Valvasorji, tudi Valvazorji, Vavassorji, Valvissorji ipd., so bili kranjska plemiška rodbina italijanskega izvora, ki se je na slovenskem pojavila sredi 16. stoletja, čas izumrtja pa ni popolnoma znan; prevladujoče mnenje je, da je rodbina izumrla konec 18. stoletja, medtem ko so v uradnem šematizmu za Kranjsko in Goriško nazadnje navedeni v seznamu kranjskega posvetnega plemstva leta 1808. Najpomembnejši predstavnik rodbine je Janez Vajkard Valvasor.

Ime Beseda "vavassor" v srednjeveški latinščini, "valvassore" ali "varvassore" v italijanščini in "vavasseur" v francoščini je najvrjetneje izpeljana iz latinskega izraza vassus vassorum ali vassalus vassorum in pomeni v širšem smislu nosilce fevdov v visokem srednjem veku, v ožjem smislu pa nižje vazale, nižje plemiče, odvisne od višjega gospoda. Označba je imela množico oblik; iz nje se je razvilo rodbinsko ime, ki je v različicah še živo v raznih krajih Italije in Francije. O nekaterih italijanskih in francoskih nosilcih tega priimka omenja Janez Vajkard v Slavi Vojvodine Kranjske, npr. rimskega generala avguštincev in svojega sodobnika Hieronima Valvasorja in njegovega brata Dominika Valvasorja.

Priimek je v pokrajini bergamo še danes močno razširjen. V času narodnega prebujanja se je v slovenski literaturi tako Janeza Vajkarda kot za druge kranjske Valvasorje uveljavila poslovenjena oblika "Valvazor".

Izvor in ustalitev na Kranjskem Rodbina Valvasor je izvirala iz pokrajine Bergamo v severni Italiji. Janez Vajkard Valvazor poreklo potrjuje v Slavi Vojvodine Kranjske:

Vzpon Janeza Krstnika Valvasorja

Prvi Valvasor na Kranjskem je bil Janez Krstnik Valvasor, ki je tja iz kraja Telgata pri mestu Bergamo prišel nekoliko pred sredino 16. stoletja. Sodil je med tiste italijanske priseljence, ki so kot fužinarji, stavbeniki - predvsem pri gradnji protiturških struktur, zdravniki, lekarnarji, trgovci, finančniki in ljudje drugih poklicev dali z znanjem, podjetnostjo in organizacijsko sposobnostjo gospodarstvu notranjeavstrijskih dežel zaželeni in potrebni polet, pri tem pa so si tudi sami znali ustvariti veliko premoženje. Nekateri med njimi so postali ne le lastniki meščanskih hiš in zemljišč, temveč tudi zakupniki in posestniki gospostev in gradov ter so nenazadnje dosegli celo plemstvo in deželanstvo. levo|sličica|Šrajbarski turn Janez Krstnik je ljubljanski meščan postal 11. marca 1547. Trgovina z majoliko, železom in drugo robo mu je tako cvetela, da je po nekaj uspelih denarnih poslih segel še višje in že leta 1554 postal zakupnik deželnoknežjega gospostva Laško na spodnjem Štajerskem, tedaj enega največjih gospostev na slovenskem. Ko je nadvojvodu Karlu II. leta 1564 posodil 7000 goldinarjev in leta 1566 še 5000 goldinarjev, mu je vladar laško gospostvo zastavil z vsemi dohodki za vrsto let. Kot zastavni imetnik je na račun svojega posojila užival vse dohodke od gospostva in sodišča, medtem ko je deželni glavar obdržal le lastninsko pravico. Med leti 1560 in 1570 si je Janez Krstnik pridobil še nekaj gradov, gospostev in drugih posesti na spodnjem Štajerskem in Kranjskem, med njimi Konjice, katere si je sicer lastil le nekaj let, Šrajbarski turn pri Krškem, ki je bil njegovo najljubše prebivališče ter Medijo pri Zagorju, ki je postala kasneje rodbinski grad prednikov Janeza Vajkarda Valvasorja. Okoli leta 1570 je prevzel tudi izredno donosno deželno službo vrhovnega proviantnega mojstra oz. preskrbovalca živil za slavonski, hrvaški in obmorski del Vojne krajine. Leta 1571 so ga s posredovanjem notranjeavstrijske vlade kranjski deželni stanovi sprejeli med deželane. S tem mu je bilo priznano plemstvo in se je lahko udeleževal sej deželnega zbora, konec istega leta pa je bil celo član deželnega odbora.

