Parkinsonova bolezen (tudi idiopatska parkinsonova bolezen, primarni parkinsonizem, akinetično rigidni sindrom) je kronična napredujoča nevrodegenerativna bolezen neznanega izvora, ki prizadene predvsem telesno gibanje in bolnika postopoma onesposobi za samostojno življenje. Za bolezen je značilno selektivno propadanje dopaminskih nigrostriatnih nevronov in posledično pomanjkanje živčnega prenašalca dopamina v striatumu, kar se pri bolniku kaže v upočasnjeni gibljivosti (bradikineziji), mišični rigidnosti (povečan mišični tonus), značilnem ritmičnem tremorju (tresenje v mirovanju) in posturalnih motnjah (motnje telesne drže). Pri močno napredovani bolezni pride do popolne nezmožnosti gibanja (akinezije). Ti primarni simptomi so posledica zmanjšane stimulacije možganske skorje iz bazalnih ganglijev. Kot sekundarni simptomi se lahko pojavijo motnje v čustvovanju, zaznavanju, motnje spanja, psihiatrične in druge motnje.
V večini primerov pravega vzroka bolezni ne poznamo in takrat govorimo o idiopatski Parkinsonovi bolezni. Ko pa je vzrok znan in bolezen zajema samo glavne motorične simptome, govorimo o parkinsonizmu ali parkinsonskem sindromu. Ta lahko nastane na primer z genetsko mutacijo, poškodbo možganov, zastrupitvijo s toksini, po virusnem encefalitisu, možganski kapi, možganskem tumorju ali po visokem odmerku zdravil, ki prekinjajo dopaminski prenos v možganih (npr. nevroleptiki).
Parkinsonovo bolezen so poimenovali po londonskem zdravniku Jamesu Parkinsonu, ki je leta 1817 v delu z naslovom An Essay on the Shaking palsy prvi opisal tremor v mirovanju in upočasnjeno gibanje, ki ju je opazil pri nekaterih svojih pacientih in z analitičnim opazovanjem pri nekaterih starostnikih na ulicah Londona. Za sindrom je uporabil diagnozo paralysis agitans, ki opisuje navidezno ohromelost (psevdoparalizo) zaradi občasne nezmožnosti izvedbe gibov ter navidezno vzburjenost (agitiranost) bolnika zaradi tremorja.
Za osveščanje javnosti sta pomembna dan Parkinsonove bolezni (11. april - datum rojstva Jamesa Parkinsona) in rdeč tulipan, ki predstavlja simbol bolezni. Med tujimi osebnostmi so k promoviranju bolezni prispevali igralec Michael J. Fox, olimpijski kolesar Davis Phinney in profesionalni boksar Muhammad Ali.
Pogostnost Parkinsonova bolezen je za Alzheimerjevo boleznijo druga najpogostejša degenerativna bolezen.Obradović, M. "Farmakoekonomika zdravil za zdravljenje Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni." Farmacevtski vestnik letnik 59. številka 2 (2008) str. 90–98. Razširjenost (število vseh bolnikov z boleznijo v določeni populaciji v času opazovanja) je okoli 0,3 % v celotni populaciji v razvitem svetu. Pogosteje se pojavlja pri starejših; razširjenost se z 1 % pri ljudeh, starih nad 60 let, povzpne na 4 % pri starejših od 80 let. Povprečna starost, pri kateri se bolezen pojavi, je 60 let, 5 do 10 % primerov pa se pojavi pri posameznikih, starih od 20 do 50 let. Manj pogosta naj bi bila pri Afričanih in Azijcih, vendar dokazi za ta podatek niso enotni. Nekatere študije so pokazale večjo pogostnost med moškimi, druge pa razlik niso dokazale. Pojavnost Parkinsonove bolezni je 8 do 10 bolnikov na 100.000 ljudi na leto.
Klinične značilnosti Bolezenski znaki pri bolniku s Parkinsonovo boleznijo se značilno pojavijo asimetrično (najprej na eni strani telesa) z začetkom najprej na roki, redkeje na nogi. Sčasoma bolezen prizadene celo telo, asimetričnost kliničnih znakov pa je ohranjena, saj so ti na eni strani telesa bolj izraziti kot na drugi.
Klinične značilnosti Parkinsonove bolezni lahko razdelimo v tri sklope:Trošt M.: Parkinsonova bolezen. Farmacevtski vestnik 2008; 59: 60–63.
