Henrik IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 11. november 1050, Goslar, † 7. avgust 1106, Liège.

Henrik IV. je znan po bojevanju s papeži in visokim plemstvom za ohranitev kraljeve in cesarske avtoritete in s tem povezanim romanjem v Cannoso.

Rimsko-nemški kralj je postal šestleten. Posvetno in cerkveno plemstvo je znalo njegovo mladoletnost dobro izkoristiti v svoj prid. Takoj ko je petnajstleten zavladal samostojno, je skušal Henrik kraljevemu položaju, nekoliko nespretno in z opiranjem na nižje plemstvo, povrniti nekdanji ugled. Pri tem se mu je uprlo saško plemstvo. Henriku je uspelo zadušiti saški upor, a se je takoj za tem zapletel v spor s papežem Gregorjem VII., ki je Henrika izobčil. Izobčenje je dalo legitimnost nameri najvplivnejših nemških knezov, da kralja odstavijo. Da bi se temu izognil, se je osebno ponižal in šel prosit papeža v Canosso za odpuščanje, ki ga je tudi dobil (januarja 1077). Kljub temu so nemški knezi izvolili protikralja, Rudolfa Švabskega. Kralj in protikralj sta se nekaj let bojevala brez odločitve. Gregor VII. je Henrika ponovno izobčil. Leta 1080 pa je prišlo do odločitve: protikralj je v boju padel, Henrik pa je z vojaškim pohodom v Italijo pregnal Gregorja VII. iz Rima, postavil za protipapeža Klemena III. in se pustil od njega kronati za cesarja.

Leta 1087 je dobil Henrik še močnejšega nasprotnika, diplomatsko spretnega papeža Urbana II., ki je z novim elanom nadaljeval Gregorjev boj. Proti njemu Henrik z vojsko, ki jo je ponovno pripeljal v Italijo, ni uspel. Nasprotno, papež je s pozivom na križarsko odpravo pridobil večji del evropskega plemstva. Na svojo stran je pridobil tudi Henrikovega sina Konrada, ki ga je malo pred tem dal oče kronati za nemškega kralja. Henrik se tako niti ni mogel vrniti domov, dokler leta 1087 močni Welfi, gospodarji Bavarske, razočarani nad sodelovanjem s papežem, niso prestopili nazaj na Henrikovo stran; Henriku so odprli alpske prelaze in lahko se je vrnil v Nemčijo. V Nemčiji je polagoma spet uveljavil svojo oblast, odstavil Konrada in za svojega naslednika določil drugega sina, Henrika V.

Leta 1099 je umrl papež Urban II. in leto za njim tudi protipapež. Cerkvenega razkola ni bilo več in Henrik je iskal pot do sprave. Vendar Urbanov naslednik, papež Pashal II., za to ni imel posluha. Avtoriteta izobčenega kralja je vse boj kopnela tudi v Nemčiji. Leta 1104 ga je izdal še drugi sin, Henrik V., in stopil na čelo bavarskih upornikov. S prevaro je prijel očeta in ga prisilil, da se je odpovedal prestolu. Poreklo

Henrik IV. se je rodil kot prvi sin (po treh hčerah) kralju in cesarju Henriku III. in njegovi ženi Agnezi Akvitanski. Oče ga je dal že novembra 1053 v Treburju knezom izvoliti in 17. julija naslednjega leta v Aachnu kronati za nemškega kralja. Petletnemu so določili nevesto Berto, hčerko savojskega grofa Otona in Adelajde Turinske. Že 5. oktobra 1056 mu je oče umrl. Tako Henriku ni bilo dano, da bi ob urejeni vzgoji osebnostno dozorel in se pripravil za naloge vladanja, kar je zaznamovalo celotno obdobje njegove vladavine. Regentstvo (1056–1065)

Prehod oblasti na šestletnega Henrika IV. je minil brez pretresov. Nihče ni nasprotoval materi in skrbnici Agnezi, ko je prevzela tudi regentstvo, zlasti ker ji je ob strani stal papež Viktor II., ki je bil istočasno škof v Eichstättu. Toda Viktor II. je že leta 1057 umrl in cesarica, ki okrog sebe ni imela trdnega kroga svetovalcev, je vse bolj popuščala različnim knezom, ki so se kazali ustrežljive, dejansko pa so skrbeli za svoje koristi. Moč in ugled kraljestva sta hitro kopnela. Cesarica je za nove južnonemške vojvode postavila: na Švabskem svojega zeta grofa Rudolfa Reinfeldenskega (1057), na Bavarskem saškega grofa Otona Northeimskega (1061)postal je Oton II. Bavarski. in na Koroškem švabskega grofa Bertolda I. Zähringenškega (po gradu Zähringen pri Freiburgu, 1061)postal je Bertold II. Koroški..

