Vancouver je večje mesto v zahodni Kanadi, v regiji Lower Mainland v Britanski Kolumbiji. Kot najbolj naseljeno mesto v provinci je kanadski popis prebivalstva leta 2021 zabeležil 662.248 prebivalcev, kar je več kot 631.486 leta 2016. Območje metropole Vancouver je imelo leta 2021 2,6 milijona prebivalcev, zaradi česar je tretje največje metropolitansko območje v Kanadi. Veliki Vancouver skupaj z dolino Fraser sestavlja Lower Mainland z regionalnim prebivalstvom več kot 3 milijone. Vancouver ima največjo gostoto prebivalstva v Kanadi, z več kot 5700 prebivalci na kvadratni kilometer in četrto najvišjo v Severni Ameriki (za New Yorkom, San Franciscom in Ciudad de Mexicom).
Vancouver je eno najbolj etnično in jezikovno raznolikih mest v Kanadi: 49,3 odstotka njegovih prebivalcev ni maternih govorcev angleščine, 47,8 odstotka ni maternih govorcev ne angleščine ne francoščine, 54,5 odstotka prebivalcev pa pripada vidnim manjšinam. Vedno se uvršča med najbolj prijetna mesta za življenje v Kanadi in na svetu. Kar zadeva dostopnost stanovanj, je Vancouver tudi eno najdražjih mest v Kanadi in na svetu. Vancouverizem je filozofija urbanističnega načrtovanja mesta.
Domorodna naselitev Vancouvra se je začela pred več kot 10.000 leti in je vključevala ljudstva Squamish, Musqueam in Tsleil-Waututh (Burrard). Začetki sodobnega mesta, ki se je prvotno imenovalo Gastown, so se razvili okoli mesta improvizirane gostilne na zahodnem robu Hastings Milla, ki je bila zgrajena 1. julija 1867 in je bila v lasti lastnika Gassyja Jacka. Parna ura Gastown označuje prvotno lokacijo. Gastown se je nato uradno registriral kot mestno območje z imenom Granville, Burrard Inlet. Mesto se je leta 1886 preimenovalo v Vancouver na podlagi dogovora s Kanadsko pacifiško železnico. Kanadska pacifiška transkontinentalna železnica je bila do mesta razširjena do leta 1887. Veliko naravno morsko pristanišče mesta na Tihem oceanu je postalo ključna povezava v trgovini med Azijo in Pacifikom, Vzhodno Azijo, Evropo in vzhodno Kanado.
Vancouver je gostil številne mednarodne konference in dogodke, vključno z igrami Commonwealtha leta 1954, UN Habitat I, Expo 86, APEC Canada 1997, svetovnimi igrami policije in gasilcev leta 1989 in 2009; več tekem svetovnega prvenstva v nogometu za ženske leta 2015, vključno s finalom na BC Place v središču Vancouvra, ter zimske olimpijske in paraolimpijske igre leta 2010, ki so potekale v Vancouvru in Whistlerju, letoviškem naselju 125 km severno od mesta. Leta 1969 je bil v Vancouvru ustanovljen Greenpeace. Mesto je leta 2014 postalo stalno prizorišče konferenc TED.
Od leta 2016 je pristanišče Vancouver četrto največje pristanišče po tonaži v Ameriki, najbolj prometno in največje v Kanadi ter najbolj raznoliko pristanišče v Severni Ameriki. Medtem ko gozdarstvo ostaja njegova največja panoga, je Vancouver dobro znan kot urbano središče, obdano z naravo, zaradi česar je turizem njegova druga največja panoga. Veliki filmski produkcijski studii v Vancouvru in bližnjem Burnabyju so Veliki Vancouver in bližnja območja spremenili v eno največjih središč filmske produkcije v Severni Ameriki, zaradi česar si je prislužil vzdevek Hollywood North.
Etimologija Mesto je dobilo ime po Georgeu Vancouvru, ki je leta 1792 raziskal notranje pristanišče Burrard Inlet in dal različnim krajem britanska imena. Priimek »Vancouver« izvira iz nizozemske besede »van Coevorden«, ki označuje nekoga iz mesta Coevorden na Nizozemskem. Predniki raziskovalca so v Anglijo prišli »iz Coevordena«, od tod izvira ime, ki se je sčasoma spremenilo v »Vancouver«.
Domorodno ljudstvo Squamish, ki živi v regiji, ki obsega jugozahodno Britansko Kolumbijo, vključno s tem mestom, je dalo ime K'emk'emeláy̓, kar pomeni »kraj mnogih javorjev«; to je bilo prvotno ime vasi, v kateri so živeli omenjeni ljudje, kjer je Edward Stamp postavil žago kot del temeljev britanske naselbine, ki je kasneje postala del Vancouvra.
