Gian Lorenzo Bernini, italijanski baročni kipar, arhitekt, slikar in pisec 17. stoletja, * 7. december 1598, Neapelj, † 28. november 1680, Rim.
Medtem ko je bil pomembna osebnost v svetu arhitekture, je bil vidnejši vodilni kipar svojega časa, zaslužen za ustvarjanje baročnega sloga kiparstva. Kot je komentiral neki učenjak: »Kar je Shakespeare za dramo, je Bernini morda za kiparstvo: prvi vseevropski kipar, čigar ime je takoj prepoznavno s posebnim načinom in vizijo in čigar vpliv je bil izjemno močan ...«Katherine Eustace, Editorial, Sculpture Journal, vol. 20, n. 2, 2011, p. 109. Poleg tega je bil slikar (večinoma majhna platna v olju) in gledališki človek: pisal je, režiral in igral v predstavah (predvsem karnevalskih satirah), za katere je oblikoval scenografijo in gledališko mašinerijo. Izdelal je tudi modele za široko paleto dekorativnih umetniških predmetov, vključno s svetilkami, mizami, ogledali in celo kočijami.
Kot arhitekt in urbanist je projektiral posvetne stavbe, cerkve, kapele in trge, pa tudi velika dela, ki združujejo arhitekturo in kiparstvo, zlasti dovršene javne fontane in nagrobne spomenike ter celo vrsto začasnih objektov (v štukaturi in lesu) za pogrebe in festivale. Njegova široka tehnična vsestranskost, brezmejna kompozicijska inventivnost in čista spretnost pri obdelavi marmorja so zagotovila, da bo veljal za vrednega Michelangelovega naslednika, ki je daleč prekašal druge kiparje njegove generacije. Njegov talent je segal onkraj meja kiparstva na premislek o okolju, v katerem bi bilo umeščeno; njegovo sposobnost sintetiziranja kiparstva, slikarstva in arhitekture v koherentno konceptualno in vizualno celoto je pokojni umetnostni zgodovinar Irving Lavin označil za »enotnost vizualnih umetnosti«.I. Lavin, Bernini and the Unity of the Visual Arts, New York: Morgan Library and Oxford University Press, 1980.
Življenjepis Mladost Bernini se je rodil 7. decembra 1598 v Neaplju Angelici Galante, Neapeljčanki, in manierističnemu kiparju Pietru Berniniju, po rodu iz Firenc. Bil je šesti od njunih trinajstih otrok.Gallery.ca . For list of Bernini's siblings, see Franco Mormando, Bernini: His Life and His Rome (Chicago: University of Chicago Press, 2011), pp. 2–3. Note that the primary source for much of the information about Bernini's life comes from the biography written by his youngest son Domenico. For a scholarly, annotated English translation of the latter, see Franco Mormando, ed. and trans., Domenico Bernini, Life of Gian Lorenzo Bernini, University Park, Penn State Univ. Press, 2011. Gian Lorenzo Bernini je bil definicija otroškega genija. Bil je »priznan kot čudež, ko je bil star komaj osem let in njegov oče Pietro ga je vztrajno spodbujal. Njegova prezgodnja zrelost mu je prislužila občudovanje in naklonjenost močnih mecenov, ki so ga slavili kot 'Michelangela njegovega stoletja'«. Natančneje, papež Pavel V. je bil tisti, ki je po tem, ko je prvič potrdil dečkovo nadarjenost, znamenito pripomnil: »Ta otrok bo Michelangelo svoje starosti«, kasneje pa je to prerokbo ponovil kardinalu Maffeu Barberiniju (prihodnji papež Urban VIII.), kot poroča Domenico Bernini v svoji biografiji o svojem očetu. Leta 1606 je njegov oče prejel papeško naročilo (da prispeva marmorni relief v Cappella Paolina Santa Maria Maggiore) in se tako preselil iz Neaplja v Rim, s seboj vzel celotno družino in resno nadaljeval z usposabljanjem svojega sina Gian Lorenza.