Upad cesarskega vpliva se je pokazal tudi v Italiji. Papež Nikolaj II., ki je pontifikat nasledil po Viktorju II. in Štefanu IX., je v buli In nomine Domini predpisal (1059) nov način volitev papežev; odtlej naj bi jih volili kardinali-škofi brez kakršnekoli udeležbe cesarja. Tako je bil septembra 1061 izvoljen Nikolajev naslednik Aleksander II. Cesarica-regentka in meščani Rima na to niso pristali. Na sinodi v Baslu so njim privrženi škofje, med njimi ni bilo nobenega kardinala, za protipapeža (Honorija II.) izvolili baselskega škofa Petra Kadala (oktobra 1061).

Potek dogodkov ni bil všeč nemškim knezom, zlasti ne cerkvenim. Pripravili so zaroto.med zarotniki sta bila tudi vojvoda Oton Northeimski in grof Ekbert Braunschweigski. Ob srečanju s cesarico, maja 1062 v Kaiserwerthu, je kölnski nadškof Hanon zvabil enajstletnega Henrika na zanimivo ladjo, ki pa je takoj nato odplula. Ko se je Henrik zavedel, da so ga ugrabili, je skočil v Ren in bi utonil, če ga ne bi rešil Ekbert, ki je s tem tvegal življenjeLampert von Hersfeld: Annalen (= Ausgewählte Quellen zur deutschen Geschichte des Mittelalters. Freiherr vom Stein-Gedächtnisausgabe. 13). Na novo prevedel Adolf Schmidt. Razlaga Wolfgang Dietrich Fritz. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1957. Stran 75.. Zarotniki so fanta odpeljali na Hanonov kölnski dvor. Po dogodku se je mati odpovedala vladanju in se posvetila molitvi. Nova državna oblast, sprva pod prevladujočim vplivom nadškofa Hanona, si je prizadevala, da s čim manjšo izgubo prestiža odpravi cerkveni razkol. Na sinodah v Augsburgu (oktobra 1062) in Mantovi (binkošti 1064) so postopoma priznali papeža Aleksandra II. Kot dejanski regent je Hanona postopoma spodrinil bremenski nadškof Adalbert, ki si je znal pridobiti Henrikovo zaupanje.

Samostojno vladanje do začetka investiturnega boja (1065–1076)

Henrik je po obredu polnoletnostiobred izročitve meča., 29. marca 1065 v Wormsu, veljal za polnoletnega. Zavladal je samostojno; pri tem mu je svetoval bremenski nadškof Adalbert. Takoj je pokazal, da želi ponovno vzpostaviti moč in položaj očeta. Nameraval se je odpraviti na kronanje za cesarja v Rim, a so mu to okoliščine dvakrat preprečile.

Nadškof Adalbert se je zaradi oholosti in nezmernega kopičenja bogastva tako močno zameril državnim knezomknezi so Adalberta obdolžili, upravičeno ali ne, tudi homoseksualnosti., da je bil Henrik prisiljen odsloviti ga z dvora; odtlej je bil še bolj odvisen od volje vplivnih knezov. Zgleda, da so ga ti prisilili, da je sprejel na dvor kot kraljico svojo zaročenko Berto Savojsko, ki ji sprva ni bil naklonjen in je celo razmišljal o ločitvikasneje je bila njegova zvesta sopotnica., od česar pa ga je odvrnil strog papežev opomin.

Med državnimi knezi, ki so se v času regentstva okoriščali s Henrikovo nemočjo, in mladim kraljem, ki se je želel opreti na mlajše vrstnike, je vse bolj rasla obojestranska nenaklonjenost. Leta 1070, ko je bil bavarski vojvoda Oton, po rodu Sas, obtožen veleizdaje, je Henrik izkoristil priložnost: odvzel mu je vojvodino in jo dal njegovemu zetu Welfu IV., ki je tako postal Welf I. Bavarski. Začasno je prišel Henrik navzkriž tudi s svojim svakom Rudolfom Švabskim in z Bertoldom II. Koroškim. Leta 1073 pa se mu je uprlo saško plemstvo.

