Nordland

Nordland ( lulesamijsko Nordlánnda, južnosamijsko Nordlaante, severnosamijsko Nordlánda) je okrožje na Norveškem v regiji Severna Norveška, najmanj naseljeno od vseh 11 okrožij, meji na Troms og Finnmark na severu, Trøndelag na jugu, okrožje Norrbotten na Švedskem na vzhodu, okrožje Västerbotten na jugovzhodu in Atlantski ocean (Norveško morje) na zahodu. Okrožje je bilo prej znano kot Nordlandene amt. Okrajna uprava je v mestu Bodø. Oddaljeni arktični otok Jan Mayen je od leta 1995 pod upravo Nordlanda. V južnem delu okrožja je Vega, ki je uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.Unesco

Tradicionalna okrožja

Okrožje Nordland je razdeljeno na tradicionala okrožja Helgeland ma jugu (južno od arktičnega kroga), Salten v sredini in Ofoten na severovzhodu. Na severozahodu sta arhipelaga Lofoti in Vesterålen.

Geografija

Nordland leži ob severozahodni obali Skandinavskega polotoka na severu Norveške. Zaradi velike oddaljenosti od gosto poseljenih delov Evrope je to eno najmanj onesnaženih območij v Evropi. Nordland se razteza približno 500 kilometrov od Trøndelaga do Tromsa. Razdalja po cesti od Bindala na skrajnem jugu okrožja do Andenesa na severni konici je približno 800 kilometrov.

Nordland ima razgibano obalo s številnimi fjordi. Od juga proti severu so glavni fjordi Bindalsfjord, Vefsnfjord, Ranfjord, Saltfjord-Skjerstadfjord, Folda, Tysfjord, Ofotfjord (najdaljši) in Andfjord, ki si ga deli z okrajem Troms. Najbolj znan je morda Vestfjorden, ki v resnici ni fjord, temveč odprt morski del med otoško skupino Lofoti in celino. Preliv Raftsundet s svojim slavnim odcepom Trollfjord je najkrajša vodna pot, ki povezuje Lofote in Vesterålen. Kontinentalni pas je zahodno od Andenesa zelo ozek, nikjer drugje na Norveškem ni globokega oceana le nekaj kilometrov od obale. Plimski tok Saltstraumen je le jugovzhodno od Bodøja, Moskenstraumen pa je na južnem Lofotu.

Strme gore v bližini morja in skoraj ravno nižinsko območje med gorami in morjem (Strandflaten, obalni rob) so zelo značilne za dolgo obalo v Nordlandu, Strandflaten pa se pogosto nadaljuje od obale, rezultat pa so številni otoki (otočki, čeri), ki jih ima Helgeland na tisoče; ti otoki so običajno gorati, vendar z manjšimi ali večjimi nizkimi območji. Južni del največjega norveškega otoka (poleg Svalbarda), Hinnøya, je v Nordlandu, prav tako kot tretji največji otok, Langøya. V fjordih je obalni rob veliko manj razvit: lahko je bolj postopno pobočje, s hribi, proti goram ali pa sploh ni nižine. Na vrhu fjordov so pogosto doline (fjord je podaljšek doline), običajno z reko v središču doline.

Mo i Rana, Mosjøen in Rognan so v takih dolinah.

Drugi največji norveški ledenik Svartisen, drugo največje jezero Røssvatnet in drugi najgloblji fjord Tysfjord (897 m) so v Nordlandu. Največja reka (vodni tok) je Vefsna, ki tvori slap Laksforsen.

Gorovje Saltfjelet tvori naravno mejo med Helgelandom in Saltenom in tam seka arktični krog skozi okrožje. Na zahodnem delu tega gorovja prevladujejo strme gore in zalivi fjordov, z ledeniki, ki se raztezajo proti morju, medtem ko je vzhodni del gorovja bolj položen in zaobljen, z nekaterimi gozdnatimi dolinami, in je zelo primeren za pohodništvo. Notranjost Nordlanda, proti meji s Švedsko, prevladuje gorovje Kjølen (Skandinavsko gorovje). Najvišja gora v Nordlandu je Oksskolten 1915 metrov v pogorju Okstindan, druga najvišja je Suliskongen 1907 metrov v Fauskeju, tretja pa Storsteinfjellet 1894 metrov v Narviku. Stetind v Tysfjordu je bil izbran za nacionalno goro Norveške.

V gorah je veliko ledenikov, kot so Blåmannsisen, Okstindbreen, ledenik Sulitjelma in Frostisen – 7 od 15 največjih ledenikov v celinski Norveški je v Nordlandu.

