Henrik III., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 28. oktober 1016 ali 1017, † 5. oktober 1056, Bodfeld, Harz.

Ko je Henrik III. po očetovi smrti leta 1039 zavladal samostojno, je bil dobro izobražen in že izkušen vladar. Že 12 let je (sprva ob pomoči freisinškega škofa) upravljal vojvodino Bavarsko, vodil je že vojsko proti Češki, bil je že izvoljeni nemški kralj, burgundski kralj, vojvoda na Švabskem in kmalu nato tudi na Koroškem. Prenos oblasti je tako potekal mirno, brez zapletov, ne pa tudi vladanje. Pri vladanju se je, tako kot njegovi predhodniki, opiral na cerkvene kneze. Brez predsodkov je sam nastavljal škofe. Pa tudi vojvode je imenoval kar sam, brez volitev in ne da bi se prej posvetoval z domačim plemstvom. Po smrti lotarinškega vojvode Gozela je njegovemu sinu, Gotfridu Bradatemu, dodelil le polovico očetovega fevda. Gotfrid se mu je uprl z vojsko in v spopad pritegnil tudi sosednje plemstvo. Spor se je v presledkih vlekel vse do Henrikove smrti. Podreditev Češke je Henrik dosegel z vojsko; to pa se mu ni posrečilo na Ogrskem. Henrik je obnovil cesarsko oblast v Italiji. Odpravil je cerkveni razkol tako, da je odstavil tri papeže, ki so si lastili pontifikat, in postavil svojega, nemškega papeža Klemena II., pristaša klinijske reforme, ki jo je tudi Henrik podpiral. Papež Klemen II. ga je kronal za cesarja.

Henrikov način vladanja je med nemškimi knezi povzročal vse več nezadovoljstva. Med njegovim drugim pohodom v Italijo so proti cesarju skovali zaroto, ki pa je propadla, potem ko sta na hitro, eden za drugim, umrla glavna protagonista (Konrad I. Bavarski in Welf Koroški). Henrikovo razmeroma zgodnjo smrt so mnogi zgodovinarji ocenjevali kot katastrofo, ki je ob šele šestletnem nasledniku, Henriku IV., ki ni imel priložnosti vladarsko dozoreti, pripeljala do investiturnega boja. V času vladanja očeta, kralja in cesarja Konrada II.

Henrik III. je bil sin kralja in cesarja Konrada II. in njegove žene Gizele Švabske. Pod vplivom matere je bil deležen skrbne in temeljite, versko usmerjene vzgoje. Njegov prvi vzgojitelj je bil augsburški škof Bruno, brat cesarja Henrika II., kasneje pa freisinški škof Egilbert. Z materjo sta obiskala samostan St. Gallen, ki je bil tedaj pod vtisom življenjskega dela meniha in pesnika Notkerja. Dvorni kaplan Wipo ga je seznanil z življenjsko zgodbo njegovega očeta in duhom cerkvene reforme, splošne znanosti pa mu je približal učeni menih iz samostana San Pietro v Pavii. Kar prekmalu je tako vsrkal strastno slo po oblasti njihove rodbine, obarvano z globoko religiozno resnostjo.

Konrad II. je pred svojim prvim odhodom v Italijo (v začetku leta 1026) na zahtevo knezov določil Henrika za svojega naslednika in ga prepustil varstvu škofa Bruna. Henrik je 26. marca 1027 prisostvoval očetovemu slavnostnemu kronanju za cesarja v Rimu. Po vrnitvi iz Italije je dal Konrad bavarskim plemičem Henrika izvoliti za bavarskega vojvodoprejšnji vojvoda, Henrik V. Bavarski, je februarja 1026 umrl.. Za veliko noč 1028 so ga knezi v Aachnu izvolili za novega nemškega kralja.

Vladarskih spretnosti se je najprej učil v bavarski vojvodini, ki ji je vladal 15 let, sprva ob pomoči freisinškega škofa Egilberta. Leta 1031, po neuspešni vojni z Ogrsko, sta kar brez vednosti Konrada II. sklenila mir z Ogri. Prvič je kot poveljnik vodil vojsko proti češkemu princu Břetislavu (1033/34) in si ga podredil. Naučil se je samostojno odločati in si ustvaril lastno mnenje, ki pa je bilo včasih tudi drugačno od očetovega. Njuni odnosi, odnosi med kraljem in cesarjem, so se včasih tudi križali in skalili, a so se vedno tudi ponovno uredili. Tako je bilo tudi ob razreševanju spora med cesarjem in koroškim vojvodo Adalberom. Adalbero je slutil, da bo prišlo med njim in cesarjem do razdora, in je iz mladega Henrika izvlekel prisego, da ne bo nikdar dovolil, da se ga oškoduje pri posesti. Ko je cesar na binkošti 1035 v Bambergu postavil Adalberta pred knežje sodišče z obtožbo veleizdaje in zahteval, da se mu odvzame fevde, ga sin ni hotel podpreti. Šele ko je oče s prošnjo pred sinom padel na kolena, je ta prišel na dan s skrivno prisego, na katero se pa cesar ni oziral. Tedaj je pri cesarju padel v nemilost škof Egilbert.