Vstaja na Saškem

Saško plemstvo je bilo že v času Henrika III. nezadovoljno s širjenjem kraljevih posesti na saškem ozemlju. Sasi so v času regentstva uspeli kraljevi vpliv omejiti, sedaj pa si je skušal mladi kralj, zlasti na območju Harza, na hitro povrniti stare položaje in jih zavarovati z utrjenimi gradovi, v katere je nameščal posadke nesaških ministerialov. Sasi so to razumeli kot poseg v njihovo suverenost. Ker se Henrik z njimi ni hotel pogovarjati, so segli po orožju. Junija 1073 so obkolili utrjeni grad Harzburg, kamor se je Henrik umaknil. Henriku je ponoči uspelo izmuzniti se iz gradu. Za pomoč je zaprosil državne kneze, ki pa kralju, ki jih ni poslušal, tudi niso bili naklonjeni. Henriku ni preostalo drugega, kot da je popustil. Februarja 1074 je v Gerstungenu z uporniki sklenil mirovni sporazum, v katerem je moral pristati na vrnitev prisvojenih ozemelj, na porušitev kraljevih gradov na Saškem in v Turingiji in na spoštovanje saškega prava.

Položaj pa se je nepričakovano obrnil Henriku v prid. Rušitelji utrdb (menda so bili kmetje) so v preveliki vnemi porušili tudi cerkev v harzburškem gradu in oskrunili grobove salijske kraljeve rodbine, kar je razpoloženje državnih knezov obrnilo kralju v prid. Henrik je tako naslednje leto z državno vojsko vdrl v Saško in 9. junija 1075 pri Homburgu ob reki Unstrut dosegel popolno zmago. Saški plemiči so se mu morali podrediti. Na božičnem praznovanju v Goslarju so priznali nasledstvo Henrikovemu dvoletnemu sinu Konradu.

Spor glede imenovanja milanskega škofa

Snovalci cerkvene reforme v Clunyju so bili nejevoljni že, ko je cesar Henrik III. samovoljno postavljal škofe po Nemčiji in Italiji. Ob njegovem mladem nasledniku so se upali poseči vmes in za nadškofa v Milanu izvolili italijanskega kardinala Attoneja, ne da bi se ozirali na želje kralja. Papež Aleksander II. je novega nadškofa potrdil. Henriku pa se je zdelo, da ne sme pristati na prekinitev tradicije, ki je bila v veljavi od cesarja Otona I. Velikega. Dosegel je, da so njemu privrženi lombardski škofje na sinodi v Novari posvetili njegovega kandidata Gotofreda da Castiglioneja. Papež se je odzval tako, da je dal neposlušne škofe na naslednji sinodi odstaviti.

Aprila 1073 je Aleksandra II. nasledil papež Gregor VII. Henrik, ki je bil med saško vstajo ravno v največji stiski, je pri novem papežu iskal moralno in politično oporo. Pozno poleti je v pismu papežu izrazil pripravljenost, da se vprašanje milanskega nadškofa uredi po papeževi želji. Papež ga je tedaj imel celo za zaveznika v prizadevanju za cerkveno reformo. Preklical je odstavitev škofov in poslal naslednje leto v Nemčijo dva kardinala, ki naj bi tam organizirala velik reformni koncil. A do tega ni prišlo, ker so se vznemirjeni odzvali nemški škofje z bremenskim nadškofom Liemarjem na čelu. Papež je nadškofa izobčil, a se je ta potem v Rimu skesano podredil Gregorju VII. in kazalo je, da bo prišlo do pomiritve.

Tedaj pa je evforija ob zmagi nad Saško Henriku zameglila razum. Namesto da bi izkoristil ugodno priložnost za kompromis, je deloval vzvišeno in nepravično. Ne da bi se oziral na že imenovana nadškofa, je imenoval za novega milanskega škofa dvornega kaplana in milanskega podškofa Tebalda (1075). Papež, ki se je dotlej v milanskem sporu držal v ozadju, tega nikakor ni mogel sprejeti. V pismu je Henrika strogo oštel in mu v svarilo predočil usodo od boga zavrženega kralja Savla. Henrik je pismo razumel kot bojno napoved. V Wormsu je sklical srečanje (24. januarja 1076), ki se ga je udeležilo 26 škofov. V jeznem manifestu so »brata Hildebranda« proglasili za nevrednega papeške časti in mu odrekli pokorščino, Henrik pa mu je v vlogi rimskega patricija ukazal, da se umakne s Petrovega prestola. Tako se je začel investiturni boj, ki se je od vprašanja investiture razširil na boj za prevlado med posvetno in cerkveno oblastjo.

Boj med posvetno ali cerkveno oblastjo (1076–1106) Spor s papežem Gregorjem VII. (1076–1084) Papež izobči Henrika IV.