Politični in upravni sistem Združenih držav Amerike temelji na osnovnih načelih predstavniške demokracije. Po takšnem sistemu državljani Združenih držav volijo svoje politične predstavnike, ki s tem pridobijo pooblastilo za upravljanje države. To je način, po katerem naj bi oblast skrbela za uveljavljanje skupnih interesov državljanov, ki so ga predvsem na osnovi ustave vzpostavili ustanovitelji ZDA ob koncu 18. stoletja.

Upravna metropola države je Washington, D.C., kjer je najti vse sedeže treh vej oblasti – Kongres in Belo hišo ter poslopje Vrhovnega sodišča ZDA. Notranja ureditev Združenih držav pa temelji na delitvi na zvezne države z razmeroma visoko stopnjo avtonomije, kar procese odločanja razpršuje prek celotnega ozemlja ZDA po glavnih mestih zveznih držav.

Pomemben segment je zunanja politika. Združene države so namreč iz hladne vojne izšle kot edina preostala svetovna velesila, ki v večji meri kot katera koli druga država uveljavlja svoj politični, pa tudi gospodarski in kulturni vpliv po svetu. Eden instrumentov izvajanja te politike so tudi oborožene sile ZDA, najdražja in številčno druga največja tovrstna organizacija sveta.

ZDA imajo parlamentarno predsedniško obliko državne ureditve.

Politični sistem

Ameriško idejo demokracije sestavlja šest osnovnih načel, ta so predpostavka političnega sistema: ljudje morajo sprejeti načelo vladanja večine politične pravice manjšin morajo biti zavarovane vzpostavljena je veljava zakona zagotovljena je pravica mnenja in izražanja idej vsi državljani so pred zakonom enaki državna uprava je postavljena z namenom služenja ljudstvu, saj jo slednje postavlja na oblast

Vodstvo Združenih držav naj bi se tako držalo filozofskih načel, da je država vladavina ljudstva, ki je za razliko od primerov monarhičnih oblasti (slednje so svojo avtoriteto utemeljevale z božjim poslanstvom) vir avtoritete teh. Tako je predstavniška oblast moč na podlagi predstavljanja ljudi, ki vsak zase volijo svoje predstavnike. Uravnoteženje oblasti z delitvijo na posamezne veje naj bi preprečevalo zlorabo oblasti, saj ima vsaka izmed njih pristojnost in moč nadzorovanja druge: predsednik republike je zmožen na zakone kongresa vložiti veto, ob utemeljitvi na podlagi ustave pa jih lahko razveljavi tudi sodišče; na drugi strani lahko kongres ob veliki večini spremeni ustavo. Federalizem oziroma razslojevanje oblastniške moči na zveznem in državnih nivojih pa je mišljen kot orodje za boljše prilagajanje političnega upravljanja lokalnim okoljem.

Temeljni dokumenti in filozofija zakonov thumb|Slika Johna Trumbulla, ki prikazuje predajo delovne verzije deklaracije o neodvisnosti ameriškemu kongresu. Mnogi zmotno mislijo, da prikazuje podpis deklaracije. Oblastniška telesa Združenih držav se opirajo na Ustavo ZDA, ki je temeljni zakonski dokument. Ta ustava naj bi bila po nekaterih pojmovanjih najstarejša listina z neprekinjeno uporabo, ki definira oblast. Sprejeta je bila neposredno po ameriški revoluciji na ustavni konvenciji leta 1787 ter postala veljavna leto kasneje, zatem ko jo je ratificiralo prvih devet nekdanjih britanskih kolonij. Ima sedem osnovnih točk ter 27 amandmajev oziroma dopolnil. Listina je bila spisana z namenom jasnega določanja pravic in dolžnosti vzpostavljajoče se oblasti ter preprečevanja zlorab politične moči. Pred ustavo je bila uprava države odgovorna določbam konfederacije, te so zvezni oblasti podeljevale neprimerno manj oblasti.