Več ohranjenih del, ki segajo okoli leta 1615–1620, so po splošnem soglasju znanstvenikov skupna prizadevanja tako očeta kot sina: vključujejo Favna dražijo putti (okoli 1615, Metropolitanski muzej, NYC), Deček z zmajem (okoli 1616). –17, Muzej Getty, Los Angeles), Aldobrandinijevi Štirje letni časi (okoli 1620, zasebna zbirka) in nedavno odkrit doprsni kip Odrešenik (1615–16, New York, zasebna zbirka).Za na novo odkrit doprsni kip Odrešenika glejte Pietro in Gian Lorenzo Bernini: Doprsni kip Odrešenika. Z esejem Andree Bacchija, New York: Andrew Butterfield Fine Arts, 2016. Za druga skupna dela , glej katalog razstave Galleria Borghese 2017, Bernini (ur. Andrea Bacchi in Anna Coliva [Milano: Officina Libraria, 2017), str. 38–41, 68–71, 48–53 in 28. Nekaj časa po prihodu družine Bernini v Rim se je razširila beseda o velikem talentu dečka Giana Lorenza in kmalu je pritegnil pozornost kardinala Scipiona Borgheseja, nečaka vladajočega papeža Pavla V., ki je o fantu geniju govoril njegov stric. Berninija so zato predstavili pred papežem Pavlom V., radoveden, ali so zgodbe o talentu Giana Lorenza resnične. Fant je improviziral skico sv. Pavla za presenečenega papeža in to je bil začetek, da je papež posvetil pozornost temu mlademu talentu.Franco Mormando, ed. and trans., Domenico Bernini, Life of Gian Lorenzo Bernini, University Park, Penn State Univ. Press, 2011, p. 98.
Ko so ga pripeljali v Rim, je le redko zapustil njegovo obzidje, razen (precej proti svoji volji) za petmesečno bivanje v Parizu v službi kralja Ludvika XIV. in kratka potovanja v bližnja mesta (vključno v Civitavecchio, Tivoli in Castelgandolfo). predvsem zaradi službenih razlogov. Rim je bil Berninijevo mesto: »Ustvarjen si za Rim,« mu je rekel papež Urban VIII., »in Rim zate.« Bilo je v tem svetu Rima 17. stoletja in mednarodne versko-politične moči, ki je tam prebivala. da je Bernini ustvaril svoja največja dela. Berninijeva dela so zato pogosto označena kot popolni izrazi duha samozavestne, zmagoslavne, a samoobrambne protireformacijske rimskokatoliške cerkve. Vsekakor je bil Bernini človek svojega časa in globoko religiozen (vsaj pozneje v življenju),Za bolj niansirano, previdno razpravo o tradicionalnem hagiografskem pogledu na Berninija kot "gorečega katolika" in na njegovo umetnost kot preprosto neposredno manifestacijo njegove osebne vere glejte Mormando, "Berninijeva religija: mit in resničnost", str. 60–66 uvoda v njegovo kritično, komentirano izdajo, Domenico Bernini, The Life of Gian Lorenzo Bernini, University Park, Penn State U Press, 2011. Glej tudi članek istega avtorja, 'Breaking Through the Bernini Myth ' v spletni reviji, Berfrois, 11. oktober 2012: vendar njega in njegove umetniške produkcije ne smemo reducirati zgolj na instrumente papeštva in njegovih politično-doktrinarnih programov, vtis, vtis, ki ga na trenutke sporočajo dela treh najuglednejših Berninijevih učenjakov, Rudolfa Wittkowerja, Howarda Hibbarda in Irvinga Lavina.Kar zadeva Hibbardovo klasično knjigo o Berniniju (Bernini [New York: Penguin, 1965]), ki se pogosto navaja kot vodilna avtoriteta, čeprav je še vedno dragocen vir, ni bila nikoli posodobljena od prvotne objave in avtorjevega prezgodnja smrt; od takrat se je pojavila ogromna količina novih informacij o Berniniju. Prav tako zlahka sprejema pobeljene, hagiografske upodobitve Berninija, njegovih mecenov in baročnega Rima, kot jih ponujajo prve uradne biografije Baldinuccija in Domenica Berninija. Podobno kritiko glede premalo kritičnega branja sodobnih virov (zlasti cerkvenih) in poenostavljenega redukcionizma v opisu resnične Berninijeve miselnosti in umetniške vizije bi lahko namenili tudi Wittkowerju in Lavinu. Kot trdi nedavna revizionistična monografija Tomasa Montanarija, La libertà di Bernini (Torino: Einaudi, 2016), in antihagiografska biografija Franca Mormanda, Bernini: Njegovo življenje in njegov Rim (Bernini: His Life and His Rome, Chicago: University of Chicago Press, 2011), ponazarja Bernini in njegova umetniška vizija je ohranila določeno mero svobode od miselnosti in običajev protireformacijskega katolicizma.
