Bellinzona (/ ˌbɛlɪnˈzoʊnə / BEL-in-ZOH-nə, italijansko [bellinˈtsoːna], Ticinsko-lombardsko [belĩˈtsɔna], francosko Bellinzone [bɛlɛ̃zon], nemško Bellenz [ˈbɛlɛnts], retoromansko [Bˈlɛnts]; bliˈtsuːnə]) zgodovinsko švicarsko mesto, občina in okraj ter glavno mesto kantona Ticino v Švici. Z okoli 43.000 prebivalci (za Luganom) drugo največje mesto v tem kantonu. Mesto slovi po treh gradovih (Castelgrande, Montebello, Sasso Corbaro), ki so od leta 2000 na seznamu Unescove svetovne dediščine.Unesco
Mesto leži vzhodno od reke Ticino, ob vznožju Alp. Razteza se vzdolž rečne doline, na vzhodu in zahodu jo obkrožajo južni predeli Adulskih Alp in na jugu Luganske Predalpe.
Ime in grb
Toponim je leta 590 v latinščini prvič potrdil kot Belitio ali Bilitio (v akuzativu Bilitionem), avtor Gregor iz Toursa.Gregorius Turonensis, Historiae, 10.3, Quod exercitus Childeberthi regis in Italiam abiit:Olo autem dux ad Bilitionem huius urbis castrum, in campis situm Caninis, inportunae accedens, iaculo sub papilla sauciatus, cecidit et mortuus est "Duke Olo went rashly to Bilitio, a stronghold of this city [Milan], situated on the plains called Canini, and was wounded with a dart under the nipple and fell and died." Ime je po poreklu lepontiska, morda iz belitio ('brin') ali belitione ('brinov grm').Archiv für das Studium der neueren Sprachen und Literaturen 184, J. Bädeker, 1943, p. 105. Jacob Früh, Geographie der Schweiz, Fehr, 1932, p. 12.
V srednjeveškem obdobju je ime najdeno kot Berinzona (721, 762, 803, 1002), Birrinzona (1004), Birizona (1168), Beliciona (901, 977) in Belinzona (1055).Anzeiger für schweizerische Altertumskunde, Bände 21–24, J. Herzog, 1912, p. 404. Nemško ime mesta je Bellenz. Lokalna ljudska etimologija imena Bellinzona izhaja iz zona bellica, kar ga povezuje z italijanskimi vojnami.
Blazon občinskega grba je pokončna kača v srebrni barvi na rdečem polju. Čudovita žival se v italijanščini imenuje Biscione (belouška). Ta žival, ki jo najdemo tudi na znaku avtomobilske družbe Alfa Romeo, je povezana z družino Visconti, ki so bili fevdalni gospodarji Bellinzone v 14. in 15. stoletju.Pascal Gross, 11 January 2003 at Flags of the World.com accessed 25-October-2010
Zgodovina Predzgodovina in rimsko obdobje Bellinzona je že od nekdaj zavzemala pomembno geografsko lokacijo v Alpah. Na jugu je Padska nižina dostopna po nižinski poti po dolini reke Ticino in ob jezeru Maggiore. Na severu dolina Ticina vodi do visokogorskih prelazov Nufenen, St. Gotthard, Lukmanier in San Bernardino. Čeprav se je prelaz San Jorio na vzhodu malo uporabljal, je bil tudi v preteklosti Bellinzone pomemben.
Medtem ko je bila regija naseljena že od zgodnje neolitske dobe Official Website-Prehistoric Settlement accessed 7 July 2008, je bila šele konec 1. stoletja pred našim štetjem, v času vladavine rimskega cesarja Avgusta, na tem območju zgrajena utrdba. Medtem ko je trdnjava v naslednjih stoletjih propadala, je bila obnovljena in močno razširjena v 4. stoletju našega štetja. V času vladavine Dioklecijana in Konstantina so zgradili verigo gradov in stražarskih stolpov, ki so severno Italijo zaščitili pred invazijo. Lokacija Bellinzone je bila prepoznana kot ključna točka v obrambi, za zaščito obzidja pa je bil zgrajen velik grad. Mesto, ki je zraslo okoli utrdb, je bilo znano kot Bilitio.
Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva so države naslednice, ki so vključevale Ostrogote okoli leta 500 našega štetja, vzhodno Bizantinsko cesarstvo proti sredini 6. stoletja in Longobarde iz leta 568/70, vse prevzele nadzor nad Bellinzono in grad uporabile za uveljavitev nadzora okoliških prelazov. Pod Longobardi je Bellinzona postala kraj stalne posadke za zaščito regije pred napadi sosednjih frankovskih in alemanskih plemen. Iz Bellinzone so Longobardi nadzorovali promet na pomembni trgovski poti od Vareseja čez Ponte Tresa, prelaz Monte Ceneri, Biasca in na koncu čez prelaz Lukmanier v Chur. Nekateri raziskovalci menijo, da je bila Bellinzona morda glavno mesto okrožja, ki je vključevalo večino dolin v Ticinu.Bellinzona (Gemeinde)
Zgodnji srednji vek Okoli leta 774 je Frankovsko cesarstvo (ki bo postalo Karolinško cesarstvo) dobilo nadzor nad dolino Ticino, vključno z Bellinzono.