Prvi trije členi ustave določajo delitev oblasti na tri veje. Najdaljši je prvi člen, ki vzpostavlja zakonodajno vejo državnega vodstva oziroma dvodomni kongres Združenih držav. Drugi člen legitimira izvršilno oblast, ki jo predstavlja institucija predsednika ZDA. Tretji člen pa govori o sodni moči in njenem razdeljevanju med telesa in različne stopnje sodišč. Nadaljnji štirje členi opredeljujejo delitev oblasti med zvezne in državne predstavnike ter zagotavljajo predstavniško demokracijo, na koncu pa urejajo postopek začetnega sprejemanja ustave. Leta 1790 so kongres in zvezne države zaradi svobodomiselne družbene klime in nezaupanja do oblasti, izpod katere (matično Združeno kraljestvo) so se ravnokar osvobodili, v okviru ustave in njenih prvih desetih amandmajev sprejeli listino Bill of Rights, ki je zagotavljala osebno svobodo in omejevala moč vlade. S temi ustavnimi dopolnili se državljani lahko zanašajo na svobodo izražanja, verovanja, tiska ter zbiranja, preprečena pa je možnost določitve uradne vere države ipd. V preostalih nekaj več kot 200 letih je bilo ustavi dodanih 17 amandmajev, ki so, za primer, zagotovili volilne pravice nekaterim neenakopravnim družbenim skupinam ter omejili predsednikovo vladanje na dva mandata.

Prebivalci ZDA so pretežno močno ponosni na svojo teorijo enakosti vseh državljanov pred zakonom in tako trdijo, da so »zakoni napravili državo in ne obratno«. Sicer pa še drugi filozofski pogledi in zakonska določila vplivajo na pravne zadeve države. Poleg ustavnega zakona ameriški narod deklarativno prisega tudi na etično teorijo naravnih pravic, ki naj bi bile neodtujljive vsakemu človeškemu bitju. Nekateri segmenti listine Bill of Rights se opirajo prav na to filozofijo. Za ljudstvo sta danes zelo pomembna sistem civilnih in sistem kazenskih zakonov. V praktičnem dogajanju pa je zlasti v sodnem sistemu ZDA kot tudi drugih držav pomembna sodna praksa, ki pomeni opiranje na sodbo precedenčnega primera neke vrste v nadaljnjih sodbah.

Zakonodajna oblast thumb|Ameriški kongres Zakonodajno oblast države uteleša kongres. Ta je po ustavi razdeljen na dva doma, in sicer predstavniški dom ter senat. Kongres je bil sprva mišljen kot dominantno področje oblasti, ki pa bi bilo ravno tako pod nadzorom drugih veja.

Predstavniški dom kongresa ima 435 članov, pripadnost iz posamezne zvezne države je odvisna od števila njenih prebivalcev. Predstavniki v kongresu služijo 2-letni mandat. Vsak izmed predstavnikov v današnjem času zastopa okoli dvajsetkrat toliko ljudi kot v 18. stoletju ali v številkah približno 621 tisoč. Člani predstavniškega doma so notranje razdeljeni na odbore (izvorno committe), ki so pristojni za posamezna področja ter pred končno razpravo v celotnem domu razpravljajo o predlaganem zakonu s svojega področja. Najpomembnejši član predstavniškega doma je predsednik predstavniškega doma, ki vedno pripada stranki z največjo zasedbo v njem. thumb|Pečat senata ZDA Senat je sestavljen iz sto članov, iz vsake zvezne države po dveh (neproporcionalno članstvo glede na število prebivalcev v posamezni državi). Senatorji imajo mandat, dolg 6 let. Postopki in notranja telesa so podobna kot v predstavniškem domu. Ta dom naj bi bil bolj stabilen in neodvisen od ljudstva, bolj naj bi bil vdan interesom države in zagotavljal vpliv manjših in šibkejših držav. Senatorji imajo za razliko od članov predstavniškega doma možnost razpravljanja o vprašanju neomejen čas. Predsednik senata je podpredsednik ZDA, a ima zelo omejeno vlogo in je redko na sejah, zaradi česar je izvoljen še predsednik pro tempore, ki je praviloma senior vladajoče stranke.