Zakonski zvezi in smrt sličica|Nagrobnik Janeza Krstnika in Emerencijane Valvasor Janez Krstnik je bil poročen z Emerencijano, hčerjo ljubljanskega župana Vida Khisla, graščaka s Fužin pri Ljubljani, ki je pripadal krogu kranjskih protestantov, ki je neposredno sodeloval s slovenskimi reformatorji in kateremu je bil zaradi osebnih, družinskih in poslovnih zvez blizu tudi Janez Krstnik Valvasor. Emerencijana Valvasor je umrla 19. januarja 1572, devet let pred svojim možem. Za čas po letu 1572 o kakšni novi zakonski zvezi niJaneza Krstnika ni neposrednih podatkov, vendar je zanimiva opomba v oporoki, da želi biti pokopan ob strani prve žene Emerencijane. Z drugo ženo, ki je prihajala iz stare kranjske rodbine Vernek se Janez Krstnik ni skladal, zaradi česar sta živela ločeno. Janez Krstnik Valvasor se v tistem času omenja tudi v zvezi z dogodki v hrvaško-slovenskem kmečkem uporu leta 1573, ki je zajel tudi njegovo gospostvo Šrajbarski turn pri Krškem. Na slednjem je 2. novembra 1581 umrl kot ugleden in vpliven podjetnik, zemljiški gospod in član deželnih stanov. Potomcev ni imel. Kljub močni povezanosti s kranjskimi protestanti je v oporoki, ki jo je spisal 2. avgusta 1581, izrazil željo, da naj ga pokopljejo po katoliškem obredu. Njegov nagrobnik v špitalski cerkvi, katerega so po določilu oporoke postavili dediči, se glasi:

Oporoka Oporoka Janeza Krstnika Valvasorja je temeljni vir, ki pojasnuje domovinstvo, izvor, zakonske in sorodstvene zveze, našteva posesti ter drugo premoženje prvega kranjskega Valvasorja. Razne zneske so prejeli poleg svojcev pokojne sestre Elizabete še drugi sorodniki. Manjši znesek je pripadel tudi soimenjakom v rojstnem Telgatu s pripombo, da je v Italiji sicer mnogo Valvasorjev, vendar da ni nihče takega sorodstva, da bi imel pravico dedovati ali kaj zahtevati od dedičev. Svojim "ubogim podložnikom" je v Laškem, na Šrajbarskem turnu in v Mediji odpustil vse dolgove v žitu, obrestih in davkih, tistim, ki pa mu niso bili ničesar dolžni, je spregledal polovico davščin v letu po svoji smrti.

Glavni dediči Janeza Krstnika so bili nečaki, sinovi njegove sestre Katarine, poročene s Francem Mosconom, katerega sta z Valvasorjem družila ista narodnost in poklic. Od petih bratov Moscon je najstarejši, Janez Aleksander, ker je bil brez moških naslednikov, prejel le 10.000 forintov v gotovini od nepremičnin pa vrt in travnike pri Ptuju, Inocenca Moscona pa je Janez Krstnik izključil iz dedovanja, ker mu je bil že od mladosti dobrotnik in vzgojitelj. Tako so bili glavni dediči bratje Peter, Mihael in Mark Anton, ki so po stricu so podedovali Šrajbarski turn, Laško, posest Sperkenturn, še nekaj drugih nepremičnin, razne dragocenosti in mnogo gotovine. Za nadaljnje Valvasorje najpomembnejši, enajsti odločbi oporoke je botrovala želja Janeza Krstnika, da bi se tudi po njegovi smrti na Kranjskem ohranilo ime Valvasor. Iz tega razloga je gospostvo in grad Medijo z vsem, kar je spadalo zraven, zapustil Hieronimu Valvasorju in njegovim dedičem. Za slednjega oporoka izrecno navaja, da je zgolj njegov soimenjak in ne sorodnik ter da je Janezu Krstniku pridno služil in v telesnih slabostih zvesto stregel.

Hieronimu, ki je moral biti ob sklenitvi oporoke precej mlajši od svojega dobrotnika, umrl je namreč 31 let za njim, je iz navedenih razlogov postavil pogoj, da se poroči in da ostane na Kranjskem. Ko pa bi se dogodilo, da bi imel moške potomce, mu morajo bratje Peter, Mihael in Mark Anton Moscon izplačati 10.000 forintov v gotovini. Janez Vajkard zapuščnino omenja tudi v Slavi Vojvodine Kranjske:

Zatem ponovno potrdi:

Z upoštevanjem navedbe, da je bil Janez Krstnik Hieronimov bratranec, nastane v družinskem drevesu vrzel ene generacije. To nejasnost rešuje enajsta točka oporoke Janeza Krstnika; po vsej verjetnosti je Janez Krstnik mladega Hieronima v službo pritegnil šele na stara leta. Tako kot Hieronim so prihajali v službo Janeza Krstnika še mnogi drugi bergamski rojaki, zaradi česar je še danes v laškem okolišu prisotno hišno ime Bergomaš. V oporoki je povsem jasno navedeno, da si Valvasorja nista v sorodu, s tem pa se ujema tudi določilo enajste točke, ki varuje Hieronimovo dediščino pred pravimi sorodniki Janeza Krstnika, Mosconi. Poleg tega beseda "Vetter" tedaj še ni bila natančno opredeljena in je označevala lahko tako bratranca kot tudi daljnega sorodnika sploh.

