thumb|Model jabolka v vosku thumb|Model jabolka v mavcu thumb|Model jabolka v parafinu thumb|Izdelovanje modela jabolka thumb|Bronasto jabolko
Precizijsko litje, imenovano tudi litje s postopkom izgubljenega voska (francosko cire perdue) je postopek, pri katerem je dvojnik kovinske skulpture (pogosto srebro, zlato, medenina ali bron ulit iz izvirne skulpture. Odvisno od kiparjevih sposobnosti, lahko s to metodo nastanejo zapletena dela. Čeprav se proces danes razlikuje od livarne do livarne, so koraki pri litju majhnih bronastih skulptur precej standardizirani. Variante procesa so: "izgubljeni kalup", kjer se lahko uporabi drugi material kot vosek (kot so: loj, smola, katran in tekstil) in "postopek odpadnega voska" (ali "litje odpadnega kalupa"), ker se kalup uniči, da se odstrani odlitek. V Evropi se je postopek uporabljal do 18. stoletja, ko je prevladal proces oblikovanja s kalupom.
Moderna oblika litja z izgubljenim voskom je bila razvita med vojno, in so jo uporabljali za številne potrebe v vojni industriji. Kasneje, z rastjo industrije civilnih letal v 1980-ih se je povpraševanje po tem še povečalo. Danes, z moderno računalniško tehnologijo, robotiko in sodobnimi tehnikami litja se 15 % svetovne industrije litja izvaja z metodo precizijskega litja.
Postopek Odlitek lahko izdelamo iz samega modela voska, direktne metode ali s posredno metodo, kopije modela iz voska. Koraki za posredni proces so: Izdelava modela. Umetnik ali izdelovalec kalupa ustvari izvirni model iz voska, gline ali drugega materiala. Vosek in glina na osnovi olja sta pogosto prednostna, ker ta materiala ohranjata svojo mehkobo. Izdelava kalupa. Kalup je izdelan iz izvirnega modela ali skulpture. Togi zunanji kalupi vsebujejo mehkejši notranji kalup, ki je natančen negativen izvirni model. Notranji kalupi so običajno narejeni iz lateksa, poliuretanske gume ali silikona, ki ga obdaja zunanji kalup. Zunanji kalupi so lahko izdelani iz mavca, iz steklenih vlaken ali drugih materialov. Večina kalupov je narejena iz vsaj dveh kosov. Če obstajajo dolgi, tanki deli, ki segajo izven modela, so pogosto odrezani iz originala in oblikovani ločeno. Včasih je za izdelavo originalnega modela potrebno veliko kalupov, še posebej za velike modele. Vosek. Ko je kalup končan, se vanj vlije staljen vosek ali postopoma po slojih dokler ne doseže želene debeline ali se celoten kalup napolni s staljenim voskom in pusti, da se ohladi. S tem drugim načinom je težje nadzorovati celotno debelino voskastega sloja. Odstranjevanje voska. Ta votla kopija izvirnega modela se odstrani iz kalupa. Proizvajalec modelov lahko ponovno uporabi kalup, da naredi več kopij, kar je omejeno le z vzdržljivostjo kalupa. Dodelava voščenega odlitka. Sledi stikov se zgladi, voščeni model v tej fazi dobi končni izgled, ki ga bo imel tudi sam kovinski odlitek Postavljanje kanala za ulivanje kovine in odvod zraka Izdelava livarskega kalupa - voščeni odlitek se po postavljanju kanala za ulivanje in odvod zraka prevleče z ognjevarno zmesjo Zažiganje - voščeni odlitek se stopi in dobimo prostor, ki s svojo obliko točno oblikuje voščeni odlitek Testiranje in korigiranje livarskega kalupa Ulivanje kovine Razbijanje kalupa in jemanje odlitka Cizeliranje tj. končna obdelava odlitka
Pred kalupi za litje na osnovi silicijevega dioksida so bili ti izdelani iz različnih drugih materialov, odpornih na ogenj, najpogosteje iz mavca, z dodatkom in gline. Pred gumijastimi kalupi so uporabljali želatino.
Umetniški nakit in majhni deli Metode, ki se uporabljajo za majhne dele in nakit, se nekoliko razlikujejo od tistih, ki se uporabljajo za kiparstvo. Model iz voska se dobi bodisi z vbrizgavanjem v gumijasto obliko ali z izdelavo izreza.
Postopek izgubljenega voska se lahko uporablja s katerim koli materialom, ki lahko gori, se tali ali izhlapeva, da zapusti votlino kalupa. Nekateri avtomobilski proizvajalci uporabljajo tehniko izgubljene polistirenske pene za izdelavo blokov motorja.