Henrik se z očetom ni strinjal tudi leta 1037, ko se je ta spustil v spopad z milanskim nadškofom Aribertom in poslal njegove zaveznike-škofe brez obravnave na sinodi v izgnanstvo. Henrik je to obsojal in se mu je zdelo nepravično. A svojega mnenja tedaj ni javno razkril.

Henrik se je za binkošti 1035 v Bambergu zaročil s hčerjo angleško-danskega kralja Knuta Velikega, Gunhildo, in se junija 1036 z njo v Nijmegnu poročil. Rodila mu je hčer Beatrix, a je že junija 1038 umrla ob spremljanju tasta na poti po Italiji. Na isti poti je umrl tudi vojvoda Hermam IV. Švabski. Cesar je na izpraznjeno mesto švabskega vojvode imenoval Henrika. Kmalu po povratku iz Italije je umrl tudi cesar (4. junija 1039) in Henrik je pri dvaindvajsetih zavladal samostojno. Samostojno vladanje

Henrik je v Italiji je ponovno vzpostavil mir tako, da se je pobotal z milanskim nadškofom Aribertom, ki mu je potem do svoje smrti (januarja 1045) zvesto služil. Več težav je imel z vzhodnimi sosedi.

Bojevanje z vzhodnimi sosedi

Češka Češki vojvoda Břetislav I. (od leta 1035) je skušal zamenjavo vladarja v Nemčiji izkoristiti za širitev svoje oblasti na Poljsko, ki je bila notranje razklana. Zasedel je Šlezijo, razrušil Krakov, prodrl do prestolnice Gniezno in dal prepeljati relikvije svetega Adalaberta (Vojteha) v Prago, da bi tam ustanovil nacionalno nadškofijo in se politično in cerkveno osamosvoji. Papež Benedikt IX. temu ni nasprotoval, pač pa sta nasprotovala majnški nadškof Bardo in kralj Henrik, ki je skušal ohraniti nadoblast nad Češko in Poljsko. Henrik je od Břetislava zahteval, da se umakne s Poljske. Ta se je navidezno uklonil in na Henrikov dvor poslal za talca svojega sina Spytihněva; toda istočasno je tudi iskal podporo pri ogrskem kralju Petruki mu je ustregel in mu poslal 3.000 mož in utrjeval prelaze v Češkem gozdu. Obljub se ni držal in ni plačeval davka, ki ga je bil kot kraljev vazal dolžan. Zato je Henrik poleti 1040 povedel proti njemu vojsko, ki pa je 22./23. avgusta 1040 v utrjenih soteskah Češkega gozda (pri Brůdku, danes okraj Domažlice) doživela uničujoč poraz. Naslednje poletje, ko je Henrik prišel s še večjo vojsko, se mu je posrečilo pred Prago združiti s saškimi četami in 29. septembra 1041 prisiliti Břetislava k predaji in podreditvi. Břetislav se je umaknil s Poljske; poljski kralj Kazimir I. iz rodu Pjastov se je lahko kot nemški vazal iz azila v Nemčiji vrnil domov.

Ogrska Prehodno je tedaj prišla pod nadoblast nemškega kralja tudi Ogrska. Uporni ogrski plemiči so naslednika Svetega Štefana, kralja PetraŠtefanovega nečaka in sina beneškega doža, vrgli z oblasti in na prestol postavili nekdanjega Štefanovega palatina in svaka Sámuela Abo. Peter se je zatekel k Henriku, ki mu je sklenil pomagati, ker se je nadejal vazalnega odnosa. Ob prvem pohodu na Ogrsko, leta 1042, je Henrik na severozahodnem delu ogrskega ozemlja ustanovil nemško vazalno državo, ki pa jo je Aba hitro uničil. Ob drugem nemškem vpadu na Ogrsko, poleti 1043, si je Aba kupil mir, med drugim z vrnitvijo ozemlja med rekama Fischo in Leitho, ki ga je Henrik leta 1030 kot trinajstletnik izgubil; Henrik je sedaj tam ustanovil t. i. Avstrijsko novo marko. S pomanjkljivim izvajanjem obvez miru je Henrik opravičil še tretji pohod na Ogrsko. Aba je 5. julija 1044 v bitki pri Ménfőju ob Rabi doživel uničujoč poraz. Henrik je dosegel, da so Ogri na prestol spet postavili Petra, ki je postal nemški vazal, kar je ponovno potrdil ob Henrikovem obisku na ogrskem dvoru na binkošti leta 1045. A že leta 1046 so se Ogri Petru ponovno uprli, ga odstavili in za novega kralja izbrali Andreja I.

