Štefan Uroš IV. Dušan (srbsko Стефан Урош IV Душан), znan kot Dušan Silni (srbsko Душан Силни/Dušan Silni), je bil od 8. septembra 1331 do svoje smrti cesar (car) in avtokrat Srbov, Bolgarov, Grkov in Albancev, * 26. julij 1308, † 20. december 1355.
Osvojil je velik del jugovzhodne Evrope in postal eden od najmočnejših vladarjev svojega časa. Srbija je med njegovim vladanjem postala največja sila na Balkanu, večjezično cesarstvo, ki se je raztezalo od Donave na severu do Korintskega zaliva na jugu. Prestolnica cesarstva je bilo Skopje.Elisabeth Schleicher (2012). Positive Peace in Kosovo: A Dream Unfulfilled. str 49. Ustanovitev cesarstva je uzakonil z Dušanovim zakonikom, morda najpomembnejšim literarnim delom srednjeveške Srbije.
Srbsko pravoslavno cerkev je povišal iz nadškofije v patriarhat, dokončal gradnjo samostana Visoki Dečani in ustanovil samostan Svetih nadangelov v Prizrenu. Srbija je med njegovim vladanjem dosegla svoj ozemeljski, politični, gospodarski in kulturni vrh.Dennis P. Hupchick (1995). Conflict and chaos in Eastern Europe. Palgrave Macmillan. str. 141. ISBN 978-0-312-12116-7.
Z njegovo smrtjo leta 1355 se je končal odpor proti napredujočemo Osmanskemu cesarstvu.
Ozadje thumb|levo|Freska Štefana Dečanskega in Stefana Dušana, samostan Visoki Dečani, 14. stoletje (UNESCO)
Leta 1314 se je srbski kralj Štefan Milutin sprl s svojim sinom Štefanom Dečanskim. Milutin je poslal Dečanskega v Konstantinopel, kjer so ga oslepili, vendar ni bil popolnoma slep.Fine 1994, str. 260, 263. Dečanski je pisno prosil humskega škofa Danila, naj posreduje pri njegovem očetu.Fine 1994, str. 262. Danilo je pisal srbskemu nadškofu Nikodemu, ta pa je Milutina zaprosil, naj odpokliče svojega sina. Štefan Dečanski je dobil dovoljenje za vrnitev in apanažo Budimlje (sedanje Berane), medtem ko je njegov polbrat Štefan Konstantin obdržal Zeto.Fine 1994, str. 263.
Milutin je zbolel in 29. oktobra 1321 umrl. Za novega kralja je bil kronan Konstantin. Takoj po kronanju je izbruhnila državljanska vojna, ker sta se za kralja razglasila tudi Štefan Dečanski in njegov bratranec Štefan Vladislav II. Konstantin se ni nameraval podrediti Štefanu Dečanskemu, zato je slednji napadel Zeto, porazil Konstantina in ga ubil.Fine 1994, str. 264. Štefana Dečanskega je 6. januarja 1322 Nikodem kronal za novega srbskega kralja. Njegov sin Štefan Dušan je bil kronan za "mladega kralja" in dobil Zeto. Vladislav II. je dobil podporo Rudnika, nekdanje apanaže njegovega očeta Štefana Dragutina. Razglasil se je za kralja, dobil podporo Ogrskega kraljestva, utrdil svoje posesti in se začel pripravljati na bitko s Štefanom Dečanskim. Srbija je bila ponovno razdeljena med dva neodvisna vladarja. Dubrovniški trgovci so lahko leta 1322 in 1323 svobodno trgovali v obeh delih kraljestva.
Leta 1323 je med Vladislavom in Štefanom Dečanskim izbruhnila vojna. Dečanski je konec leta 1323 osvojil Rudnik, Vladislav pa je domnevno pobegnil na sever. Konec leta 1324 je bil ponovno poražen in pobegnil na Ogrsko.Fine 1994, str. 265. Štefan Dečanski se je razglasil za "kralja vseh srbskih in obmorskih dežel".
Mladost in uzurpacija prestola Dušan je bil najstarejši sin kralja Štefana Dečanskega in Teodore Smilec, hčerke bolgarskega cesarja Smileca. Rojen je bil okoli leta 1308 v Srbiji, po izgnanstvu njegovega očeta leta 1314 pa je družina živela v Carigradu do leta 1320, ko se je oče vrnil. V Carigradu se je naučil grščine, spoznal bizantinsko življenje in kulture in se seznanil z Bizantinskim cesarstvom kot takim. Dušan je bil bolj vojak kot diplomat; v mladosti se je izjemno boril v dveh bitkah: leta 1329 je premagal bosanskega bana Stefana II. Kotromanića in leta 1330 v bitki pri Velbuždu bolgarski carja Mihaela III. Šišmana. Štefan Dečanski je avgusta 1330 za bolgarskega carja imenoval svojega nečaka Ivana Štefana, sina Ane Nede Srbske.
