Gorenjsko domobranstvo ali Gorenjska samozaščita (nemško Oberkrainer Landschutz) je bila paravojaška organizacija na Gorenjskem, ki je med drugo svetovno vojno kolaborirala z nemškim okupatorjem.
Prve domobranske postojanke na Gorenjskem so nastale pozimi 1943/44 v Poljanski dolini, do konca vojne pa je njihovo število na Gorenjskem naraslo na okrog štirideset. Delovale so podobno kot vaške straže v Ljubljanski pokrajini in so bile podrejene lokalnim uradom nemške tajne policije (Gestapo). Naloga enot Gorenjskega domobranstva je bila uničevanje terenskih organizacij, kurirskih zvez ... Za ofenzivno delovanje proti partizanskim enotam je bila ustanovljena posebna udarna četa. Najpomembnejši sta bili postojanki v Škofji Loki in v Kranju. V Kranju je bilo locirano tudi skupno poveljstvo Gorenjskega domobranstva, od jeseni 1944 pa tudi sedež posebnega Centra Gorenjskega domobranstva, katerega vodstvo je prevzel poročnik Slavko Krek.
Ocenjuje se, da je okoli 28% vseh gorenjskih domobrancev izšlo iz vrst nekdanjih partizanov. John Corsellis, Marcus Ferrar: Slovenia 1945, Memory of death and survival after World War II, str.37Monika Kokalj Kočevar, Gorenjski domobranec - Gorenjski kraji in ljudje XVIII
Glej tudi vojaška kolaboracija domobranstvo Čini Gorenjskega domobranstva
Viri
Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 - 1945, Ljubljana 1976, str. 696 - 697 Jan I., Odstrte zavese, Ljubljana 1994
Kategorija:Slovenske protirevolucionarne sile *