Tožilnik (ákuzativ) je v slovenščini (pa tudi na primer nemščini in latinščini) 4. sklon. Izraža se z enosamoglasniško končnico, lahko tudi ničto (primeri samostalnikov 1. sklanjatev: mož – moža, moža – moža, možje – može; lipa – lipo, lipi – lipi, lipe – lipe; mesto – mesto, mesti – mesti, mesta – mesta).Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
V slovenščini ima tožilnik za samostalnike moškega spola v ednini posebno obliko za neživost, pri čemer je končnica enaka kot pri imenovalniku (neživo: korak – korak, živo: mož – moža).
Raba tožilnika v slovenščini V slovenščini tožilnik v stavku izraža:Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004. predmet: prvi predmet: Poklical si me k sebi. drugi predmet: Fanta učim angleščino. (Ob zanikanem povedku se namesto tožilniškega predmeta rabi rodilniški: Ne boš jedel našega kruha.) nosilca stanja: Ivanko je bilo strah. (imenovan tudi tožilnik nosilca stanja) prislovno določilo časa ali mere: To noč bo deževalo. – Cele dneve se uči. (imenovan tudi prislovni tožilnik) ujemalni prilastek: ptico pevko. pristavek: Ivana Cankarja, našega velikega pisatelja, pozna vsakdo. povedkov prilastek: Prijatelja se ob vrnitvi iz tujine našel pijanca. (imenovan tudi tožilnik povedkovega prilastka) (Ob zanikanem povedku iz prehodnega glagola je v rodilniku: Pusti me samo. – Ne pusti me same.) nov glagolski pomen s čustvenim odtenkom: Udarili smo jo kar čez park. – Kaj ga lomiš. (leksikalni čustveni tožilnik) različna razmerja v zvezi s predlogi: Primi me za roko. – Šel je v mesto. – Šopek imam zate.
Sklici
Kategorija:Jezikoslovje Kategorija:Skloni