Štefan Dečanski se je odločil, da po zmagi pri Velbuždu ne bo napadel Bizantincev, čeprav je imel priložnost. Njegova neodločnost je povzročila odtujitev številnih plemičev,Fine 1994, str. 273. ki so si prizadevali razširiti kraljestvo na jug.Fine 1994, str. 274. Januarja ali februarja 1331 se je Dušan sprl s svojim očetom, morda po nasvetu plemstva. Po primarnih Dušanu naklonjenih virih so Štefanovi svetovalci obrnili očeta proti sinu in oče se je odločil, da ga bo izključil iz svoje dediščine. V Zeto je proti njemu poslal svojo vojsko, ki je opustošila Skadar. V delih Srbije se je začelo kratko obdobje anarhije, ki se je končalo s sklenitvijo miru aprila 1331. Tri mesece kasneje je Štefan Dečanski ukazal sinu, naj ga obišče. Dušan se je zbal za svoje življenje in se po nasvetu svetovalcev odpravil iz Skadra v Nerodimlje, kjer je oblegal svojega očeta. Oče je pobegnil in Dušan je ujel njegovo družino in zasegel državno zakladnico. Zatem je zasledoval svojega očeta in ga v Petriću dohitel. 21. avgusta 1331 se je Štefan Dečanski vdal in bil po nasvetu ali na zahtevo Dušanovih svetovalcev aretiran. Prvi teden v septembru je bil Dušan kronan za "kralja vseh Srbov in obmorskih dežel".
Državljanska vojna je Srbiji preprečila, da bi pomagala bolgarskemu carju Ivanu Aleksandru, ki je bil marca 1331 odstavljen in je pobegnil v gore. Car se je bal Srbije, ker so se razmere tam ustalile, in je takoj prosil Dušana za mir. Ker je Dušan nameraval obrniti proti bogatejšemu Bizantinskemu cesarstvu, je sprejel njegovo prošnjo. Decembra je z njim sklenil zavezništvo in sprejel Ivana Aleksandra za bolgarskega carja. Zavezništvo sta zapečatila z Dušanovo poroko s Heleno Bolgarsko, sestro Ivana Aleksandra.
Videz Dušanovi sodobniki so ga opisali kot nenavadno visokega in močnega moža, "najvišjega svojega časa", zelo čednega in redkega voditelja, polnega dinamike, hitrega uma in moči.Paul Pavlovich. The Serbians: the story of a people. str. 35.William Miller. The Balkans: Roumania, Bulgaria, Servia, and Montenegro, str. 273: "Character of Dušan". Sodobne raziskave kažejo, da je imel temne lase in rjave oči. Kot odrasel mož je nosil brado in daljše lase.
Zgodnje vladanje thumb|Glavni vhod v Prizrensko trdnjavo, Prizren, Dušanovo prvo prestolnico
Konec leta 1331 je Srbija večkrat napadla Makedonijo, načrtovani večji napad na Carigrad pa je bil odložen zaradi uporov v Zeti leta 1332.Fine 1994, str. 275. Vzrok za upor je bilo morda nezadovojstvo plemstva, ki je pomagalo Dušanu priti na oblast, a ni dobilo obljubljenih nagrad in večjega vpliva. Upor je bil še isto leto zadušen.
Leta 1334 je začel vojno z Bizantinskim cesarstvom, ki se je z različno dolgimi presledki nadaljevala do njegove smrti leta 1355. Dvakrat se je vojskoval tudi z Ogri. Ti spopadi so bili večinoma obrambni. Srbsko vojsko je na začetku spopadov leta 1336 v Šumadiji porazila ogrska vojska Karla I. Ogrskega, ki je štela 80.000 mož. Med prodiranjem Ogrov proti jugu jih je na ozkih odprtih poljih večkrat napadla srbske konjenica in jih prisilila na umik severno od Donave. Karla I. je ranila puščica, vendar je preživel. Rezultat pohoda je bila ogrska izguba Mačve in Beograda. Dušan se je posvetil notranjim zadevam in leta 1349 objavil prvo knjigo srbskega statuta.Károly Szilágyi. Hungarians and Serbs during the centuries. Arhivirano iz izvirnika 30. oktobra 2010. Pridobljeno 8. oktobra 2010.
Na zahodu je Dušan premagal Ludvika I. Ogrskega in ga prisilil, da mu je prepustil vzhodni del sedanje Bosne. Svoj denar je začel kovati v Kotorju.Charles Eliot. Turkey in Europe. str. 38. Dušan je bil uspešen tudi proti Ludvikovim vazalom. Porazil je hrvaškega bana in vojsko ogrskih vojvod. Z bolgarskim carjem Ivanom Aleksandrom je bil v prijateljskih odnosih. Car mu je večkrat celo pomagal. Bolgarija je leta 1331 postala srbski vazal in ostala do leta 1365.Churches of Eastern Cheristendom.