V zobozdravstvu se zlate krone izdelujejo s tehniko izgubljenega voska. Za tovrstno obnovo je potrebna previdna skrb za pripravo zob, jemanje odtisov in laboratorijska tehnika. Zobni laboratoriji naredijo tudi druge predmete na ta način. Arheološka zgodovina
Srednji vzhod Najstarejši znani primeri te tehnike so predmeti imenovani jamski zaklad Nahal Mišmar, odkriti ob Mrtvem morju v južnem Izraelu, ki spadajo v čas kalkolitika (4500-3500 pr. n. št.). Zadržane ocene starosti radio karbonskega datiranja predmetov so c. 3700 pr. n. št. In
Bližnji vzhod V Mezopotamiji, od c. 3500-2750 pr. n. št., je bila tehnika izgubljenega voska uporabljena za majhne, kasneje pa tudi za velike bakrene in bronaste kipe. In Eden od prvih ohranjenih ulitkov je majhen levji obesek iz Uruka IV. Sumerski kovinarji so uporabljali izgubljeni vosek od približno c. 3500-3200 pr. n. št.. Veliko poznejši primeri iz severovzhodne Mezopotamije / Anatolije so Veliki Tumulus iz Gordiona (pozno 8. stoletje pr. n. št.), pa tudi druge vrste uartartskih pridatkov za kotel.
Južna Azija Najstarejši znan primer tehnike izgubljenega voska je 6.000 let star bakren, kolutast amulet, ki so ga našli v Mehrgarhu v Pakistanu.
Ulivanje kovin v civilizaciji doline Inda se je začelo okoli leta 3500 pr. n. št. na območju Mohendžo-daro, kjer so našli enega od prvih znanih primerov izgubljenega voska, indijsko bronasto figuro imenovano "plešoče dekle" iz Harappa, ki sega v obdobje približno 3300-1300 pr. n. št. Drugi primeri so bivol, bik in pes, ki so bilo najdeni v Mohendžo-daro in Harappi Kenoyer, J. M. & H. M.-L. Miller, (1999). Metal Technologies of the Indus Valley Tradition in Pakistan and Western India., in The Archaeometallurgy of the Asian Old World., ed. V. C. Pigott. Philadelphia: The University of Pennsylvania Museum. dve bakreni figuri, najdenih pri Harappi na lokaciji Lothal v okrožju Ahmedabad Gujarata in podobno pokriti košari z manjkajočim kolesom in celoten voziček z voznikom iz Chanhudaroja.
Med obdobjem po Harappanu so Utar Pradeš, Bihar, Madja Pradeš, Odiša, Andra Pradeš in Zahodna Bengalija znani tudi po zalogi bakrenih in bronastih orodij, narejenih s tehniko izgubljenega voska. Na ruševinah v Sirkapu so našli zlate in bakrene okraske, očitno v helenističnem slogu, ki so jih izdelovali cire perdue. Eden od primerov te indo-grške umetnosti je iz 1. stoletja pr. n. št. je mladoletna figura Harpokratesa izkopana v Taxili. Bronaste ikone so bile izdelane v 3. in 4. stoletju, kot so podobe Bude v Amaravati in slike Rame in Kartikeja v okrožju Guntur v Andra Pradešu. Dodatni dve bronasti podobi Parsvanate in majhen votli bik je prišla iz Sahribahlola, Gandhare, omeniti pa treba tudi stoječega Tirthankara (2., 3. stoletje n. št.) iz Čausa v Biharju. Druge pomembne bronaste figure in slike so bile najdene v Ruparju, Mathuri (Utar Pradeš) in Brahmapuri, Maharaštra.
Bronaste figure iz Gupta in post-Gupta obdobja so našli iz naslednjih krajih: Saranath, Mirpur-Khas (v Pakistanu), Sirpur (okrožje Raipur), Balaighat (blizu Mahasthana zdaj v Bangladešu), Akota (v bližini Vadodare, Gujarat) Vasantagadh, Chhatarhi, Barmer in Chambi (v Rajesthanu). Produkcija slik s postopkom izgubljenega voska je dosegla vrh od 750 do 1100, še vedno pa je v južni Indiji ostal med 1500 in 1850. Tehnika je bila uporabljena po vsej Indiji, pa tudi v sosednjih državah Nepalu, Tibetu, Cejlonu, Burmi in Siamu.