Najpomembnejša naloga kongresa je izpeljava zakonodajnih postopkov. To je zapleten proces in pravzaprav do podpisa prispe le majhen delež predlaganih zakonov. Postopek se prične s predstavitvijo v enem ali drugem domu kongresa, zatem pa je usmerjen na odbor za vprašanja s tega področja, ki preuči potrebo po tovrstnem zakonu in vprašanje, ali bi konkreten predlog primerno rešil dani problem. V primeru pozitivne odločitve odbora gre predlog zakona v razpravo celotnemu domu in ob sprejetju v drugi dom, kjer se ponovno odvijejo osnovni postopki. Če zakon sprejme tudi drugi dom, je na predsedniku ZDA odločitev o podpisu ali vložitvi veta. Izvedba slednjega vrne zakon v kongres ter vnovičen postopek, ki omogoča sprejetje zakona preko predsednika države v primeru pozitivnega glasovanja dvotretjinske večine.

Zraven svojega osrednjega poslanstva je kongres pristojen tudi za napovedovanje vojn, ubadanje z narodno obrambo, financiranje nekaterih zveznih programov, uvajanje davkov in obtoževanje državnih uradnikov, med njimi predsednika države. To zakonodajno telo ravno tako izvaja kongresne preiskave, ki preučujejo delo izvršilne veje oblasti (odmevna primera iz zgodovine sta afera Watergate in Iran-Contra).

Zraven uslužbencev kongresa so v zakonodajno oblast vpeti tudi nekateri drugi organi, pretežno nastali z rastočo kompleksnostjo zakonodajne veje oblasti. Pomemben vpliv na kongres predstavljajo še lobisti, ki so s strani korporacij ali nevladnih organizacij poslani predstavniki za vplivanje na člane kongresa v svoj prid. Ti lobisti so sicer regulirani z zakonom, a je njihova splošna podoba v javnosti negativna, poznani so namreč kot povzročevalci korupcije in z več vidikov nepoštenih izidov glasovanj oziroma volitev: leta 1998 je skoraj 14.500 lobistov v Washingtonu, D.C. za svojo dejavnost zapravilo 1,17 milijarde ameriških dolarjev.

Izvršilna oblast: predsednik ZDA sličica|Aktualni predsednik ZDA, Donald Trump Izvršilna komponenta oblasti v Združenih državah je na predsedniku države oziroma njegovem kabinetu. Predsednik in podpredsednik ZDA sta tudi edina uradnika, ki ju lahko neposredno volijo vsi državljani. Zakone sicer sprejema zakonodajna oblast, predsednik pa jih je dolžan izpolnjevati, a jih ta tudi večinoma predlaga in lahko na njih izreka veto. Predsednik kot glava države in njegova politika sta bistvena pri mednarodnih odnosih in je tako de jure najbolj pomembna oseba v politično, gospodarsko in vojaško najmočnejši državi sveta, kot taka pa ena najbolj vplivnih oseb v svetovni politiki. Na moč predsednika je mogoče sklepati tudi po dejstvu, da imenuje svoj kabinet in ambasadorje ter osebje Bele hiše, skupno več od 3 tisoč uradnikov.

Osnovne zadolžitve te predsedniške funkcije so predlaganje zakonov in nekaterih drugih zadev, o katerih nato odloča zakonodajna oblast, tako tudi zveznega proračuna; vodenje zunanje politike in poveljevanje oboroženim silam, pogajanje in podpisovanje mednarodnih pogodb ter zavezništev; nenazadnje je predsednik ZDA simbol države.

Funkcija predsednika je od ustanovitve zveze stalno rasla in se razvijala v več teles, česar današnja posledica je mnogo organov v okviru izvršilne politične moči države: 15 ministrstev (izvirno Federal Executive Department), katerih vodje – uradno imenovani tajniki – sestavljajo predsednikov kabinet in so zaradi tega položaja pomembno vpleteni v politiko na najvišji ravni. Zraven njih je še več kot 140 agencij, ki v veliki meri sodijo pod ministrstva in so odgovorne za konkretne naloge, npr. vzpostavljanje in izvajanje standardov. Neodvisne agencije, kakršna je obveščevalna organizacija CIA, so ravno tako del vlade.