Predsimptomatske Pojavijo se lahko več let pred motoričnimi znaki Parkinsonove bolezni in predstavljajo prve znake bolezni. To so predvsem nemotorični znaki: motnje voha, motnje spanja (predvsem motnja spanja REM), avtonomna disfunkcija (zaprtje, ortostatska hipotenzija) in nevropsihiatrične težave (spremenjeno razpoloženje in obnašanje, kognitivni upad). Motorične Štiri motorične klinične znake pri Parkinsonovi bolezni označujemo za kardinalne: Bradikinezija pomeni upočasnjenost gibov, medtem ko je akinezija nezmožnost gibanja, hipokinezija pa zmanjšana amplituda gibanja. Značilna je upočasnjenost na začetku in koncu giba ter zmanjšana zmožnost spontanega, avtomatičnega gibanja. Akinezija se kaže še s prizadetostjo obraznih mimičnih mišic (maski podoben obraz), zmanjšano je mežikanje z očmi, pojavita se tudi disfagija (motnje požiranja) in dizartrija (motnje artikulacije). Bolnik ima težave s hojo, hoje ne spremlja z rokami. Bolnikova pisava je majhna, govor je monoton. Rigidnost mišic je upor proti gibanju udov zaradi povečanega mišičnega tonusa. Rigidnost se pokaže kot fenomen svinčene cevi, ob prisotnosti tremorja pa kot fenomen zobatega kolesa. Rigidnost prispeva k sključeni drži. Tremor je najpogostejši simptom, ki ga navajajo bolniki, in se pojavi že zgodaj v poteku bolezni. Navadno je prisoten v mirovanju in izgine med gibanjem in med spanjem. Najpogosteje se pojavi v rokah, kjer se kaže z značilnimi gibi (značilni gibi prstov, ki ponazarjajo "štetje denarja"). Frekvenca tremorja je 3–6 Hz. Posturalne motnje so motnje ravnotežja, ki se navadno pojavijo v napredovali fazi bolezni in se kažejo s padci (navadno naprej) ter posledičnimi zlomi kosti.
Hoja bolnika s Parkinsonovo boleznijo je značilna. Bolnik ima navadno sključeno držo, sklonjen je naprej, njegovi koraki so kratki, simetrični, s podplati lahko podrsava po tleh. Hoje navadno ne spremlja z rokami. Bolniki so nagnjeni k padcem naprej in takrat navadno pospešijo hojo ter tako poskušajo preprečiti padec (festinacija). V poznih fazah bolezni imajo bolniki težave z začenjanjem gibov in med hojo lahko "zamrznejo" (na določeni točki se ustavijo in se ne morejo premakniti naprej). Ostale Senzorični znaki se kažejo kot nelagodje, navadno bolečina v telesnih udih, parestezije. Lahko je prisotna neizmerna želja po gibanju. Zaradi rigidnosti se lahko pojavijo deformacije skeleta, pogosta pa je tudi osteoporoza, ki pri padcih prispeva k zlomom kosti. Od očesnih abnormalnostih so lahko prisotni blefaroklonus, blefarospazem, suhe oči, moten in dvojni vid. Lahko se pojavita nezmožnost pogleda navzgor in paraliza konvergence. Kognitivne motnje so pogoste. Značilne so upočasnjenost mišljenja (bradifrenija), motnje načrtovanja, abstraktnega mišljenja, pozornosti, motnje začenjanja primernih in inhibicije neprimernih dejanj ter motnje izbiranja relevantnih senzoričnih informacij. Motnje spomina se kažejo predvsem v nezmožnosti priklica shranjenih informacij. Večje je tudi tveganje za nastanek demence. Motnje v delovanju avtonomnega živčevja so zaprtje, motnje mokrenja (frekvenca, urgenca, inkontinenca), erektilna disfunkcija, suha usta, pretirano znojenje, ortostatska hipotenzija (padec krvnega tlaka v stoječem položaju), mastna koža. Motnja REM spanja je zgodnji znak Parkinsonove bolezni. V kasnejšem poteku bolezni se mu pridružijo še nespečnost, pogosto zbujanje, prekomerna dnevna zaspanost in nenadni napadi spanja. Pogoste so tudi psihiatrične motnje. Depresija prizadene tretjino vseh bolnikov s Parkinsonovo boleznijo. Značilni so še strah, anksioznost, panični napadi, apatičnost, psihoza. Bolniki se hitro utrudijo in pogosto tožijo za bolečinami različnih delov telesa.Fowler T., Scadding J. W.: Clinical neurology. London: Oxford University Press, 2003; 225-226.
Tipi bolezni Parkinsonova bolezen se pri vsakem bolniku razvije na drugačen način in nepredvidljivo. Obolele z blago obliko doletijo simptomi tresenja in nekateri drugi simptomi, ki so vezani le na eno stran telesa. Pri ljudeh, ki imajo poleg tresenja še druge simptome (npr. napetost mišic, togost), njihovo stanje klasificiramo kot bolezen tipa A.
Parkinsonova bolezen pa ima tudi težjo obliko, ki jo označujemo kot bolezen tipa B, pri kateri se pri obolelih poleg primarnih simptomov pojavijo še sekundarni simptomi (npr. depresija, motnje spanca, vrtoglavice, demenca, težave z govorom, požiranjem in težave v spolnosti). Oboleli za tipom B Parkinsonove bolezni običajno v petih letih po pojavu ne zmorejo več nadzorovati telesne motorike in zato potrebujejo invalidski voziček.