Egipt Egipčani so prakticirali cire perdue sredi 3. tisočletja pred našim štetjem, kar je razvidno iz zgodnje dinastičnih zapestnic in zlatega nakita. Ogden, J., 1982. Jewellery of the Ancient World, London: Trefoil Books.Darling, A. S., (1990). Non-Ferrous Materials, in An Encyclopaedia of the History of Technology, ed. I. McNeil London and New York: Routledge. Vbrizgani tulci za vrče (bakrene posode za vodo) iz četrte dinastije (staro kraljestvo) so bili izdelani z metodo izgubljenega voska Ogden, J. (2000). Metals, in Ancient Egyptian Materials and Technology, eds. P. T. Nicholson & I. Shaw Cambridge: Cambridge University Press.. V srednjem kraljestvu so se pojavili ulitki, kot je Louvrski kipec najdba iz Fayuma, sledili so kipci (kot je doječa mati v Brooklynu) iz drugega vmesnega / zgodnjega novega kraljestva. Kipi v novem kraljestvu so predstavljeni s klečečim kipom Tutmozisa IV. (Britanski muzej v Londonu) in glavo Ramzesa V. (Fitzwilliam Museum, Cambridge). Ulitki postanejo podrobnejše in se nadaljujejo v osemnajsti dinastiji, kot je črna bronasta klečeča figura Tutankamona (Muzej Univerze v Pennsylvaniji). Cire perdue se uporablja v množični produkciji v poznem obdobju do grško-rimskih časov, ko so bili podarjeni številki božanski kipci kot votivni darovi v templje. Ročaji v obliki gole ženske na bronastih ogledalih so bili narejeni v procesu izgubljenega voska.
Grški, rimski in sredozemski svet Tehnika izgubljenega voska je bila poznana na območju Egejskega morja v času bronaste dobe, zlasti v drugem tisočletju pred našim štetjem. In Neposredne imitacije in lokalne izpeljave orientalskih, siro-palestinskih in ciprskih figuric najdemo v pozni bronasti dobi na Sardiniji, z lokalno proizvodnjo figuric iz 11. do 10. stoletja pred našim štetjem. Nekateri kraji pozne bronaste dobe na Cipru so izdelovali bronaste figure ljudi in živali. Eden od primerov je moška figura, najdena v Enkomi In . Trije predmeti s Cipra (v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku) so narejeni s tehniko izgubljenega voska iz 13. in 12. stoletja pred našim štetjem in sicer amfora in tripod. Kremacijski grobovi (predvsem v 8.-7. stoletju pr. n. št., ki so trajali do začetka 4. stoletja) iz nekropole Paularo (italijanske vzhodne Alpe) so vsebovali fibule, obeske in druge predmete iz bakra, ki so bili izdelani s postopkom izgubljenega voska In . Etruščanski primeri, kot je bronast antropomorfni ročaj iz zbirke Bocchi (Nacionalni arheološki muzej Adria), ki so segali v 6. do 5. stoletje pred našim štetjem, so narejeni v cire perdue. Večina ročajev v zbirki Bocchi in nekaj bronastih posod, najdenih v jadranskem morju (Rovigo, Italija), so bili izdelani v tehniki izgubljenega voska. Bolje znani predmeti iz klasičnega sveta so "Deček ki moli" c. 300 pr. n. št. (v Berlinskem muzeju), kip Here iz Vulcija (Etrurija), ki je bil, tako kot večina kipov, odlit v več delih, ki so jih nato združili Neuburger, A., 1930. The Technical Arts and Sciences of the Ancients, London: Methuen & Co. Ltd.. Drugi, zgodnejši primeri, ki kažejo to skupino predmetov so bronasta glava Chatsworthski Apolon in bronasta glava Afrodita iz Satale (Turčija) v Britanskem muzeju. last=Maryon |first=Herbert |authorlink=Herbert Maryon |date=1956 |contribution=Fine Metal-Work |series=A History of Technology |volume=II |title=The Mediterranean Civilizations and The Middle Ages c. 700 BC. to c. AD. 1500 |editor1-first=E. J. H. Charles |editor1-last=Singer |editor2-first=A. R. |editor2-last=Hall |editor3-first=Trevor I. |editor3-last=Williams |location=Oxford |publisher=Clarendon Press |isbn=978-019858106-2 |oclc=491563676 Bronasti štirje konji San Marca (Benetke, verjetno 2. stoletje), so drug najpomembnejši primer kipov, ki je bil ulit v več delih.
Vzhodna Azija Obstaja veliko različic pri uporabi metode izgubljenega voska v vzhodni Aziji. Metoda litja brona v času dinastij Šang in Zou (približno 1500-500 let pred našim štetjem) je bila običajno predvidena z metodo izgubljenega kalupa. Nadaljnje preiskave so pokazale, da to ni tako, saj je jasno, da je bila metoda ulivanja kovine glavna tehnika, ki se uporablja za proizvodnjo bronastih posod na Kitajskem In . Tehnologija izgubljenega voska se ni pojavila na severu Kitajske do 6. stoletja pred našim štetjem In . Metoda je znana kot rōgata v japonščini in sega v obdobje Yayoi, c. 200 pr. n. št.. Najbolj znano delo, narejeno s cire perdue, je bronasta podoba Bude v templju samostana Todaiji v Nari. Izdelana je bila po delih med 743 in 749, uporabili naj bi sedem ton voska.
Jugovzhodna Azija