V jeziku hən̓q̓əmin̓əm̓ (narečje ob reki Halkomelem), ki ga govorijo Musqueami, ni posebnega izraza za Vancouver. Namesto tega so obstajala imena za posebne vasi in krajinske značilnosti, ki so jih ljudje na območju, kjer trenutno leži Vancouver, dobro poznali, v nasprotju z večjimi geografskimi značilnostmi. Regijo, kjer je trenutno Vancouver, so ljudstvo Stó꞉lō v narečju ob reki Halkomelem imenovalo Lhq’á:lets, kar pomeni "široko na dnu/koncu". Govorci otoškega narečja Halkomelema so regijo Vancouver imenovali sqwx̌wam̓ush ali skwóm̓esh, kar se nanaša na Squamish, ali Pankúpe7, kar je prečrkovanje angleške besede 'Vancouver'.
Zgodovina Pred letom 1850 Arheološki zapisi kažejo, da so Prvi narodi živeli na območju Vancouvra že pred 8000 do 10.000 leti.
Ljudstva Squamish, Musqueam in Tsleil-Waututh (Burrard) iz skupine Coast Salish so imela vasi v različnih delih današnjega Vancouvra, kot so Stanleyjev Park, False Creek, Kitsilano, Point Grey in blizu ustja reke Fraser.
Evropejci so se z območjem bodočega Vancouvra seznanili, ko je José María Narváez iz Španije leta 1791 raziskoval obalo današnjega Point Greya in dele zaliva Burrard – čeprav eden od avtorjev trdi, da je Francis Drake morda obiskal območje leta 1579.
Raziskovalec in trgovec Severozahodne družbe Simon Fraser in njegova posadka so postali prvi znani Evropejci, ki so stopili na mesto današnjega mesta. Leta 1808 so potovali z vzhoda po reki Fraser, morda vse do Point Greya.
Zgodnja rast
Zlata mrzlica leta 1858 je pripeljala več kot 25.000 moških, predvsem iz Kalifornije, v bližnji New Westminster (ustanovljen 14. februarja 1859) ob reki Fraser, na poti do kanjona reke Fraser, s čimer so se izognili temu, kar bo kasneje postal Vancouver. Vancouver je med najmlajšimi mesti Britanske Kolumbije; prvo evropsko naselje na območju današnjega Vancouvra je bilo ustanovljeno šele leta 1862 na kmetiji McCleery's Farm ob reki Fraser, vzhodno od starodavne vasi Musqueam v današnjem Marpoleu. Leta 1863 je bila v Moodyvillu (danes mesto Severni Vancouver) ustanovljena žaga, s čimer se je začela dolga povezava mesta s sečnjo. Hitro so ji sledili mlini v lasti kapitana Edwarda Stampa na južni obali zaliva. Stamp, ki je začel sečnjo na območju Port Albernija, je najprej poskušal ustanoviti mlin v Brockton Pointu, vendar so ga zaradi težkih tokov in grebenov leta 1867 morali preseliti na mesto blizu vznožja ulice Dunlevy. Ta mlin, znan kot Hastings Mill, je postal jedro, okoli katerega se je oblikoval Vancouver. Osrednja vloga mlina v mestu je upadla po prihodu Kanadske pacifiške železnice (CPR) v 1880-ih. Kljub temu je ostala pomembna za lokalno gospodarstvo, dokler se ni zaprla v 1920-ih. Naselje, ki se je poimenovalo Gastown, se je razširilo okoli prvotne improvizirane gostilne, ki jo je leta 1867 ustanovil Gassy Jack na robu posestva Hastings Mill.
Leta 1870 je kolonialna vlada preučila naselje in začrtala lokacijo, ki jo je preimenovala v Granville v čast takratnega britanskega državnega sekretarja za kolonije, lorda Granvilla. To območje z naravnim pristaniščem je bilo leta 1884 izbrano za končno postajo Kanadske pacifiške železnice, na razočaranje Port Moodyja, New Westminsterja in Victorije, ki so se vsi potegovali za izhodišče železnice. Železnica je bila eden od razlogov, da se je Britanska Kolumbija leta 1871 pridružila Konfederaciji, vendar so pacifiški škandal in prepiri glede uporabe kitajske delovne sile gradnjo odložili do 1880-ih.
Ustanovitev mesta Mesto Vancouver je bilo ustanovljeno 6. aprila 1886, istega leta, ko je prispel prvi transkontinentalni vlak. Predsednik mestnega sveta William Van Horne je prispel v Port Moody, da bi vzpostavil terminal CPR, ki ga je priporočil Henry John Cambie, in mestu dal ime v čast Georgeu Vancouvru. Veliki požar v Vancouvru 13. junija 1886 je uničil celotno mesto. Istega leta je bila ustanovljena gasilska enota in mesto je bilo hitro obnovljeno. Prebivalstvo Vancouvra se je povečalo z naselja s 1000 ljudmi leta 1881 na več kot 20.000 do preloma stoletja in na 100.000 do leta 1911.
