Gotska umetnost ali gotski slog je evropski umetnostni slog srednjeveške umetnosti, ki se je v severni Franciji razvil iz romanske umetnosti v 12. stoletju, vodil pa jo je sočasni razvoj gotske arhitekture. Razširil se je po celotni zahodni Evropi in velikem delu južne in srednje Evrope, v klasični obliki v Italiji pa ni nikoli preveč. V poznem 14. stoletju se je razvil prefinjen dvorni slog mednarodne gotike, ki se je nadaljeval do konca 15. stoletja. Na mnogih področjih, zlasti v Nemčiji, se je poznogotska umetnost nadaljevala tudi v 16. stoletju, preden je prešla v renesančno umetnost. Primarni mediji gotskega obdobja so bili kiparstvo, tabelno slikarstvo, vitraj, freska in iluminirani rokopis pa tudi steklarstvo, še manjše in manj poznane umetnosti, kot so zlatarstvo, miniatura, obdelovanje slonove kosti, tkanin in tako dalje. Lahko prepoznavni premiki v arhitekturi od romanskih do gotike in gotskega do renesančnega sloga se običajno uporabljajo za opredelitev obdobij v umetnosti v vseh medijih, čeprav se je v mnogih pogledih figurativna umetnost razvijala z drugačnim tempom.
Najstarejša gotska umetnost je bila monumentalna skulptura, na stenah stolnic in opatij. Krščanska umetnost je bila pogosto tipološke narave in je prikazovala zgodbe iz Nove in Stare zaveze. Življenje svetnikov je bilo pogosto upodobljeno. Podobe Device Marije so se od bizantinske ikonične oblike spremenile v bolj človeško in ljubečo mater, ki se je oklepala svojega dojenčka, ga zibala in kazala prefinjene manire dobro vzgojene aristokratske dvorne dame.
Sekularna umetnost je v tem obdobju prišla na svoje mesto z vzponom mest, ustanovitvijo univerz, povečanjem trgovine, ustanovitvijo denarnega gospodarstva in oblikovanjem meščanskega razreda, ki bi si lahko privoščil pokroviteljstvo umetnosti in naročenih del, kar je povzročilo širjenje slik in iluminiranih rokopisov. Povečana pismenost in vse več posvetne vsesplošne literature je spodbudilo zastopanje posvetnih tem v umetnosti. Z rastjo mest so se oblikovali trgovski cehi in umetniki so pogosto morali biti člani slikarskega ceha - zato je v tem obdobju zaradi boljšega vodenja evidenc več umetnikov poimenovalo; nekateri umetniki so bili celo tako drzni, da so se podpisali s svojim imenom.
Poimenovanje V srednjem veku je bila gotika imenovana opus francigenum, ker je ta imela francoski izvor. Beseda gotika izhaja iz italijanske besede gotico, ki jo je skoval Giorgio Vasari v 16. stoletju. Renesančna umetnost je trdila, da je bila gotika slabšalen izraz za opis grobe in barbarske kulture, ki je bila v nasprotju s klasično. Beseda je izgubila svoj negativni pomen v prvi polovici 16. stoletja, ko so v Angliji in Nemčiji umetnosti doživele ponovno rojstvo, ki so ga imenovali neogotika, ki se je kasneje razvila tudi v Italiji in Franciji.
Izvor
Gotska umetnost se je pojavila v Île-de-Franceu v Franciji v zgodnjem 12. stoletju v opatijski cerkvi St Denis, ki jo je zgradil opat Suger.Stokstad (2005), 516. Slog se je v arhitekturi hitro razširil od arhitekture do kiparstva, tako monumentalne kot osebne velikosti, tekstilne umetnosti in slikarstva, ki je prevzela različne oblike, vključno s fresko, vitrajem, iluminiranim rokopisom in tabelno slikoStokstad (2005), 544.. Meniški redovi, zlasti cistercijani in kartuzijani, so bili pomembni graditelji, ki so širili slog in razvijali njegove značilne različice po Evropi. Regionalne različice arhitekture so ostale pomembne, tudi ko se je do poznega 14. stoletja razvil skladen univerzalni slog, znan kot mednarodna gotika, ki se je nadaljeval vse do poznega 15. stoletja in še naprej na mnogih območjih.
