Polglasnik [pou̯glásnik] je samoglasnik, ki v slovenščini nima svoje posebne črke. Fonetični simbol zanj je []. Zapisujemo ga po večini s črko e (npr. pes, vendar), lahko pa je tudi pisno odsoten (npr. prt, grm). Polglasnik lahko pri pregibanju besede izgine (pès - psà) ali pa se vrinja (pasma - pasem). Polglasnik je nujen ob vsakem r, ki ni ob samoglasniku: npr. črv, nedrje, rdeč, vendar se zapisuje z e le pred končnim r: npr. veter (izjema: žanr). Izgovori se z jezikom v nevtralnem položaju in pri pregibanju izgine.
V slovenskih neseverovzhodnih narečjih se polglasnik ponekod pojavlja kot ošibitev visokih samoglasnikov i in u (sit > st, kruh > krh) in kratkega a (zlat > zlt).
V številnih indoevropskih jezikih nastopa polglasnik le kot nenaglašen samoglasnik, vendar je lahko v slovenščini, bolgarščini, albanščini in afrikanščini tudi naglašen.
Polglasnik v drugih jezikih albanščina []: ë primer: është [] - je (3. os. ed. sed. glagola biti) bolgarščina []: ъ primer: къща [kəʃta] – hiša romunščina []: ă, Ă primeri: măr [], apă [], sănătate [] hebrejščina (v narečjih, govorjenih izven Izraela) primer: בְּרֵאשִׁית [] nemščina (nenaglašeni e se običajno izgovori kot polglasnik) primeri: Mücke [], gegangen [] angleščina (v angleščini je polglasnik najbolj pogost samoglasnik) Primeri: about [], synthesis [], harmony [], medium [], syringe [], parlour []. francoščina (nenaglašeni e se najpogosteje izgovori kot polglasnik) primer: menace [] armenščina (za polglasnik pozna črko ը, ki se piše na začetku ali koncu besede, v sredini besede pa se polglasnik ne zapisuje, razen v sestavljenih besedah) primeri: ընկեր - ënker - [] - prijatelj, անունը - anunë - [] – ime, սպիտակ - spitak - [] - bel.
Viri
Toporišič, Jože (2000): Slovenska slovnica. 4., prenovljena in razširjena izd. Maribor: Obzorja, 2000. Str. 56–59, 762.
Kategorija:Samoglasniki