Dušan je izkoristil državljansko vojno v Bizantinskem cesarstvu med regentom Ivanom V. Paleologom, Ano Savojsko in očetovim generalom Ivanom Kantakuzenom. Dušan in Ivan Aleksander sta se v sporu postavila na nasprotni strani, vendar se med seboj nista spopadala. Izkoristila sta priložnost in vsak zase osvajala bizantinsko ozemlje.
Dušanova sistematična ofenziva se je začela leta 1342 in se končala z osvojitvijo bizantinskih ozemelj na zahodnem Balkanu vse do Kavale, razen Peloponeza in Soluna, ki ga ni mogel oblegati zaradi premajhnega ladjevja. Špekuliralo se je, da je bil Dušanov končni cilj nič manj kot osvojitev Konstantinopla in zamenjava propadajočega Bizantinskega cesarstva z združenim pravoslavnim grško-srbskim imperijem pod njegovo krono.Nicol (1993), str. 121.Radoman Stankovic. The Code of Serbian Emperor Stephan Dushan, Serbian Culture of the 14th Century. Volume I.
Maja 1334 se je njegov poveljnik Preljub v Stefaniani prvič spopadel z osmansko vojsko 3.100 mož.Fine 1994, str. 303. Osmani so v bitki zmagali, vendar zmaga ni mogla preprečiti srbskega osvajanja Makedonije.Fine 1994, str. 304.Soulis 1984, str. 25. Bizantinci, soočeni z Dušanovo agresijo, so iskali zaveznike v osmanskih Turkih in jih prvič pripeljali v Evropo.Vizantološki institut. Zbornik radova Vizantološkog instituta. Naučno delo, 1996. str. 194.
Leta 1343 je Dušan k svojemu naslovu "kralj Srbije, Albanije in (jadranske) obale" dodal še "in Rimljanov".Fine 1994, str. 309. Leta 1345 se je začel naslavljati "car", se pravi cesar, kar dokazujeta listini iz dveh samostanov. Prva ima datum november 1345, druga januar 1346. Okoli Božiča 1345 je bil cerkveni koncil v Seru, ki je bil osvojen 25. septembra 1345, na katerem se je Dušan razglasil za "carja Srbov in Rimljanov". Izraz "Rimljani" v srbskih dokumentih je pomenil Grke.
Kronanje za cesarja in avtokefalnost Srbske cerkve thumb|Kronanje carja Stefana Dušana v Skopju, del Slovanske epike Alfonza Muche, 1926 thumb|Skopska trdnjava, v kateri bilo kronanje
Na Veliko noč 16. aprila 1346 je Dušan v Skopju sklical velik zbor, na katerem so bili tudi srbski nadškof Joanikije II., ohridski nadškof Nikolaj I., bolgarski patriarh Simeon in več verskih voditeljev samostanov na gori Atos. Zbor cerkvenih dostojanstvenikov se je strinjal in nato potrdil, da se avtokefalna Srbska nadškofija poviša v Srbski patriarhat. Dotedanji nadškof je bil povišan v patriarha, čeprav je v nekaj dokumentih omenjen kot "patriarh Srbov in Grkov", s sedežem v Peći. Srbski patriarh Joanikije II. je nato svečano kronal Dušana za "carja in avtokrata Srbov in Rimljanov" (grško Bασιλεὺς καὶ αὐτoκράτωρ Σερβίας καὶ Pωμανίας). Dušanov sin Uroš je bil kronan za "kralja Srbov in Grkov" in dobil nominalno oblast nad Srbskimi deželami, čeprav je v celi državi v resnici vladal Dušan.Ostrogorsky 1956, str. 468.
Sledila je bizantinizacija srbskega dvora, zlasti dvornih ceremonialov in naslovov. Naslove je lahko podeljeval samo Dušan kot cesar.Fine 1994, str. 310. V naslednjih letih je Dušan svojega polbrata Simeona Uroša in svojega svaka Ivana Asena povišal v despota. Jovanu Oliverju je naslov despota že prej podelil cesar Andronik III. Paleolog. Njegov svak Dejan Dragaš in Branko Mladenović sta dobila naslov sebastokrator. Vojaška poveljnika (vojvodi) Preljub in Vojihna sta dobila naslov cezar. S širjenjem patriarhata se je bizantinski duh razširil tudi v Cerkvi in škofi, na primer skopski, so bili povišani v metropolite.
Srbski patriarhat je prevzel suverenost nad goro Atos in grškimi eparhijami pod jurisdikcijo Ekumenskega patriarhata Konstantinopel. Nadškofija Ohrid ostala avtokefalna. Konstantinopelski ekumenski patriarh le bil leta 1350 izobčen.
Epir in Tesalija