Denarna dediščina Janeza Krstnika Valvasorja je bila ključna za izdajanje knjig Hieronimovega najznamenitejšega potomca Janeza Vajkarda Valvasorja.

Hieronimovi potomci Hieronim Valvasor se je poročil verjetno kmalu po smrti Janeza Krstnika Valvasorja z Nežo Scheyer. Premoženje si je tedaj povečal z nakupi, ukvarjal pa se je tudi s podjetniškimi posli. 12. aprila 1602 so mu kranjski deželni stanovi priznali plemstvo in deželanstvo. Od tedaj je družina vse do izumrtja pripadala kranjskemu plemstvu. Valvasorji, med njimi tudi Hieronim, so se kljub temu že od prej šteli med plemenite.

Očitne težnje po povečanju ugleda in starosti rodu so pripadniki rodbine izražali tako, da so povezovali in istovetili svojo mlado družino z rodbino Janeza Krstnika in Emerencijane Valvasor iz 16. stoletja, dokaz tega pa je tudi prevzem rodbinskega grba Janeza Krstnika. To prizadevanje se zasledi tudi pri Janezu Vajkardu. levo|sličica|229x229_pik|Jernej Valvasor V zakonu Hieronima in Neže sta se rodili hčeri Lukrecija in Zofija ter sinova Jernej in Adam, ki sta rodbinsko drevo razdelila v dve liniji. Od Hieronimovih sinov se je prvi rodil Jernej (Bartholomäus) okoli leta 1596 kot prvorojeni sin in začetnik starejše rodbinske linije. Ta je po Hieronimovi smrti leta 1612 prevzel grad in gospostvo Medijo. Poročen je bil dvakrat, v prvem zakonu z baronico Marijo Elizabeto Dornberško s katero je imel štiri sinove in tri hčere, drugi zakon pa je 20. aprila 1632 v Ljubljani sklenil z Ano Marijo Ravbar s Krumperka pri Domžalah. Zapis v poročni knjigi župnije sv. Nikolaja se glasi:

Od 17 otrok tega zakona je bil Janez Vajkard dvanajsti. Iz njegovih del je razvidno, kako je cenil rodbino Ravbar, ter se tudi sam čutil ne le Valvasorja temveč tudi Ravbarja, poveznanost z njimi pa je vplivala tudi na očeta Jerneja. Slednji je nekako od te povezave naprej svoje delovanje bolj kot prej usmerjal v gospodarski dvig družine in se posvečal javnim zadevam. Iz dediščine po Krištofu Obritschanu, umrlem okoli leta 1615, mu je pripadel Stari grad pri Otočcu na Dolenjskem, vendar ga je prodal in leta 1641 kupil deželnosodno gospostvo Gamberk pri Zagorju ter na gradu Gamberk opravljal upravne in sodne dolžnosti, vezane z lastništvom. Na Štajerskem je leta 1630 prevzel posestvo Širje pri Zidanem mostu in ga obdržal tudi le krajši čas; omenjeni gradovi so bili namreč na puntarskem udaru med drugim velikim slovenskim kmečkim uporom leta 1635. sličica|228x228_pik|Grad Medija leta 1900. Zaradi uničenja med drugo svetovno vojno je od celotnega poslopja danes ohranjena zgolj kapela. Ukvarjal se je tudi z drugimi gospodarskimi posli. Zelo je izboljšal dedni grad Medijo, ob katerm je postavil nova gospodarska poslopja in kapelo, pri kateri je 2. avgusta 1650 napravil trajno ustanovo v tej obliki, da se berejo tedensko tri maše, od teh pri nedeljski maši evangelij v slovenščini, ob ponedeljkih pa maša zadušnica za umrle iz družine. Pravico do ustanove je imel najstarejši sin, vendar pa je pred njim imel prednost sin, ki bi vstopil v duhovniški stan. Nosilec te ustanove je imel užitek štirih kmetij brez vsakršne naklade, in sicer ene v Koprivnici in treh v Podgorici v morvški fari. Iz te ustanove je moral preživljati stanujočega duhovnika. Odslej je bila v kapeli tudi rodbinska grobnica.

Jernej Valvasor je umrl konec leta 1651 ali začetek leta 1652.