Vancouverski trgovci so leta 1898 opremljali iskalce zlata, ki so se odpravljali na zlato mrzlico na Klondiku. Eden od teh trgovcev, Charles Woodward, je leta 1892 odprl prvo trgovino Woodward's na ulicah Abbott in Cordova ter skupaj s Spencer's in veleblagovnicami Hudson's Bay desetletja tvoril jedro mestnega maloprodajnega sektorja.
Gospodarstvo zgodnjega Vancouvra so obvladovala velika podjetja, kot je CPR, ki so spodbujala gospodarsko dejavnost in vodila do hitrega razvoja novega mesta; pravzaprav je bil CPR glavni lastnik nepremičnin in razvijalec stanovanj v mestu. Čeprav se je nekaj proizvodnje razvilo, vključno z ustanovitvijo rafinerije sladkorja British Columbia, ki jo je leta 1890 ustanovil Benjamin Tingley Rogers, so naravni viri postali osnova za vancouvrsko gospodarstvo. Sektor virov je sprva temeljil na sečnji, kasneje pa na izvozu, ki je potekal skozi morsko pristanišče, kjer je komercialni promet v tridesetih letih 20. stoletja predstavljal največji gospodarski sektor v Vancouvru.
20. stoletje Prevlado velikih podjetij v gospodarstvu je spremljalo pogosto militantno delavsko gibanje. Prva večja stavka sočutja je bila leta 1903, ko so železniški delavci stavkali proti CPR za priznanje sindikata. Vodjo laburistov Franka Rogersa je med piketiranjem na pomolu ubila policija CPR in s tem postal prvi mučenik gibanja v Britanski Kolumbiji.: 39–41 Naraščanje industrijskih napetosti po vsej provinci je leta 1918 v premogovnikih Cumberland na otoku Vancouver privedlo do prve splošne stavke v Kanadi.: 71–74 Po zatišju v dvajsetih letih 20. stoletja je val stavk dosegel vrhunec leta 1935, ko so brezposelni moški preplavili mesto, da bi protestirali proti razmeram v reševalnih taboriščih, ki jih je vodila vojska na oddaljenih območjih po vsej provinci. Po dveh napetih mesecih vsakodnevnih in motečih protestov so se stavkajoči v reševalnih taboriščih odločili, da bodo svoje pritožbe predložili zvezni vladi in se podali na pohod v Ottawo, vendar je bil njihov protest zatrt s silo. Delavce so aretirali v bližini Missiona in jih za čas depresije internirali v delovna taborišča.
Tudi druga družbena gibanja, kot so feministično gibanje prvega vala, gibanje za moralno reformo in gibanje za zmernost, so bila ključnega pomena za razvoj Vancouvra. Mary Ellen Smith, vancouverska sufražetka in prohibicionistka, je leta 1918 postala prva ženska, izvoljena v provincialno zakonodajno telo v Kanadi.: 172 Prohibicija alkohola se je začela v prvi svetovni vojni in trajala do leta 1921, ko je provincialna vlada vzpostavila nadzor nad prodajo alkohola, praksa, ki velja še danes.: 187–188 Prvi kanadski zakon o drogah je bil sprejet po preiskavi zveznega ministra za delo in bodočega predsednika vlade Williama Lyona Mackenzieja Kinga. Kinga so poslali, da preišče odškodninske zahtevke, ki so nastali zaradi upora, ko je Azijska izključitvena liga vodila divjanje po kitajski in japonski četrti. Dva od tožnikov sta bila proizvajalca opija, po nadaljnji preiskavi pa je King ugotovil, da so bele ženske in kitajski moški domnevno obiskovale opijske brloge. Na podlagi teh razkritij je bil kmalu sprejet zvezni zakon, ki prepoveduje proizvodnjo, prodajo in uvoz opija za nemedicinske namene. Ti nemiri in ustanovitev Azijske lige za izključitev so prav tako znak naraščajočega strahu in nezaupanja do Japoncev, ki živijo v Vancouvru in po vsej Britanski Kolumbiji. Te strahove je še poslabšal napad na Pearl Harbor, ki je na koncu privedel do internacije ali deportacije vseh japonsko-kanadskih državljanov, ki so živeli v mestu in provinci. Po vojni se tem japonsko-kanadskim moškim in ženskam ni bilo dovoljeno vrniti v mesta, kot je Vancouver, zaradi česar območja, kot je prej omenjena Japonska četrt, niso več etnično japonska, saj skupnosti niso nikoli več oživele.