Berlin [berlín] je glavno mesto Nemčije in ena od 16 nemških zveznih dežel. Z okoli 3,7 milijona prebivalcev v administrativnih mejah istoimenske dežele-mesta (urbano območje šteje skoraj 5 milijonov) je največje mesto v državi in tudi eno največjih v Evropi.
Mesto leži ob reki Spree, ki se izliva v reko Havel v zahodnem okrožju Spandau. Mesto vključuje jezera v zahodnih in jugovzhodnih okrožjih, med katerimi je največje jezero Müggelsee. Približno tretjino mestnega območja predstavljajo gozdovi, parki in vrtovi, reke, kanali in jezera.
Ozemlje zvezne dežele Berlin v celoti obkroža zvezna dežela Brandenburg, skupaj s katero tvori metropolitansko regijo Berlin - Brandenburg z več kot šestimi milijoni ljudi, drugo največjo metropolitansko regijo v Nemčiji za regijo Ren - Ruhr in šesto največjo metropolitansko regijo po BDP v Evropski uniji.
Prva dokumentirana omemba Berlina datira v 13. stoletje. V svoji zgodovini je bilo prestolnica Kraljevine Prusije, Nemškega cesarstva, Weimarske republike in Tretjega rajha. Število prebivalcev mesta pred drugo svetovno vojno ocenjujejo na 4,7 milijona. Med letoma 1949 in 1990 je bilo mesto razdeljeno na Vzhodni in Zahodni Berlin. Vzhodni Berlin je bil prestolnica Vzhodne Nemčije, zahodni pa eksklava Zahodne, obkrožen z berlinskim zidom. Po združitvi Nemčije je ponovno postalo prestolnica celotne države, kamor se je preselila večina državnih uradov iz dotedanjega zahodnonemškega glavnega mesta Bonn.
Danes je Berlin eno najpomembnejših kulturnih, političnih, gospodarskih in prometnih središč Evrope. Je sedež več univerz in visokih šol, med katerimi so najbolj znane Humboldtova univerza, Univerza umetnosti, Svobodna univerza in Tehniška univerza.
V Berlinu so tudi tri območja svetovne dediščine: Muzejski otok, Palače in parki v Potsdamu in Berlinu ter Berlinska modernistična stanovanjska naselja. Druge znamenitosti so Brandenburška vrata, stavba Reichstaga, Potsdamer Platz, spomenik umorjenim Judom v Evropi in Spomenik Berlinskemu zidu. Berlin ima številne muzeje, galerije in knjižnice.
Zgodovina
Etimologija Berlin leži v severovzhodni Nemčiji na območju, nekdaj poseljenem s Slovani, kar se odraža v številnih germaniziranih imenih slovanskega izvora v tem delu države. Ime Berlin ima korenine v jeziku zahodnih Slovanov in je morda povezano s staropolabskim deblom berl-/birl- (»močvirje«).
Slovansko ime nosi pet od dvanajstih berlinskih okrožij – Pankow, Steglitz-Zehlendorf, Marzahn-Hellersdorf, Treptow-Köpenick in Spandau – in dvaindvajset od šestindevetdesetih sosesk Berlina – Altglienicke, Alt-Treptow, Britz, Buch, Buckow, Gatow, Karow, Kladow, Köpenick, Lankwitz, Lübars, Malchow, Marzahn, Pankow, Prenzlauer Berg, Rudow, Schmöckwitz, Spandau, Stadtrandsiedlung Malchow, Steglitz, Tegel in Zehlendorf.
Prazgodovina Berlina Najzgodnejše človeške naselbine na območju sodobnega Berlina so datirane okoli 60.000 pr. n. št. Leta 2000 pr. n. št. so gosta človeška naselja ob rekah Spree in Havel predstavljala kulturo Lausitzer.
12. do 16. stoletje
Zgodnji dokaz srednjeveške naselbine na območju današnjega Berlina so ostanki temeljev hiše iz let 1270 do 1290, ki so jih našli pri izkopavanjih v Berlin Mitte. Prvi pisni zapisi o mestih na območju današnjega Berlina segajo v konec 12. stoletja. Spandau se prvič omenja leta 1197, Köpenick pa leta 1209. Leto 1237 velja za datum ustanovitve mesta. Obe mesti sta sčasoma oblikovali tesne gospodarske in družbene vezi ter izkoristili prednost prav na dveh pomembnih trgovskih poteh, ena je bila znana kot Via Imperii, druga pa je vodila od Bruggesa do Novgoroda. Leta 1307 sta mesti sklenili zavezništvo s skupno zunanjo politiko, njuni notranji upravi pa sta bili še vedno ločeni.Stöver B. Geschichte Berlins Verlag CH Beck 2010 ISBN 9783406600678
Člani družine Hohenzollern so vladali v Berlinu do leta 1918, najprej kot volilni knezi Brandenburga, nato kot pruski kralji in na koncu kot nemški cesarji. Leta 1443 je Friderik II. Brandenburški začel graditi novo kraljevo palačo v pobratenem mestu Berlin-Cölln. Protesti meščanov proti gradnji so dosegli vrhunec leta 1448 v »Berlinski ogorčenosti« (»Berliner Unwille«). Uradno je palača Berlin-Cölln postala stalna rezidenca brandenburških volilnih knezov Hohenzollernov od leta 1486, ko je na oblast prišel Ivan Ciceron. Berlin-Cölln pa se je moral odreči statusu svobodnega mesta Hanzeatske lige. Leta 1539 so volivci in mesto uradno postali luteranski.
