Sveti Ambrož Milanski, oziroma Sveti Ambrož (tudi Sveti Ambrozij) je krščanski svetnik, škof, spoznavalec in cerkveni učitelj * 339, Trier, Nemčija, † 4. april 397, Milan (Italija, Rimsko cesarstvo). Je eden štirih zahodnih cerkvenih učiteljev, med katerimi je tudi njegov učenec Avguštin.

Družina Otroštvo in mladost Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), kjer je bil njegov oče Avrelij Ambrož cesarski namestnik – vodja pretorijanske prefekture – za rimsko provinco Galijo, ki je takrat obsegala velike dele današnje Francije, Španije, Italije in tudi Nemčije. Mati je bila zgledna krščanska žena, ki se je po zgodnji moževi smrti okrog 354 s tremi otroki – od katerih je bil Ambrož najmlajši – vrnila v svoje očetno mesto Rim.

Anekdota o njegovem otroštvu pripoveduje naslednji dogodek: Ambrožu se je še kot dojenčku, spečemu v zibelki na domačem dvorišču, na glavo usedel roj čebel. Pestunja, ki ga je varovala, je začela kričati in klicati na pomoč. Ambrožev oče - izkušen čebelar - je ukazal, naj pustijo otroka na miru in tako se je roj čez čas dvignil, ne da bi otroka pičila ena sama čebela. Po tem dogodku je oče dal otroku ime Ambrozij. Ambrozija je grški izraz za mano, ki naj bi bila hrana za bogove in je dajala večno mladost in nesmrtnost. Ambrosios (grško αμβροσιος) pa pomeni nesmrten. Oče pa je ob tem dogodku menil, da čebelji roj, ki je v otrokovih ustih pustil obilico medu, pomeni, da bo iz tega otroka še nekaj velikega. Čebele, ki srkajo sladkobo iz cvetlic da so bile simbol sladkobe, ki se bo izlivala iz Ambroževih ust, kadar bo govoril. To mu pozneje priznava tudi učitelj govorništva Avguštin.

Druga anekdota pa pravi: V Rimu je Ambrož kot majhen otrok videl, kako so nekemu prispelemu škofu poljubljali roko. Ko je prišel domov, je tudi on ponudil roko nekaterim otrokom z besedami: »Poljubljajte moje roke, kajti tudi jaz bom sčasoma škof.« Kar je takrat dejal v šali, se je pozneje uresničilo.

Svetniki Njegova sestra Marcelina (goduje 17. julija) je bila kakih deset let starejša od Ambroža in je umrla istega leta kot brat Ambrož. Živela je v Rimu v domači hiši kot Bogu posvečena devica in sam papež Liberij ji je izročil tančico devištva na Božič 353. Življenje je skupaj z drugimi devicami prebila v postu, molitvi in nabožnem branju. V strogem postenju je malo popustila le na prošnjo slavnega brata. Ambrožev brat Satir (goduje 17. septembra) se je krstil odrasel šele takrat, ko je bil čudežno rešen brodoloma. Stopil je tudi v cerkveno službo. Ob nepričakovani bratovi izvolitvi za škofa je zapustil svoje visoko službeno mesto v cesarski upravi in odslej skrbel za bratove gmotne zadeve. Tam je nenadoma umrl leta 377. Ambrož mu je v čudovitem pogrebnem nagovoru postavil prekrasen spomenik. Oba časti cerkev kot svetnika.

Kot že omenjeno, je živela pobožno in svetniško življenje tudi njegova mati.

Govornik V Rimu je Ambrož uspešno končal retorske in pravne študije in postal slovit govornik in pravnik ter z 32 leti upravnik pokrajin Ligurije in Emilije. Cesarski pretorijanski prefekt Anicij Prob (Anicius Probus) mu je pred odhodom na novo dolžnost, ko je postal sodniški cesarski namestnik v Milanu, dejal: „Pojdi tja in sprejmi svojo službo ne kot sodnik, ampak kot škof.” S tem je hotel reči, naj Ambrož vlada svoje podložnike ne s strogostjo, ampak z ljubeznijo in krotkostjo. Ko so ga slovesno sprejeli v Milanu, je z modrim in krotkim vladanjem tako pridobil srca podrejenih, da so ga v vsem z veseljem ubogali in vdano ljubili.