Geologija

V geološki preteklosti je trčenje z Grenlandijo potisnilo dolge rezine morskega dna na obstoječo kamnino, ki danes tvori kamnino od Dovrefjella in Trollheimna južno od Trondheima, ki se razteza severno v Trøndelagu in skozi Nordland do severno od Tromsøja. Ta kambrijsko-silurska podlaga, ki jo večinoma sestavlja sljudni skrilavec, je daleč največje območje na Norveškem z mehko podlago, bogato s hranili, dobrimi za rast rastlin. Tvori kamninsko podlago na območjih fjordov, medtem ko so otoki ob obali in nekatera najbolj vzhodna območja ob meji s Švedsko sestavljeni iz trde kamnine (običajno granita). Na nekaterih območjih, na primer v Tysfjordu in Sørfoldu, je kamninska podlaga mešanica mehke kamnine in trdega granita. Velik del gorovja Lofoti je predkambrijskega eruptivnega izvora in je star 3,5 milijarde let ter je med najstarejšimi na svetu. Najmlajše kamnine na Norveškem so na Andøyi, znane tudi po fosilih dinozavrov in drugih življenjskih oblikah. Ker je kopno v ledeni dobi pritisnila ledena plošča, so bila znatna območja na najnižjih nadmorskih višinah tisočletja pod gladino morja in so pridobivala morske usedline. Zaradi postglacialnega odboja je to zdaj suho ozemlje, ki danes dosega 120 metrov nadmorske višine v Saltdalu, 100 metrov v Narviku in Brønnøysundu ter 30 metrov do 50 metrov na Lofotih in Vesterålenu. Apnenec je zelo pogost v Nordlandu, s številnimi jamami po vsej deželi, kot je Grønligrotta v Rani. V Rani je več jam kot na katerem koli drugem območju v severni Evropi. Avgusta 2006 je bila jama Tjoarvekrajgge v Sørfoldu raziskana in potrjena kot najdaljša jama v Skandinaviji, dolga 22 kilometrov; Raggejavreraige v Tysfjordu je najgloblja v Skandinaviji, Svarthamarhola v Fauskeju pa ima največjo votlino. V Nordlandu je več kot 900 jam, ena od teh ima 70 metrov visok slap. Marmor najdemo na več lokacijah. Fauske včasih imenujejo prestolnica marmorja in izvaža marmor po vsem svetu.

Podnebje

Največje območje Nordlanda, vključno z območji fjordov, celinskimi območji in visokogorjem pod drevesno mejo, na območju prevladuje borealno podnebje (Dfc), a netipična oceanska različica z razmeroma milimi zimami, pomanjkanjem permafrosta in pogosto z jesenjo kot najbolj mokro sezono. Mesta s tem podnebjem so Mosjøen, Mo i Rana, Rognan, Fauske in Narvik. Ob obali in na otokih (vključno z Vego) vzdolž južnega in srednjega dela Nordlanda je toplejše, zmerno oceansko podnebje (Cfb) z zimsko srednjo temperaturo nad 0 °C in štirimesečnim poletjem. To vključuje Brønnøysund, Sandnessjøen in nekaj otokov severno do Skrove. Tik v notranjosti tega je ozko območje s srednjo temperaturo najhladnejšega zimskega meseca malo pod 0 °C, vendar še vedno štiri mesece dolgim poletjem, to območje ima vlažno celinsko podnebje (Dfb) in vključuje sedež okrožja Bodø.

Na zunanjih otokih od Mykena v Rødøyu na jugu in severu, vključno z večino Lofotov in Vesterålena, postanejo poletja nekoliko krajša; zimski meseci so še vedno relativno blagi (nad -3 °C; nekateri otoki nad 0 °C, kot sta Værøy in Bø), zaradi česar je to območje s subpolarnim oceanskim podnebjem (Cfc). Mesta na tem območju so Leknes, Stokmarknes, Sortland in Andenes.

Najmočnejši podnebni gradient v Nordlandu je viden pozimi, saj imajo notranjost, stran od fjordov, pa tudi gore, veliko hladnejše zime kot obala. Veliki fjordi s seboj prinašajo znatno oceansko zmernost zimskih temperatur v okoliško kopensko območje, kot je razvidno iz Fauskeja in Narvika. Temperature bodo na splošno padle za 0,7 °C, ko se nadmorska višina dvigne za 100 m. Snežna odeja se lahko obdrži vse leto na nadmorski višini nad 1100 metrov do 1500 metrov. Letno kopičenje snega lahko v gorah preseže 5 metrov, kar je glavni razlog za številne ledenike v Nordlandu. Z gorami na skoraj vseh območjih je alpska tundra pogosta v Nordlandu.

Vzhodni vetrovi dajejo suho, sončno vreme (zrak se mora povzpeti na gorovje Kjølen), poleti toplo in pozimi hladno, čist zrak. Pogosti so jugozahodni vetrovi, ki prinašajo vlažen in blag zrak iz Atlantskega oceana. Jesen in zima sta najbolj deževni sezoni ob obali Nordlanda, medtem ko je april–junij v povprečju najbolj suh. Najmočnejši vetrovi so pozno jeseni in pozimi, saj so atlantski nizkotlačni sistemi takrat najmočnejši. Vreme z visokim pritiskom se lahko pojavi v vseh letnih časih, poleti pa to prinaša 24-urno sonce severno od arktičnega kroga.

