Avári, Evrázijski Avári, staroslovansko in slovensko tudi Óbri, so bili zelo dobro organizirana zveza nomadskih plemen različnega večinoma turškega porekla, v kateri so bili poleg vodilnih Avarov tudi Gepidi (po letu 567), Bolgari, Kutriguri in Slovani. Vladal jim je kagan z močno vojsko nomadskih vojščakov, značilno za turško-mongolska ljudstva. Ime Avari se je prvič pojavilo sredi 5. stoletja. Na evropskem zgodovinskem prizorišču so se pojavili šele leta 567, ko so skupaj z Langobardi napadli in podjarmili Gepide in vzpostavili premirje, ki je vladalo v velikem delu srednje in vzhodne Evrope. Vladali so v večini Panonske kotline, v kateri so se obdržali do zgodnjega 9. stoletja.
Poreklo Avari so bili turškega porekla.
Raziskave zgodovinarja Andrása Róna-TasaHungarians and Europe in the Middle Ages. CEU press. kažejo, da so etnični Avari nastali v Srednji Aziji v klasičnem obdobju z zlivanjem več plemen. Róna-Tas domneva, da so se turški Oguri preselili v kazaške stepe, se morda pomaknili proti jugu in zasedli ozemlje, ki so ga izpraznili Huni. Tam so se pomešali z indoevropsko govorečimi Iranci, tako da so nastali Hioniti. V 460. Letih so jih verjetno podjarmili Rouranci in jim vsilili svoje vladarje. Na čelu konfederacije so bili Uari, vidno mesto v plemenski zvezi pa so nazadnje dosegli tudi Oguri.
Zgodovinar Menander Protektor, ki je pisal v 6. stoletju, omenja, da je jezik Avarov, ki jih imenuje Ouarkhonitai, enak (morda je mislil podoben) jeziku Hunov. Če je jezik pokazatelj njihovega porekla, potem njegova trditev potrjuje, da bi lahko bili ogursko turško ljudstvo.K.H. Menges, Altaic people, Encyclopaedia Iranica, V, str. 908-912. Nekaj strokovnjakov je nedavno predpostavilo, da so bili iransko govoreče ljudstvo.Florin Curta. The Slavic Lingua Franca. Odkritje mongolskih lobanj v avarskih grobovih je nekatere strokovnjake privedlo do zaključka, da so bili vladajoča elita evropskih Avarov Mongoli, čemur mnogi drugi stokovnjaki ugovarjajo.E. H. Parker: A Thousand Years of the Tartars, ISBN 0-7103-0746-2; ISBN 978-0-7103-0746-0
thumb|350px|Karta Srednje Azije okoli leta 500, ki prikazuje možno domovino Avarov
Na začetku 6. stoletja je plemensko zvezo premagalo Gokturki, ki so bili pred tem rouranski vazali. Teofilakt Simokat v svoji Zgodovini sveta piše, da so »Gokturki zasužnjili pleme Ogurov, ki je bilo eno od najmočnejših … kar se je končalo z vojno«. Del plemena se je morda želel izviti iz gokturške nadoblasti in je okoli leta 555 pobegnil na severni Kavkaz. Njihovi novi sosedi so jim, po Simokatovem mnenju, verjeli, da so pravi Avari. Vzpostavili so diplomatske stike z Bizantinci in drugimi stepskimi nomadskimi plemeni in jih bogato obdarili. Gokturki so kasneje Bizantince prepričali, da niso resnični Avari, pač pa skupina »ubežnih Skitov«, ki je pobegnila pred njimi in ukradla prestižno ime Avari.Florin Curta. The Making of the Slavs: History and Archaeology of the Lower Danube Region, c. 500–700. Cambridge, Cambridge University Press, 2001. ISBN 0-521-80202-4. Bizantinci so jih nato preimenovali v psevdo Avare.