Škof thumb|180px|Charles Antoine Coypel 1736: Spreobrnjenje svetega Avguština thumb|180px|Škof Ambrož krsti Avguština thumb|180px|Van Dyck:Sv. Ambrož zaustavi cesarja Teodozija pred vhodom v milansko stolnico thumb|180px|Cesar Teodozij sprejme od Ambroža naloženo pokoroOtto Bitschnau: Leben der Heiligen, str. 915 thumb|180px|Ambrož podeli na Božič 390 cesarju Teodoziju odvezo thumb|180px|Pellegrino Tibaldi:Ambrožev oltar v milanski stolnici (1603)

Izvolitev za škofa Bil je komaj dve leti v Milanu, ko je umrl tamkajšnji arijanski škof Avksencij, ki ga je bil umestil cesar Konstancij. Ko so se vneli nemiri ob volitvah novega škofa v Milanu med arijanci in katoličani, je Ambrož z oddelkom vojakov kot sodniški namestnik stopil v cerkev, da bi pomiril sprto množico. Ko je končal svoj poziv k mirnim volitvam, je neki otrok je zaklical: »Ambrož naj bo škof!«, kar je poprijela vsa cerkev: „Ambrož je naš škof!” »Tako se je zgodilo,« piše Paulinus v življenjepisu sv. Ambroža, »da so se tisti, ki so bili poprej hudo sprti . . ., ki so se med seboj pobijali, zdaj v čudežni in neverjetni slogi zedinili zanj.« Obe strani sta spoznali, da je izvolitev odličnega, pametnega in nepristranskega namestnika, ki doslej še ni opravljal nobene cerkvene službe, najboljša rešitev. Ambrož je ljudstvo najprej prepričeval, da ne more biti škof, ker za to ni sposoben in še ni niti krščen; nato je iz mesta večkrat pobegnil in se skrival, pa so ga ljudje našli in ga zastražili v palači, dokler cesar Valentinijan I. ni potrdil izvolitve. Cesar se je čutil celo počaščenega, da je so njegovi podložniki zaupali upravo večnih dobrin tistemu, ki mu je on zaupal upravo časnih dobrin.

Po kratkih pripravah je bil krščen in osem dni zatem, 7. decembra leta 374, posvečen v škofa. Ambrožu je bilo petintrideset let. Sedaj si je prizadeval, da bi vestno opravljal škofovsko službo.

Ker ni imel zadostni teološke izobrazbe, je v začetku škofovske službe veliko študiral in se podredil vodstvu izkušenega duhovnika Simplicijana, ki ga je bil tudi krstil in ki je postal pozneje njegov naslednik (397-401). Poglabljal se je predvsem v spise grških cerkvenih očetov, pa tudi v spise Filona, Plotina, Cicerona in drugih resnih poganskih pisateljev. V razlagi svetega pisma se je opiral zlasti na Origena, Bazilija in Atanazija; z njimi si je tudi dopisoval.

Asket in zavetnik revežev Škofovsko službo je začel s tem, da je svoje zlato in srebro razdelil med reveže, nepremičnine pa cerkvam; le sestri redovnici je izgovoril letno podporo. On, ki je dotlej bil navajen na najimenitnejše življenje, je odtlej živel v največjem uboštvu: razen sobot in nedelj se je vsak dan strogo postil; na področju svoje škofije ni hodil nikamor v gosti. Leta 377 so Goti opustošili Trakijo in Ilirijo ter ujetnike prodajali kot sužnje. Ambrozij je opogumljal škofe, duhovnike in vernike, naj kupujejo te nesrečnike. Sam je prednjačil z zgledom, ko je za to porabil vse svoje prihranke, pa tudi razprodal dragocene cerkvene posode ter odgovarjal tistim, ki so se nad tem pohujševali: „To je tisto zlato, ki ima resnično vrednost; to je Kristusovo zlato, ki osvobaja od smrti.”

Avguštinovo spreobrnjenje Znan je bil kot bleščeč govornik. Ob njegovih pridigah se je po lastnem pričevanju spreobrnil iz poganstva in manihejstva na katoliško vero tudi Avrelij Avguštin. Okrog 385 je prišel v Milan poslušat Ambroževe pridige. Hotel je preučevati njegov način; to ga je pa pritegnilo tudi k vsebini. Sam pravi: Užival sem ob ljubkosti njegovega podajanja, ki je bilo v pogledu dikcije bolj izobraženo, pa manj vedro in božajoče kakor Favstovo. Glede vsebine pa si kake primere med njima niti misliti ni mogoče: saj je blodil eden po blodnjaku manihejskih prevar, drugi pa z blagonosno gorečnostjo učil blaginjo.

Ambroževi govori so počasi le vplivali na Avguština, ki je takrat dvomil o možnosti spoznanja resnice: Ni mi bilo sicer niti malo do tega, da bi bil spoznal, kar je govoril, ampak edino do tega, da sem poslušal, kako je govoril; vendar mi je prihajala v srce obenem z besedami, ki sem jih ljubil, tudi vsebina, ki sem jo zanemarjal. Ko sem torej odpiral srce, da bi dojemal, kako zgovorno je govoril, je vstopalo vanj - polagoma, ali vendar - tudi spoznanje, kako prav je govoril.