Lurøy 115 metrov, zahodno od Saltfjella, ima povprečno 3066 milimetrov padavin letno; najbolj mokra lokacija na severu Norveške in na svetu na tako visoki zemljepisni širini. Nekatera najbolj vlažna območja vzdolž obale (ozek pas) severno do Glomfjorda izpolnjujejo podnebna merila za zmerni deževni gozd. Vzhodno od gora ima zgornji del Saltdala letne padavine manj kot 300 milimetrov.

Številne lokacije v Nordlandu so zabeležile tisto, kar Norvežani poznajo kot 'tropske noči', ko najnižja nočna temperatura ne pade pod 20 °C. Najtoplejša noč, kar jih je bilo kdaj zabeležena na Norveškem, je bila 29. julija 2019 na Sømna-Kvaløyfjellet na 302 m v Sømni blizu Brønnøysunda z najnižjo nočno temperaturo 26,1 °C.

Najvišja temperatura, zabeležena v Nordlandu, je 35 °C, zabeležena 27. julija 2019 na letališču Mosjøen, kar je tudi izenačeno z nacionalno najvišjo temperaturo za julij. Istega dne je Laksfors južno od Mosjøena zabeležil 35,6 °C, vendar ta zapis ni bil odobren zaradi preveč vegetacije in gramoza v bližini vremenske postaje. Še isti dan je Saltdal zabeležil 34,6 °C, kar je najtoplejša temperatura, ki je bila kdaj koli zabeležena na Norveškem severno od arktičnega kroga.

Najtoplejši mesec, zabeležen v Nordlandu, je bil julij 2014 s povprečnimi 19,3 °C na letališču Mosjøen in letališču Mo i Rana, medtem ko je bil najtoplejši povprečni dnevni maksimum v Laksforsu s 26,6 °C isti mesec. Najnižja temperatura, ki je bila kdaj koli zabeležena v Nordlandu, je bila -44,5 °C 30. decembra 1978 v dolini Svenningdal v Graneu.

Raziskave z uporabo usedlin v jezerih v bližini ledenika Okstind so pokazale, da je bilo poletno podnebje v Nordlandu pred 9000 do 6000 leti do 2,5 °C toplejše, nato pa se je počasi ohlajalo - bilo je 0,5 °C toplejše 2000 let pred sedanjostjo (glej holocenski podnebni optimum). Ta raziskava je tudi ugotovila, da se vzhodni ledenik Okstind ni popolnoma stopil v tem toplem obdobju, prvi ledenik na Norveškem, za katerega je znano, da je preživel od ledene dobe.

Klimatske statistike, ki jih zagotavlja Norveški meteorološki inštitut; bazno obdobje 1991–2020.

Svetloba

Svetlobni pogoji se precej razlikujejo od severa proti jugu; Andenes na severu bo imel polnočno sonce od 22. maja do 20. julija, sonce pa je pod obzorjem od 28. novembra do 16. januarja (Narvik dnevna svetloba ). V Bodøju je sonce nad obzorjem od 3. junija do 8. julija. Helgeland leži južno od arktičnega kroga; ob zimskem solsticiju je sonce nad obzorjem približno 3 ure na dan (([http://www.gaisma.com/en/location/mosjoen.html dnevna svetloba Mosjøen). V Helgelandu ni pravega polnočnega sonca, čeprav bo zgornji del sončnega diska vso junijsko noč nad obzorjem vse do Mosjøena. Z vključenim prehodnim obdobjem s kratkim mrakom so v Nordlandu trije polni meseci (od začetka maja do začetka avgusta) brez teme.

V Laukviku je središče polarnega sija z veliko informacijami o Aurori Borealis (polarni sij).

Živalstvo in rastlinstvo

Morje ob obali ima bogato morsko življenje, ribolov trske na Lofotih pa traja že več kot 1000 let. Poleg trske so vzdolž obale in v fjordih pogosti še saj (Pollachius virens), vahnja (Melanogrammus aeglefinus)), sled, volčič (Anarhichadidae) in Navadni jezik (Hippoglossus hippoglossus). Nordland ima tudi veliko jezer. Največji globokomorski koralni greben (Lophelia pertusa) na svetu, greben Røst, dolg 40 kilometrov zahodno od Røsta in je zaščiten pred ribolovom z vlečno mrežo od leta 2003. Obala Nordlanda ima največjo gostoto orla belorepca v Evropi.

Tik ob obali so otoki Røst največje kolonije morskih ptic na Norveškem. Røst ponuja vrsto habitatov in služi kot postajališče za številne ptice, ki se selijo še dlje proti severu. Občina je dom ene največjih ptičjih pečin v severnem Atlantiku, kjer lahko opazovalci ptic najdejo kolonije mormonov, vranjekov, triprstega galeba (rissa tridactyla) in kormoranov.