Zgodovinar Walter Pohl je na podlagi podrobnih študij H.W. Haussiga (1953)H. W. Haussig, Theophylakts Exkurs über die skythischen Völker, Byzantion, 23 (1953), str. 275-436. in K. Czeglèdyja (1983)K. Czeglédy, From East to West, Archivum Eurasiae Medii Aevi, 3 (1983), str. 125-126. in svojih metodoloških raziskav leta 1998H. Wolfram in W. Pohl: Die Awaren (1988) v Verlaufsformen der Ethnogenese: Awaren und Bulgaren, Typen der Ethnogenese, I, (1990), str. 113-124. za vse teorije izjavil: »Nesmiselno je spraševati se, kdo natančno so bili predniki evropskih Avarov. O njih vemo samo to, da so imeli staro in prestižno ime in da so prvi namigi o njih še iz časa Herodota. Predpostavljamo lahko, da so bili zelo mešana družba vojščakov, ki je hotela pobegniti pred gokturško nadoblastjo.«Walter Pohl, Conceptions of Ethnicity in Early Medieval Studies, Debating the Middle Ages: Issues and Readings, uredila Lester K. Little in Barbara H. Rosenwein, (Blackwell), 1998, str. 13-24, Če so bili Avari sploh kdaj posebna etnična skupina, se je njihova prepoznavnost v Evropi izgubila. Naziv Avar je, izgleda, pomenil prebivalca avarske države, podobno kot je naziv Rimljan pomenil državljana Rimskega cesarstva. Edino, kar je zanesljivo, je to, da so bili Avari ob svojem prihodu v Evropo zelo heterogeno mnogoetnično ljudstvo.John Fine ml., The early Medieval Balkans. Sodobne raziskave kažejo,Walter Pohl (1999), Huns v Late Antiquity, uredil Peter Brown, str. 501-502. da nobena plemenska zveza stepskih vojščakov, na primer Skitov, Hunov, Madžarov, Bolgarov, Avarov, Hazarov, Kumanov, Mongolov itd., ni bila etnično homogena, pač pa zveza več ljudstev.
Ne glede na to, kje je nastala začetna skupina nomadskih vojščakov, so se Avari hitro pomešali s slovanskim prebivalstvom v spodnjedonavskem bazenu in Panonski nižini.P.M. Barford, The Early Slavs. Lingua franca med različnimi ljudstvi v kaganatu je bila, izgleda, prvotna slovanščina. Antropološke raziskave so odkrile tudi nekaj okostij z mongolskimi značilnostmi, čeprav je bilo področje pod stalnim kulturnim vplivom iz evrazijskih nomadskih step.
Zgodovina Prihod v Evropo Avari so prišli na področje severno od Kavkaza leta 557. V Konstantinopel so poslali svoje odposlance in vzpostavili prve stike z Bizantinskim cesarstvom. V zamenjavo za zlato so privolili, da bodo v bizantinsko korist podjarmili "neposlušna ljudstva". Premagali in priključili so številna nomadska plemena, med njimi Kutrigurske Bolgare, Onogurske/Utigurske Bolgare, Savirje in Ante. Do leta 562 so zavladali stepam severno od Črnega morja in porečju spodnje Donave. Ob prihodu na Balkan so bili raznolika skupina kakšnih 20.000 konjenikov. Bizantinski cesar Justinijan I. jih je podkupil, da so se obrnili na severozahod proti Germaniji, kjer so njihovo prodiranje zaustavili Franki.
250px|thumb|Večja mesta in kolonije v Mali Skitiji
Med iskanjem bogatih pašnikov so na začetku od Bizantinskega cesarstva zahtevali ozemlje južno od Donave v sedanji Bolgariji. Bizantinci so njihovo zahtevo zavrnili, ker je stik Avarov z Gokturki zmanjševal možnost njihovega napada na cesarstvo. Avare so zato preusmerili na ozemlje za Karpati, ki je imelo naravno obrambo,László Makkai in András Mócsy. History of Transylvania, I. Columbia University Press. 2001. vendar so ga takrat zasedali Gepidi. Leta 567 so Avari sklenili zavezništvo s sovražniki Gepidov Langobardi in skupaj so osvojili večino Gepidskega kraljestva. Avari so zatem prepričali Langobarde, naj se premaknejo v severno Italijo. Njihova selitev je bila zadnja masovna selitev Germanov v obdobju preseljevanje narodov.
Bizantinci so še naprej uspešno vodili politiko ščuvanja barbarskih ljudstev drugega proti drugemu. Avare so prepričali, naj napadejo Slovene v Mali Skitiji, ki so imeli bogato zemljo in niso bili še nikoli premagani. Ko so opustošili večino slovenskega ozemlja, so se Avari umaknili v Panonsko nižino, pred tem pa je mnogo kaganovih podložnikov prebegnilo v Bizantinsko cesarstvo. Do leta 600 so Avari ustanovili nomadsko cesarstvo, ki se je raztezalo od današnje Avstrije na zahodu do ukrajinskih step na vzhodu in vladali številnim ljudstvom.