Partnerstvo s Scipionom Borghesejem
Pod pokroviteljstvom ekstravagantno bogatega in najvplivnejšega kardinala Scipiona Borgheseja je mladi Bernini hitro zaslovel kot kipar. Med njegovimi zgodnjimi deli za kardinala so bili okrasni deli za vrt vile Borghese, kot je Koza Amalthea z dojenčkom Jupitrom in Favnom. To marmornato skulpturo (izdelano pred letom 1615) strokovnjaki na splošno smatrajo za najzgodnejše delo, ki ga je v celoti izdelal sam Bernini. Med Berninijevimi najzgodnejšimi dokumentiranimi deli je njegovo sodelovanje pri očetovem naročilu kardinala Maffea Barberinija februarja 1618 za izdelavo štirih marmornih puttov za družinsko kapelo Barberini v cerkvi Sant'Andrea della Valle, pri čemer je pogodba določala, da bo njegov sin Gian Lorenzo pomagal pri izvedbi kipov.F. Mormando, Domenico Bernini's Life of Gian Lorenzo Bernini (University Park: Penn State University Press, 2011), p.282n.23. nanstveniki pa še vedno razpravljajo o tem, kateri od štirih "puttov" je prišel iz rok Giana Lorenza. Iz leta 1618 sega tudi pismo Maffea Barberinija v Rim njegovemu bratu Carlu v Firence, ki omenja, da je on (Maffeo) razmišljal o tem, da bi mladega Giana Lorenza prosil, naj dokonča enega od kipov, ki jih je Michelangelo pustil nedokončana in je bil takrat v lasti Michelangelovega vnuka, ki ga je Maffeo upal kupiti, kar je bil izjemen dokaz velike spretnosti, za katero so verjeli, da jo ima že mladi Bernini.I. Lavin, 'Five New Youthful Sculptures by Gianlorenzo Bernini and a Revised Chronology of His Early Works,' Art Bulletin 50 (1968): 223–48, here 236–237. Ni znanstvenega soglasja o tem, na kateri nedokončani Michelangelov kip se je nanašalo Maffeovo pismo, vendar vsi dokazi kažejo močno v smeri "Palestra Pietà" (zdaj v Accademii v Firencah): see Irving Lavin (†) and Marilyn Aronberg Lavin, "The Palestrina Pietà: Gatherings on the History of 'a Statue Begun by Michelangelo,'" Artibus et Historiae, no. 82, XLI, 2020: 249–65.
Čeprav se je Michelangelovo naročilo za dokončanje kipa izjalovilo, je bilo mlademu Berniniju kmalu zatem (leta 1619) naročeno popravilo in dokončanje slavnega antičnega dela, spečega Hermafrodita v lasti kardinala Scipioneja Borgheseja (Galleria Borghese, Rim) in kasneje (okoli 1622) obnovil tako imenovani Ludovisijev Ares (Palazzo Altemps, Rim).Maurizio Fagiolo dell'Arco and Marcello Fagiolo, Bernini. Una introduzione al gran teatro barocco (Rome: Bulzoni, 1967), cat. entries #11 (Hermaphrodite) and #25 (Ares). V nasprotju s tem, kar trdita brata Fagiolo dell'Arco v svojem kat. #31, sploh ni nobene dokumentacije, ki bi dokazovala ali celo predlagala, da je bil Bernini odgovoren za restavriranje tako imenovanega Barberinijevega favna (zdaj v Gliptoteki v Münchnu), kot sta pokazala Francis Haskell in Nicholas Penny v svojih Taste and the Antique (New Haven: Yale University Press, 1981), cat. 33, pp. 202–05.
Iz tega zgodnjega obdobja sta tudi tako imenovani Prekleta duša in Blažena duša iz okoli leta 1619, dva majhna marmorna doprsna kipa, na katera je morda vplival niz grafik Pietra de Jodeja I. ali Karla van Malleryja, vendar sta bila v resnici nedvoumno katalogizirana v inventarju njihovega prvega dokumentiranega lastnika, Fernanda de Botinete y Acevedo, kot upodobitev nimfe in satira, ki sta običajno povezana v starodavnih kiparstvih (ni jih naročil niti nikoli ni pripadal niti Scipioneju Borgheseju niti, kot večina znanstvenikov zmotno trdi, španskemu kleriku Pedru Foix Montoya). For the Jode / Mallery prints, see Leuschner, 2016, 135-46. Za novo odkrito arhivsko dokumentacijo o poreklu in izvirni identiteti subjektov obeh doprsnih kipov glej Garcia Cueto, 2015, 37-53. Pri dvaindvajsetih je Bernini veljal za dovolj nadarjenega, da so mu naročili papeški portret, Doprsni kip papeža Pavla V., ki je zdaj v muzeju J. Paul Getty.