17. do 19. stoletja Tridesetletna vojna med letoma 1618 in 1648 je opustošila Berlin. Ena tretjina njegovih hiš je bila poškodovana ali uničena, mesto pa je izgubilo polovico prebivalstva. Friderik Viljem, znan kot veliki volilni knez, ki je leta 1640 nasledil svojega očeta Jurija Viljema kot vladar, je začel politiko spodbujanja priseljevanja in verske strpnosti. S potsdamskim ediktom leta 1685 je Friderik Viljem ponudil zatočišče francoskim hugenotom. Do leta 1700 je bilo zaradi priseljevanja hugenotov približno 30 odstotkov prebivalcev Berlina Francozov. Številni drugi priseljenci so prihajali iz Češke, Poljske in Salzburga.
Od leta 1618 je bila mejna grofija Brandenburg v personalni uniji z vojvodino Prusijo. Leta 1701 je dvojna država oblikovala Prusko kraljestvo, ko se je Friderik III., volilni knez Brandenburga, okronal za kralja Friderika I.. Berlin je postal glavno mesto novega kraljestva in nadomestil Königsberg. To je bil uspešen poskus centralizacije prestolnice v zelo oddaljeni državi in mesto je prvič začelo rasti. Leta 1709 se je Berlin združil s štirimi mesti Cölln, Friedrichswerder, Friedrichstadt in Dorotheenstadt pod imenom Berlin, »Haupt- und Residenzstadt Berlin«.
Leta 1740 je na oblast prišel Friderik II. Veliki, znan kot Friderik Veliki (1740–1786). Pod vladavino Friderika II. je Berlin postal središče razsvetljenstva, vendar ga je med sedemletno vojno za kratek čas zasedla ruska vojska. Po zmagi Francije v vojni četrte koalicije je Napoleon Bonaparte leta 1806 vkorakal v Berlin, vendar je mestu podelil samoupravo. Leta 1815 je mesto postalo del nove province Brandenburg.
Industrijska revolucija je spremenila Berlin v 19. stoletju; gospodarstvo in prebivalstvo mesta sta se močno razširila in postalo je glavno železniško vozlišče in gospodarsko središče Nemčije. Kmalu so se razvila dodatna predmestja in povečala območje in prebivalstvo Berlina. Leta 1861 so sosednja predmestja, vključno s Weddingom, Moabitom in nekaterimi drugimi, vključena v Berlin. Leta 1871 je Berlin postal prestolnica novoustanovljenega Nemškega cesarstva. Leta 1881 je postalo mestno okrožje, ločeno od Brandenburga.
20. do 21. stoletja V začetku 20. stoletja je Berlin postal plodna tla za nemško ekspresionistično gibanje. Na področjih, kot so arhitektura, slikarstvo in kinematografija, so bile izumljene nove oblike umetniških slogov. Ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 je Philipp Scheidemann v Reichstagu razglasil republiko. Leta 1920 je zakon o širšem Berlinu vključil na desetine predmestnih mest, vasi in posesti okoli Berlina v razširjeno mesto. Akt je povečal površino Berlina s 66 na 883 km². Število prebivalcev se je skoraj podvojilo in Berlin je imel okoli štiri milijone prebivalcev. Med obdobjem Weimarja je Berlin doživel politične nemire zaradi gospodarskih negotovosti, postal pa je tudi znano središče bučnih dvajsetih let. Metropola je doživela svoj razcvet kot velika svetovna prestolnica in je bila znana po svojih vodilnih vlogah v znanosti, tehnologiji, umetnosti, humanistiki, urbanističnem načrtovanju, filmu, visokem šolstvu, vladi in industriji. Albert Einstein je v letih, ko je bil v Berlinu, dosegel javno prepoznavnost, leta 1921 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko.