Zgodnje avarsko obdobje (580–670) thumb|250px|Karta Balkana okoli leta 600
Približno do leta 580 je avarski kagan Bajan I. podjarmil večino slovanskih, hunsko-bolgarskih in germanskih plemen. Ko Bizantinsko cesarstvo ni bilo več sposobno plačevati svojih obveznosti ali najemati avarskih najemnikov, so začeli Avari vpadati na bizantinska balkanska ozemlja. Menander piše, da so Avari leta 568 oplenili Dalmacijo, 10.000 Kutigurskih Bolgarov pod Bajanovim poveljstvom pa je presekalo povezavo Bizantinskega cesarstva s severno Italijo. Do leta 582 so Avari osvojili Sirmium (sedanja Sremska Mitrovica), pomembno trdnjavo v bivši rimski provinci Panoniji. Ko so Bizantinci zavrnili plačilo še večjih dajatev, ki jih je zahteval Bajanov sin in naslednik Bajan II., so Avari zasedli še Singidunum (sedanji Beograd) in Viminacium v Zgornji Meziji.
V 590. letih se je zaradi Mavricijevega vojnega pohoda na Balkan njihovo napredovanje ustavilo. Po porazu na svojem ozemlju leta 602 so nekateri Avari prebegili k Bizantincem.Walter Pohl, Die Awaren, 2. izdaja, München (2002), str. 158. Po zmagi se je Mavricij v nasprotju z dotedanjim načinom vojskovanja odločil, da se z vojsko ne bo vrnil domov, ampak se bo utaboril in prezimil severno od Donave. Njegova odločitev je v vojski sprožila upor, ki je dal Avarom še kako potreben predah. Uporu je sledila državljanska vojna, ki jo je sprožila perzijska invazija, zaradi katere so imeli Avari po letu 615 proste roke na nebranjanem Balkanu. Leta 610 so poskusili napasti severno Italijo.
Plačila Bizantinskega cesarstva v zlatu in blagu so malo pred letom 626 dosegla rekordno vsoto 200.000 solidov.Walter Pohl, Die Awaren, 1. izdaja, München (1988).
Leta 626 so se Avari pridružili Sasanidom v neuspelem obleganju Konstantinopla. Po tem porazu sta avarski prestiž in moč začela upadati. Bizantinski in frankovski dokumenti pričajo, da se je začela vojna med Avari in njihovimi zahodnoslovanskimi varovanci Veneti. V 30 letih sedmega stoletja je Samo, vladar prve zgodovinsko dokazane slovanske države – Samove plemenske zveze, vzpostavil svojo oblast na ozemljih severno in zahodno od avarskega kaganata, ki so bila pred tem avarska. Plemenski zvezi je uspešno vladal do svoje smrti leta 658.
250px|thumb|Ozemlje Samove plemenske zveze, katerega meje niso povsem jasne
Zgodovina Samove plemenske zveze po njegovi smrti je zelo nejasna. Prevladuje mnenje, da je razpadla. Arheološke najdbe kažejo, da so se Avari vrnili na svoja izgubljena ozemlja ali vsaj do najbolj južnega dela današnje Slovaške in vzpostavili sožitje s Slovani, ozemlja severno od te meje pa so bila popolnoma venetska (slovanska). Prva dogodka, ki govorita o usodi Slovanov in Avarov na tem področju, sta napad Moravske in Nitrske kneževina na Avare v poznem 8. stoletju in poraz Avarov v napadu Frankov pod poveljstvom Karla Velikega leta 799 ali 802/803.
Približno v času Samovega kraljestva je veliki kan Kubrat iz plemena Dulo vodil uspešen upor proti avarski oblasti v Panonski nižini in ustanovil državo, ki so jo Bizantinci kasneje imenovali Stara Velika Bolgarija. Državljanska vojna ali morda vojna za nasledstvo v Onoguriji med združenimi Avari in Kutrigurskimi Bogari na eni strani in Kubratovimi Utigurskimi Bolgari na drugi je divjala leta 631-632. Vojska Avarov in Kutrigurskih Bolgarov je bila uničena in Avari so prišli pod oblast Patrie Onogurie - Domovine Onogurov oziroma Stare Velike Bolgarije. Kronist Fredegar je svoji Kroniki zapisal, da je 9.000 Bolgarov pobegnilo in iskalo zatočišče na Bavarskem, kjer jih je dal frankovski kralj Dagobert I. pobiti. Del Onogurije je preživel in postal znan kot Kozariks, ki se v Transilvaniji omenja še v času vladarja Menumoruta v 13. stoletju.
Po Kubratovi smrti so Avari hoteli ponovno vzpostaviti svojo oblast. Skupina Bolgarov iz vzhodne Onogurije je se je zato preselila proti severu, kjer je ob reki Volgi ustanovila svojo državo Volško Veliko Bolgarijo. Tiste, ki so ostali ujeti med Transilvanijo in Ukrajino, so asimilirali Hazari. Avarom se kljub bitkam v 7. stoletju ni uspelo ponovno povzpeti na vrh. Eno od plemen je nasledilo oblast v Onoguriji in zaradi pritiska Hazarov preselilo svojo prestolnico iz Balt-Avarja v Bács.
Socialna in plemenska ureditev