Politika do vojvodin kraljestva

Ob začetku samostojnega vladanja je imel Henrik neposredno vojvodsko oblast v Bavarski in Švabski. Ko je takoj po smrti Henrikovega očeta umrl tudi koroški vojvoda Konrad II. (julija 1039), je bil Henrik neposreden gospodar v treh nemških vojvodinahFrankovska je kot vojvodina nehala obstajati v času Otona Velikega (leta 939, s smrtjo vojvode Eberharda).. Da bi lahko še naprej obdržal odločilni vpliv na upravljanje v njih, je sklenil postaviti za vojvode tujce, ki ne bodo imeli opore v domačem plemstvu. Brez običajnih volitev znotraj vojvodine je leta 1042 za bavarskega vojvodo postavil luksemburškega grofa Henrika II. kot Henrika VII. Bavarskega. Vojvodino Švabsko je leta 1045 dodelil lotarinškemu grofu Otonu II. iz rodbine Ezzonncev z namenom, da bi tako utrdil svojo pozicijo v Spodnjem Porenju, saj mu je Oton prepustil Duisburg in mesto na otoku Rena, danes del Düsseldorfa. Ezzonci so bili tedaj močna rodbina; ko je Henrik jeseni 1045 tako močno zbolel, da je že zgledalo, da bo umrl, je bil Ezzonec morebitni kandidat za novega kralja. A Henrik je ozdravel. Leta 1047 je za koroškega vojvodo postavil bogatega grofa Welfa III., zadnjega iz starejše rodbine Welfov.

Že leta 1047 pa sta umrla na novo postavljena vojvoda Bavarske in Švabske. Henrik je tedaj za novega švabskega vojvodo postavil Otona III. Schweinfurtskega iz frankovske veje Babenberžanov (1048) in za bavarskega vojvodo, ponovno brez soglasja domačega plemstva, tujca Konrada iz rodu Ezzoncev, gospodarja Zutphena (v nizozemski pokrajini Gelderland), kot Konrada I. Bavarskega (1049). Že kmalu pa je prišlo do velikih nesoglasij med njim in kraljem.

Plemstvo vojvodine Saške je bilo do nesaških kraljev tradicionalno zadržano, nezaupljivo. Z nezadovoljstvom je spremljalo, kako Henrik, tujec, na saškem ozemlju v Goslarju širi svojo rezidenco (Werlo), ki je postala osrednja lokacija upravljanja kraljestva; tam je ustanovil tudi samostan sv. Simona in Jude, kjer so vzgajali dvorno duhovščino. Henrik je spodbujal razvoj Goslarja, ki je cvetel zaradi bogatih rudnikov srebra, ki so tudi kraljestvu prinašali velike dohodke. Nezaupanje do kralja se je še povečalo, ko je papež za hamburško-bremenskega nadškofa postavil Adalberta, ki ga je podprl tudi Henrik. Nadškof naj bi pokristjanjeval Skandinavce, morda pa, kot so razmišljali Sasi, tudi nadzoroval saško cerkev.

Največ težav pa je imel Henrik v vojvodini Lotaringije, težav, ki so se vlekle skozi vse njegovo vladanje.

Težave v vojvodini Lotaringiji

Po smrti lotarinškega vojvode Gozela (19. aprila 1044), ki je od leta 1033 vladal tako Zgornji kot Spodnji Lotaringiji, je kralj Henrik III., ki je želel zmanjšati moč lotarinškega vojvode, podelil v fevd njegovemu starejšemu sinu Gotfridu III. (Bradatemu) samo Zgornjo Lotaringijo. Gotfrid, ki se je čutil upravičenega do celotne očetove dediščine, je začel z vojaškim uporom; pridružili so se mu tudi nekateri drugi plemiči. Nemiri so izbruhnili tudi v sosednji Burgundiji. Bojevanje je zaustavila spomladi leta 1045 šele huda lakota. Gotfrid se je moral podrediti in kralj ga je dal zapreti v grad Giebichenstein (danes v mestu Halle), a mu je že maja 1046 na dvornem zboru v Aachnu odpustil upornost in mu vrnil Zgornjo Lotaringijo. Kot zagotovilo za svojo lojalnost je moral Gotfrid poslati na kraljevi dvor kot talca svojega sina. Zgledalo je, da je položaj v Lotaringiji normaliziran in kralj se je lahko odpravil na pot v Italijo, kjer so razmere v Cerkvi klicale po posredovanju.

Henrikova cerkvena politika