen velik del poražene korkirske in atenske flote.
Po tem so Atene naročile Potideji na polotoku Halkidiki, ki je bila pritočna zaveznica Aten, vendar kolonija Korinta, naj poruši obzidje, pošlje talce v Atene, odpusti korintske sodnike s položaja in zavrne sodnike, ki bi jih poslal Korint. Ogorčeni Korinčani so Potidejo spodbudili k uporu in jim zagotovili, da se bodo povezali z njimi, če se bodo uprli iz Aten. Med kasnejšo bitko pri Potideji so Korinčani neuradno pomagali Potideji tako, da so v oblegano mesto vtihotapili kontingente mož, da bi ga pomagali braniti. To je neposredno kršilo tridesetletni mir, ki je določal, da bosta Delska zveza in Peloponeška zveza medsebojno spoštovali avtonomijo in notranje zadeve.
Nadaljnja provokacija so bile Atene leta 433/432 pr. n. št., ki so uvedle trgovinske sankcije megarskim državljanom (ponovno špartanski zaveznik po prvi peloponeški vojni). Domnevali so, da so Megarci oskrunili Hiero Orgas ('sveti travnik' - mesto, vsaj dveh spopadov med Atenami in Megaro). Teh sankcij, znanih kot megarski dekret, Tukidid večinoma ni upošteval, vendar so nekateri sodobni ekonomski zgodovinarji ugotovili, da bi bila prepoved trgovanja Megari z uspešnim atenskim imperijem katastrofalna za Megarce, zato so sankcije obravnavali kot prispevanje k vojna. Zgodovinarji, ki odgovornost za vojno pripisujejo Atenam, navajajo ta dogodek kot glavni vzrok.
Na zahtevo Korinta so Špartanci leta 432 pr. n. št. v Šparto poklicali člane Peloponeške lige, zlasti tiste, ki so imeli težave z Atenami, da bi se pritožili špartanski skupščini. Te razprave se je udeležila tudi nepovabljena delegacija iz Aten, ki je prav tako prosila za besedo in postala prizorišče razprave med Atenci in Korintčani. Tukidid poroča, da so Korintčani obsodili Šparte nedejavnost do takrat in opozorili Šparto, da bo, če bo ostala pasivna, kmalu obkrožena in brez zaveznikov. V odgovor so Atenci spomnili Špartance na vojaški uspeh Aten in nasprotovanje Perziji, jih posvarili pred soočenjem s tako močno državo in spodbudili Šparto, naj zahteva arbitražo, kot je predvideno s tridesetletnim mirom. Proti vojni je nastopil špartanski kralj Arhidam II., vendar je v špartanski ekleziji (skupščina državljanov) prevladalo mnenje jastrebovega eforja Stenelaida. Večina špartanske skupščine je glasovala za razglasitev, da so Atenci prekršili mir, s čimer so v bistvu napovedali vojno.
Arhidamova vojna (431–421 pr. n. št.)
Prva leta vojne so znana kot Arhidamova vojna (431–421 pr. n. št.), po špartanskem kralju Arhidamu II. Tebanci so prvi napadli atensko postojanko pri Platejah 4. aprila 431 pr. n. št.."Peloponnesian War, The", Encyclopædia Britannica, 14th ed., 1929.
Šparta in njeni zavezniki, razen Korinta, so bili skoraj izključno na kopnem in so lahko sklicali veliko vojsko, ki je bila skoraj nepremagljiva (zahvaljujoč legendarnim špartanskim silam). Atenski imperij, čeprav s sedežem na polotoku Atika, se je razprostiralo po otokih Egejskega morja; Atene so svoje neizmerno bogastvo črpale iz davka, ki so ga plačevali ti otoki. Atene so ohranile svoj imperij s pomorsko močjo. Tako obe sili nista bili sposobni izbojevati odločilnih bitk.
Špartanska strategija med Arhidamovo vojno je bila napad na ozemlje okoli Aten. Medtem ko je ta invazija Atence prikrajšala za produktivno zemljo okoli mesta, so Atene ohranile dostop do morja in niso veliko trpele. Številni državljani Atike so zapustili svoje kmetije in se preselili znotraj Dolgega obzidja, ki je povezovalo Atene s pristaniščem Pirej. Ob koncu prvega leta vojne je imel Periklej svoj znameniti pogrebni govor (431 pr. n. št.).
Špartanci so zavzeli tudi Atiko le za tri tedne naenkrat; v tradiciji prejšnjega hoplitskega vojskovanja se je pričakovalo, da bodo vojaki odšli domov, da bi sodelovali pri žetvi. Poleg tega je bilo treba imeti špartanske sužnje, znane kot heloti, pod nadzorom in jih ni bilo mogoče dolgo pustiti brez nadzora. Najdaljša špartanska invazija leta 430 pr. n. št. je trajala le 40 dni.