Škof Ambrož je na Veliko noč 387 krstil Avguština, ki se je s prijateljem Alipijem in sinom Adeodatom temeljito pripravil na ta dogodek. Sam opisuje to veliko doživetje: Prejeli smo krst in zbežala je od nas vsa skrb in nemir zavoljo grešne preteklosti. V tistih dneh sem bil nenasiten za čudovito sladkost, ki sem jo okušal, ko sem meril globino tvojih namemov o odrešenju človeškega rodu.

Pozneje je Avguštin postal škof v Hiponu v Severni Afriki, današnjem Tunisu. Ambrož in njegov učenec Avguštin, kakor tudi Hieronim in Gregor Veliki so štirje izvirni in veliki cerkveni učitelji Zahodne Cerkve.

Cerkev in država Kot prijatelj in svetovalec cesarjev Gracijana (375-383), Valentinijana (375-392) in Teodozija (379-395) je Ambrož odločilno vplival na cerkveno politiko in tako postal vodilni lik zahodne Cerkve. Političnemu poenotenju se je uprl v obeh smereh: politični oblasti je prepovedal poseganje na cerkveno-versko področje; vendar je državni oblasti priznaval samostojnost in vlogo v državljanskem življenju. S tem se je oddaljil od bizantinskega gledanja, po katerem je cesar kot Božji namestnik na zemlji zahteval zase izključno oblast na obeh področjih (teokracija). Zahodno gledanje je pa dualistično tudi na političnem področju.

Ambrož je želel Cerkev osvoboditi iz pretesne povezanosti z državo. Tako pravi: »Cesar ni nad Cerkvijo, ampak je v Cerkvi«. »Cesarjeve so palače, cerkve so pa škofove«.

Škrlat še ne napravi za duhovnika Cesarja Valentinijana II. je njegov vojskovodja Maksim vrgel s prestola; vendar mu je prišel na pomoč vzhodni cesar Teodozij Veliki, porazil Maksima in mu pomagal nazaj do oblasti. Tri leta je ostal v Italiji. Ko je hotel v Milanu zasesti prostor v prezbiteriju, kot je bil navajen v Carigradu, mu je pokazal Ambrož z roko med laike z besedami: »Škrlat napravi za cesarja, ne pa za duhovnika.« Odtlej Teodozij niti v Carigradu ni ostajal v prezbiteriju, ampak med ljudstvom. Ko ga je patriarh Nektarij prosil, naj zopet zasede prejšnje mesto v koru, je cesar odvrnil: »Žal sem pozno spoznal razloček med škofom in cesarjem: pogosto so me obdajali prilizovalci; šele sedaj sem našel moža, ki mi je povedal resnico. Jaz poznam samo enega, ki je vreden škofovstva, Ambroža«.

Cesar dela javno pokoro Leta 390 je drhal umorila cesarskega namestnika v Solunu. Teodozij je hotel pomoriti vse solunske prebivalce. Na Ambroževo prošnjo je obljubil, da bodo kaznovani le krivci; vendar ni držal besede: vojska je segnala sedem tisoč meščanov – tudi otrok, žena in starcev – v stadion, in jih pomorila. Škof je cesarja takoj opozoril, da mora za ta zločin delati javno pokoro. Kljub temu pa je Teodozij hotel priti v cerkev. Ambrož se je postavil oblečen v škofovska oblačila pred vhodna vrata, postavil škofovsko palico prek stopnic in rekel: »Zdi se, da veličino svojega prestopka tudi sedaj, ko se je tvoja jeza polegla, ne uvidiš zaradi svojega visokega položaja. Vendar se ne daj zaslepiti od sijajnega škrlata, ki pokriva ubogo telo. Vsi skupaj imamo enega gospoda Boga in kralja, stvarnika sveta. Ali si upaš svoje roke, ki se jih še držijo krvave srage, dvigniti v tem svetišču k molitvi? Ali hočeš prejeti Gospodovo telo z ustnicami, ki so dale strašno povelje?« Cesar se je hotel opravičiti sklicujoč se na kralja Davida, ki je sicer hudo grešil, vendar mu je Bog odpustil. Ambrož pa mu je dejal: »Če si Davida posnemal v grehu, ga posnemaj tudi v pokori!« Teodozij je obnemel in se podvrgel strogi, osem mesecev trajajoči pokori ter je šele za Božič prejel odvezo od grehov in sveto obhajilo.

Varuh katoliške vere