Vzroki Vzrok za večino primerov Parkinsonove bolezni je neznan.
Dednost Pri približno 14 % bolnikov je za Parkinsonovo boleznijo obolel tudi kdo od sorodnikov v prvem ali drugem kolenu, iz česar strokovnjaki sklepajo, da je bolezen genetsko pogojena.
Leta 1994 je bila najdena prva monogenska mutacija Parkinsonske bolezni. Pri oboleli družini so našli mutacijo gena za α-sinuklein (SNCA), ki ga najdemo na kromosomu 4. Dedovanje bolezni je bilo avtosomno dominantno. Bolezen je bila klinično in patološko tipična Parkinsonska bolezen, toda člani so obolevali mlajši (pri 43 letih) in umirali prej (po 9 letih).V drugih družinskih primerih so našli dvojne in trojne ponovitve normalnega gena za α-sinuklein. Obe družini sta imeli tudi Lewyjeva telesca.
Leta 2004 so odkrili mutacije še v genu LRKK2 (dardarin), ki so bile odgovorne za parkinsonizem z Lewyjevimi telesci. Frekvenca te mutacije je visoka predvsem v populaciji severnoafriških Arabcev in aškenaških Judov. Mutacija je dominantna, z nepopolno penetranco.
Obstaja tudi več vrst avtosomalno recesivnih mutacij. Mutacijo gena parkin na kromosomu 6 so odkrili leta 1998 pri japonskih družinah, katerih člani so že mladi obolevali za Parkinsonovo boleznijo. Kasneje so za isto boleznijo našli še mutaciji PINK 1 in DJ1. Heterozigotne mutacije v genu za glukocerebrozidazo so pokazale višjo nevarnost za nastanek Parkinsonove bolezni. Homozigotna mutacija, ki povzroča Gaucherjevo bolezen, je v nekaterih primerih povzročila atipično obliko Parkinsonove bolezni.
Možgani obolelih z mutacijo parkina, PINK 1 in DJ1, ne vsebujejo Lewyjevih telesc.
Okoljski dejavniki Na okoljske vzroke pomislimo predvsem pri sporadičnih primerih. V zgodnjih osemdesetih letih dvajsetega stoletja je med odvisniki v Kaliforniji prišlo do manjšega izbruha bolezni, ki je bila klinično enaka Parkinsonovi bolezni, toda brez Lewyjevih telesc. Vzrok je bil kontaminant MPTP (1 - metil - 4 – fenil - 1,2,3,6 - tetrahidropiridin), ki je nastal pri sintetični izdelavi droge. MPTP je protoxin, ki ga v možganih (v glia celicah) encim monoamin-oksidaza B pretvori v toksično obliko MPP+ (1 – metil – 4 - fenilpiridinium). Tega privzamejo dopaminergični nevroni, v katerih je sedaj vezan na neuromelanin. MPP+ zastrupi mitohondijje nevronov in tako povzroči smrt pigmentnih nevronov. Pri preizkusih na opicah z MPTP so tudi živali razvile parkinsonski sindrom, ki se je odzival na zdravljenje z levodopo in z drugimi antiparkinsoniki.
Do sedaj ni bil identificiran noben toksin kot povzročitelj Parkinsonove bolezni. Vendar je bilo nakazano, da bi lahko bila incidenca Parkinsonove bolezni višja v populacijah, izpostavljenih kumulativnemu zastrupljanju s pesticidi in kontaminirano vodo iz vodnjakov.
Močno negativno korelacijo z nastankom Parkinsonove bolezni ima kajenje. Zaenkrat ostaja najpomembnejši dejavnik tveganja starost.
Mehanizem nastanka celične smrti zaradi okoljskih toksinov bi lahko bila povečana akumulacija ali zmanjšano odstranjevanje napačno zvitih proteinov, prostih radikalov, mitohondrijske poškodbe in apoptoza.
Patologija Značilna glavna patološka sprememba je izguba pigmentnih nevronov v možganskem deblu, predvsem v substantii nigri. V nekaterih preživelih nevronih najdemo citoplazemske inkluzije, imenovane Lewyjeva telesca.
Substantia nigra projicira svoje dopaminergične nevrone proti striatumu, preko nigrostriatne poti. Pomanjkanje dopamina v striatumu je osrednja biokemična posledica thumb|214x214px|Prikaz Lewyjevega telesca. Parkinsonove bolezni. Pri Parkinsonovi bolezni je izgubljenih 80% dopamina v striatumu, kar je sorazmerno številu izgubljenih nevronov substantie nigre. Pomanjkanje dopamina je odgovorno za nastanek akinezije in rigidnosti.