Leta 1933 sta na oblast prišla Adolf Hitler in nacionalsocialistična nemška delavska stranka. Hitlerja je navdihnila arhitektura, ki jo je doživel na Dunaju, in želel si je Nemškega cesarstva z glavnim mestom, ki bi imelo monumentalno celoto. Nacionalsocialistični režim se je v Berlinu lotil monumentalnih gradbenih projektov, da bi z arhitekturo izrazil svojo moč in avtoriteto. Adolf Hitler in Albert Speer sta razvila arhitekturne koncepte za pretvorbo mesta v svetovno prestolnico Nemčije; te niso bile nikoli izvedene.
Vladavina NSDAP je zmanjšala berlinsko judovsko skupnost s 160.000 (ena tretjina vseh Judov v državi) na približno 80.000 zaradi emigracije med letoma 1933 in 1939. Po Kristalni noči leta 1938 je bilo na tisoče mestnih Judov zaprtih v bližnjem koncentracijskem taborišču Sachsenhausen. Od začetka leta 1943 so bili mnogi deportirani v gete, kot je Łódź, ter v koncentracijska taborišča in taborišča uničevanja, kot je Auschwitz.
Berlin je gostil Poletne olimpijske igre 1936, za katere je bil zgrajen olimpijski stadion.1936 Summer Olympics official report. Volume 1. pp. 141–9, 154–62. Accessed 17 October 2010.
Med drugo svetovno vojno so bili veliki deli Berlina uničeni med zavezniškimi zračnimi napadi 1943–45 in bitko za Berlin leta 1945. Zavezniki so na mesto odvrgli 67.607 ton bomb in uničili 6.427 hektarjev pozidanega območja. Ubitih je bilo okoli 125.000 civilistov. Po koncu druge svetovne vojne v Evropi maja 1945 je Berlin sprejel veliko število beguncev iz vzhodnih provinc. Zmagovalne sile so mesto razdelile na štiri sektorje, podobno kot Nemčija, ki jo je zasedla zavezništvo, so sektorji zaveznikov iz druge svetovne vojne (ZDA, Združeno kraljestvo in Francija) oblikovali Zahodni Berlin, medtem ko je Sovjetska zveza oblikovala Vzhodni Berlin.
Vse štiri zaveznice iz druge svetovne vojne so si delile upravne odgovornosti za Berlin. Vendar pa je leta 1948, ko so zahodni zavezniki reformo valute v zahodnih območjih Nemčije razširili na vse tri zahodne sektorje Berlina, Sovjetska zveza uvedla blokado teh con na dostopnih poteh v in iz Zahodnega Berlina, ki so prečkale ozemlje pod sovjetskim nadzorom. Berlinski zračni most, ki so ga vzpostavili trije zahodni zavezniki, je to blokado premagal z oskrbo mesta s hrano in drugimi zalogami od junija 1948 do maja 1949. Leta 1949 je bila v Zahodni Nemčiji ustanovljena Zvezna republika Nemčija, ki je postopno vključevala celotno ozemlje ameriške, britanske in francoske okupacijske cone, razen con teh treh držav v Berlinu, medtem ko je bila v Vzhodni Nemčiji razglašena Nemška demokratična republika pod vladanino marksistično-leninističnega prosovjetskega režima. Zahodni Berlin je uradno ostal okupirano mesto, vendar je bil kljub geografski izolaciji Zahodnega Berlina politično povezan z Zvezno republiko Nemčijo. Letalski prevoz do Zahodnega Berlina je bil odobren le ameriškim, britanskim in francoskim letalskim prevoznikom.
Ustanovitev obeh nemških držav je povečala napetosti hladne vojne. Zahodni Berlin je bil obdan z vzhodnonemškim ozemljem, vzhodna Nemčija pa je razglasila vzhodni del za svojo prestolnico, česar zahodne sile niso priznale. Vzhodni Berlin je vključeval večino zgodovinskega središča mesta. Zahodnonemška vlada se je ustanovila v Bonnu. Leta 1961 je Vzhodna Nemčija začela graditi berlinski zid okoli zahodnega Berlina, dogodki pa so se stopnjevali do tankovskega spopada pri kontrolni točki Charlie. Zahodni Berlin je bil zdaj de facto del Zahodne Nemčije z edinstvenim pravnim statusom, medtem ko je bil Vzhodni Berlin de facto del Vzhodne Nemčije. John F. Kennedy je imel svoj govor Ich bin ein Berliner 26. junija 1963 pred mestno hišo Schöneberg, ki je v zahodnem delu mesta, in poudaril podporo ZDA Zahodnemu Berlinu. Berlin je bil popolnoma razdeljen. Čeprav je bilo za zahodnjake mogoče preiti na drugo stran prek strogo nadzorovanih kontrolnih točk, je za večino vzhodnjakov potovanje v Zahodni Berlin ali Zahodno Nemčijo prepovedala vlada Vzhodne Nemčije. Leta 1971 je sporazum štirih sil zagotovil dostop do in iz Zahodnega Berlina z avtomobilom ali vlakom skozi Vzhodno Nemčijo.