Čeprav je bila gotska umetnost veliko bolj posvetna, kot se danes pogosto misli, saj je na splošno stopnja ohranjenosti religiozne umetnosti boljša kot pri sekularnih predmetih, je bil velik del umetnin, ustvarjen v tem obdobju, religiozen, bodisi da ga je naročila cerkev ali laiki. Gotska umetnost je bila pogosto tipološke narave in je odražala prepričanje, da so dogodki iz Stare zaveze vnaprej določili dogodke Nove in da je bil to res njihov glavni pomen. Starozavezni in novozavezni prizori so se kazali drug ob drugem v delih, kot so Speculum Humanae Salvationis in v dekoraciji cerkva. Gotsko obdobje je sovpadlo z velikim vstajenjem Marijanske pobožnosti, v katerem so igrali glavno vlogo vizualne umetnosti. Podobe Device Marije so se razvile iz bizantinskih hieratskih vrst, prek kronanja Device, do bolj človeških in intimnih tipov, cikli življenja Device pa so bili zelo priljubljeni. Umetniki, kot so Giotto, Fra Angelico in Pietro Lorenzetti v Italiji in staronizozemsko slikarstvo, so v umetnost vnesli realizem in bolj naravno človeškost. Zahodni umetniki in njihovi meceni so postali veliko bolj samozavestni v inovativni ikonografiji in opaža se veliko več izvirnosti, čeprav kopirane formule še vedno uporabljala večina umetnikov.
Na ikonografijo so vplivale spremembe teologije, prikazovanja Marijinega vnebovzetja pa so se uveljavila na starejši smrti Device in v pobožnih praksah, kot je Devotio Moderna, ki so ustvarile nove Kristusove obravnave pri temah, kot je Človek žalosti, Zamišljeni Kristus in Pietà, ki so poudarjale njegovo človeško trpljenje in ranljivost, v vzporednem gibanju kot v upodobitvah Device. Tudi v Poslednjih sodbah je bil Kristus po navadi prikazan razkrivajoč svoje rane, svoj pasijon. Svetniki so se pogosteje prikazovali in oltarne slike so prikazovale svetnike, ki so pomembni za določeno cerkev ali darovalca, ko so bili ob križanju ali kronanju Device in otroka ali so zasedali osrednji prostor (običajno za dela, zasnovana za stranske kapele). V obdobju so se mnoge starodavne ikonografske značilnosti, ki izvirajo iz novozaveznih apokrifov, postopoma odpravile pod klerikalnim pritiskom, čeprav so bile druge preveč uveljavljene in veljale za neškodljive.Émile Mâle, The Gothic Image, Religious Art in France of the Thirteenth Century, p 165-8, English trans of 3rd edn, 1913, Collins, London (and many other editions) is a classic work on French Gothic church art
Arhitektura thumb|left|200px|Notranjost stolnice v Reimsu, Francija
Simbol gotske umetnosti so stolnice, katere je omogočila skeletna zidava. Domovina gotskega sloga je Francija in prvi dosežek je nov zaključek opatijske Stolnica sv. Dionizija, Saint-Denis blizu Pariza, ki je bila huje poškodovana v požaru leta 1134 in nato v novem slogu obnovljena. Cerkve imajo skoraj brez izjeme vzdolžno zasnovo (latinski križ). V cerkvi so obočna polja praviloma pravokotna in sprva so jih okrepila navzkriž potekajoča rebra, ki jih okrepi križno-rebrati obok. Pritisk notranjih sten in obokov je prevzel zunanji opornik, zato so se stene lahko odpirale z velikimi okni. Spoznanje Petra Parlerja je bilo, da majhna polja postanejo skorajda samonosilne konstrukcije in so rebra lahko prevzela krasilno vlogo v cerkvi. Tudi zunanjščina ni bila več tako jasno razčlenjena kot v romaniki - zlasti pročelja cerkve je prekrila množica drobnih, paličastih členov, ki poudarjajo vzpon v višino. V 15. stoletju se je uveljavil tip dvoranske cerkve (vse ladje so enako visoke, ločijo jih le stebri). Na strehah se pojavi fiala – zašiljen zaključek - razvejana roža oz. Kristusova roža (iluzija na trnje. Zelo prepoznaven element je tudi krogovičje – geometrijski vzorec, kot okvir okoli oken in vrat ter portal kot arhitekturno in likovno poudarjen vhod.
V Italiji je bila arhitektura povsem drugačna kot v Franciji. Mestne hiše so bile veliko bolj bogate.