Približno dve stoletji pozneje je sveti rimski cesar Oton III., da bi obnovil moč slave starega Rima in se razširil v Italijo, odprl prelaza Lukmanier in St. Bernard. Nadzor nad Bellinzono je bil ključni del te širitve. Mesto je bilo odvzeto Milanu in podarjeno škofu Coma, ki je podpiral Otonsko rodbino. Leta 1002 se je po smrti Otona III. markiz Arduino iz Ivreje razglasil za italijanskega kralja in ratificiral škofovo lastništvo Castelgrande in mesta. Dve leti kasneje, potem ko je Arduina premagal nemški kralj Henrik II., je Enrico II. reratificiral darilo Castlegrande na škofa v Comu. Mesto se v srednjeveških virih omenja leta 1218 kot Bilizione.
Konflikt med papežem in cesarjem
Med investiturnim bojem konec 11. stoletja je mesto Bellinzona z gradom prešlo pod nadzor švapskih Hohenstaufencev. Vendar je leta 1180 Friderik I. Barbarossa mesto postavil pod jurisdikcijo mesta Como. V naslednjih letih je Como navadno podpiral papeža v njegovih spopadih s svrtim rimskim cesarjem. Vendar se je leta 1239 Como postavil na stran cesarja Friderika II., ki je hitro preselil sile v Bellinzono in okrepil Castelgrande. Leta 1242 je Milano poslal sile gvelfov (ali pro-papeške) pod poveljstvom Simone di Orella, da prevzamejo Bellinzono. Mesto in grad sta bila zavzeta, kar je oslabilo cesarja južno od Alp. Vendar je bilo mesto leta 1249 spet pod jurisdikcijo Coma. Konflikti v severni Italiji so se nadaljevali, Castelgrande je bil večkrat oblegan v letih 1284, 1292 in 1303. V tem času se je družina Rusca v Comu, gibelinska ali proimperialna družina, z omejenim uspehom borila proti naraščajoči moči Milana pod propapeško hišo Visconti. Okrog konca 13. stoletja je družina Rusca v Bellinzoni zgradila še en grad, Montebello, ki ga je nadzorovala. To je bila sreča, ker so družino Rusca do leta 1335 pregnali iz Coma in so se morali umakniti v Bellinzono. Pet let kasneje, leta 1340, je Milano oblegal Bellinzono. Po daljšem obleganju so naslednje stoletje in pol obvladovali Bellinzono, čeprav bi del mesta zasedli tudi proimperialni Rusci.
Razvoj Bellinzone pod Milanom
Pod nadzorom Viscontijev je cvetela trgovina in Bellinzona je rasla. Ko se je odprla nadomestna pot čez Alpe, most Schöllenen, se je promet preko St. Gottharda povečal na najvišjo raven doslej.Official Site-Late Middle Ages accessed 17 July 2008 V drugi polovici 14. stoletja je bil čez dolino Tessin zgrajen dolg zid Murata, ki je Milanu omogočil zaščito in obdavčitev trgovske poti čez prelaz St. Gotthard. Medtem ko je mesto po letu 1340 pod Viscontiji nadzoroval Milano, Visconti niso imeli formalnega naslova in fevdalnih pravic do leta 1396, ko jih je podelil kralj Vaclav IV. Češki. Vendar je bila urejena rast Bellinzone ogrožena leta 1402, ko je vojvoda Gian Galeazzo Visconti umrl. Leta 1403 je Bellinzona pod nadzorom Alberta di Sacca iz Val Mesolcine, ki jo je imel do leta 1419, preden sta jo prevzela kanton Uri in kanton Obwalden, ki sta se razširila v dolino Leventina. Milano je mesto tri leta kasneje leta 1422 napadel, potem ko je Švicarska konfederacija zavrnila ponudbo za nakup mesta. Vojaki iz Urija in Obwaldna so bili hitro pregnani iz mesta in kasneje 30. junija 1422 poraženi v bitki pri Arbedu. Ta poraz je za nekaj časa odvrnil ekspanzionistične namene Urija in njegovih zaveznikov do jezera Maggiore.
V času nemirov po smrti Giana Galeazza Viscontija je bil zunaj mesta zgrajen stolp, ki je postal jedro tretjega gradu, Sasso Corbaro.