Obstajajo različne zvrsti profane in sakralne gotske arhitekture: Francoska gotska arhitektura angleška gotika italijanska gotska arhitektura nemška gotska arhitektura, ki zajema tudi centralno Evropo Španska gotska arhitektura in Portugalska gotska arhitektura baltska gotika, opečna gotika v severni Evropi
Vsaka od teh ima svoje značilnosti in niso povezane med seboj, čeprav včasih lahko opazimo kak medsebojen vpliv. Najstarejša je francoska gotska arhitektura.
Gotske stolnice Največji dosežki v obdobju gotike so cerkve. Si lahko predstavljamo velikost tega procesa, saj med letoma 1050 in 1350 so v Franciji odvzeli več kamna iz kamlomov kot v obdobju gradnje piramid v Egiptu. Cerkve so imele poslikana okna, na primer rozete - okrogla slikana okna visoko nad zahodnim delom in nad prečno ladjo. Križnorebrasti obok je težo razporedil na stebre, kar je razbremenilo stene in omogočilo več oken. V gotiki so poudarjali v umetnosti razliko med Bogom in ljudmi. Bog je bil najvišji in ljudje so se ga bali.
Bazilika Saint-Denis v Parizu: prvi dosežek je zaključek opatijske cerkve Saint Denis blizu Pariza. Zgrajena je bila v 8. stoletju in je bila stara stavba, ki jo težko uvrščamo v gotiko. Začeli so jo obnavljati leta 1140, zaključena pa je bila leta 1144. Tu se je uveljavil gotski stil, kjer se prvič vidi rebraste oboke, opornike, vzporedno razporejene kapele, razširjen obok in veliko vitražev. Cerkev ima obliko latinskega križa, obočna polja so pravokotna in imajo križna rebra. Peter Parler je spoznal, da majhna polja postanejo konstrukcije zase in rebra so tako postala okras v cerkvi. Zunanjost pa prekriva množica drobnih in paličastih členov, ki poudarjajo višino stavbe. Ta cerkev je kasneje navdihnila vse poznejše arhitekte po Evropi. Kraljeva galerija v stolnici postavlja francoske kraljeve prednike proti Kristusovim prednikom. Po izročilu velja Saint-Denis za rezidenco Karla Velikega. Z gotsko stolnico se v Franciji zviša narodna zavest in spoštovanje do kraljeve družine. Île-de-France: novo zahtevo po oblasti francoskega kraljestva predstavlja širjenje misli o novi stolnici Ili-de-France. Ta stolnica je podoba in zemeljska predstavitev Jeruzalema, tukaj mistika približuje človeka k Bogu. V stolnici se tako prikažejo: svetlobna mistika (Hugo de Saint-Victor), čaščenje Marije (kot stolnica Notre-Dame v Parizu, posvečena naši ljubi gospe) in sholastika, ki je imela sintetične programe. Na tak način so se pri gradnji gotskih stolnic zbrale vse umetnosti, od teologije in znanstvenih sintez do okamenele podobe poznega srednjega veka. Sainte-Chapelle v Parizu (ni stolnica): zgradili so jo leta 1240, kot dvorno kapelo Ludvika XI. Zgradil jo je Pierre de Montreuil v Parizu. Je en sam visok prostor s steklenimi stenami. Canterburyjska stolnica v Angliji je eden najlepših primerov gotske stolnice v Angliji. Zgrajena je bila leta 597, uničena pa v požaru leta 1067, potem pa so jo prenovili v normanskem slogu. Ima prečno ladjo, za katero je značilno navpično paličje in je v stilu pozne angleške gotike. V prečni ladji so vitraži iz let 1178-1200, ki upodabljajo prednike Kristusa in Adama. Stolnica v Kölnu v Nemčiji: temeljni kamen so postavili leta 1248, dokončno zgrajena pa je bila leta 1880. Še preden je bila stolnica dokončana, so jo morali začeti obnavljati in tako vedno naprej. Dela ni nikoli konec in stolnica se ni le obnavljala ampak tudi precej spreminjala.
Pri nastanku stolnic so važne tehnične pridobitve v obočni gradnji Normanov. Nastane križno rebrasti obok, ki ima štiri točke in na njih je obok. Iz tega se razvije gotska ogrodna gradnja. V tem se kaže zveza z antičnim izročilom: križni obok so ga iznašli rimski stavbarji, ki so prisotni že v stranskih prostorih Panteona. Prikaže se možnost poenotenja prostora v cerkvi, kar je v nasprotju z romansko arhitekturo.
Opat Suger