Medtem ko je bila meja med Urijem in Milanom določena v mirovni pogodbi iz leta 1426, je leta 1439 Uri znova napadel. Medtem ko niso mogli zavzeti Bellinzone, so zmage švicarskih vojakov privedle do tega, da je Milano leta 1441 podelil vso dolino Leventine s Pollegiom Uriju. Po smrti vojvode Filippa Maria Viscontija leta 1447 je bila Bellinzona sredi nasledstvene krize med Franchinom Rusco iz Locarna in Heinrichom iz Val Mesolcine, ki sta bila v zavezništvu z Urijem in Ambroziansko republiko v Milanu. Vojna po nasledstveni krizi je trajala skoraj tri leta, dokler Francesco I. Sforza ni prevzel oblasti v Milanu. Bellinzona je hitro sprejela novo rodbino Sforza in mir in stabilnost, ki je sledil.
Mir je bil ponovno prekinjen leta 1478, ko so Švicarji spet neuspešno napadli Bellinzono. Vendar je švicarski ponos obnovila bitka pri Giornico, ki je sledila, ko je sila 600 švicarskih vojakov premagala 10.000 milanskih vojakov. Po napadu je Milano zgradil Sasso Corbaro na mestu stolpa, ki je bil zgrajen skoraj stoletje prej. Ostala dva gradova sta bila okrepljena in obzidje Murata čez dolino obnovljeno. Veliko sodobnih gradov in utrdb je iz tega obdobja gradnje v poznem 15. stoletju.
Povezava s Švicarsko konfederacijo
Leta 1499 se je skoraj eno stoletje in pol milanske vladavine končalo z invazijo Ludvika XII. na Milano. Zajel je Bellinzono in se v strahu pred napadom Švicarjev utrdil v Castelgrande s 1000 vojaki. Skozi zimo leta 1499/1500 so v Bellinzoni naraščali nemiri, vse do januarja, ko je oboroženi upor državljanov Bellinzone pregnal francoske čete iz mesta. Po zajetju in usmrtitvi Ludovica Sforze aprila 1500 in iskanju zaščite pri Francozih, se je Bellinzona 14. aprila 1500 pridružila Švicarski konfederaciji kot kondominij pod skupno upravo Urija, Schwyza in Nidwaldna. Po Napoleonovi invaziji na Švico leta 1798 je bila Bellinzona glavno mesto kantona Bellinzona znotraj Helvetske republike (1798–1803).
Bellinzona od 1803
Po zakonu o mediaciji leta 1803 je Bellinzona postala del neodvisnega kantona Ticino in glavno mesto novega kantona od leta 1803 do 1814. Od tega datuma do leta 1878 so se Bellinzona, Lugano in Locarno vsakih šest let menjavali kot prestolnice. Leta 1878 je Bellinzona postala glavno mesto kantona.
Mesto vključuje vas Artore in od ustanovitve leta 1907, nekdanje občine Carasso, Daro in Ravecchia.
Leta 1874 so se odprli prvi odseki Gotthardske železnice, ki je Bellinzono povezala z Biasco in Locarnom. Do leta 1882 je bila odprta celotna proga, ki je skozi Predor Gotthard segala proti severu do severne Švice, proti prelazu Monte Ceneri proti jugu do Lugana in Milana ter do Luina po vzhodni obali jezera Maggiore. Med letoma 1907 in 1972 je bila Bellinzona z železnico Bellinzona – Mesocco povezana tudi z Mesocco in drugimi skupnostmi Val Mesolcina.
Geografija
2. aprila 2017 so se nekdanje sosednje občine Camorino, Claro, Giubiasco, Gnosca, Gorduno, Gudo, Moleno, Monte Carasso, Pianezzo, Preonzo, Sant'Antonio in Sementina združile v Bellinzono.
Bellinzona se nahaja v dolini reke Ticino, na nadmorski višini 240 metrov. Središče mesta leži približno 1 kilometer vzhodno od reke, urbano območje pa je omejeno na dno in spodnja pobočja doline. Meje občine pa segajo na obe strani doline, do nadmorske višine 2240 metrov na zahodu in 2195 metrov na vzhodu.
Mesto se nahaja na točki, na kateri reka Ticino, ki je tekla v splošno južni smeri, zavije proti zahodu, in steče skozi široko Pionoo di Magadino, preden vstopi v jezero Maggiore in potem ko končno seže do italijanske Padske nižine in Lombardiji.
Navzgor po dolini sega več dolin v visoke Alpe, ki imajo dostop do severne Švice čez ali skozi prelaz St. Gotthard preko okrožja Leventina, zgornje doline Ticina in naprej proti zahodu z dostopom do Valaisa čez prelaz Nufenen preko Val Bedretto in dostop do Graubündna ob reki Vorderrhein preko doline Valle di Blenio čez prelaz Lukmanier. Reka Moesa, ki teče po dolini Valle Mesolcina od prelaza San Bernardino z dostopom do Gresionske doline Rheinwald reke Hinterrhein, se pridruži Ticinu na severni meji mesta.