Družabna programska oprema se navadno opredeljuje kot zbirka na spletu osnovane programske opreme. Programi uporabnikom omogočajo interakcijo in izmenjavo podatkov z ostalimi uporabniki. Ta računalniško posredovana komunikacija je postala zelo priljubljena pri straneh za druženje, kot sta MySpace in Facebook, multimedijskih straneh, kot sta Flickr in YouTube, komercialnih straneh, kot sta Amazon in E-bay. Veliko teh programov ima skupne lastnosti, kot so odprti programski vmesniki, uporabniku prijazne konfiguracije (nastavljive po meri), zmožnost nalaganja (podatkov, multimedijske vsebine).
Bolj specifičen izraz, skupna programska oprema, se nanaša na sisteme kooperativne izmenjave informacij, in se navadno tesno povezuje s programsko opremo, ki omogoča funkcije delovnega sodelovanja. Razlike med termini »družbeni«, »zaupani« in »sodelujoči« so v aplikacijah oziroma uporabah, vendar ne v samih orodjih, čeprav obstajajo tudi orodja, ki se zelo redko uporabljajo za delovno sodelovanje.
Družabne tehnologije ali pogovorne tehnologije uporabljene v organizacijah, še posebej v omrežno-središčnih organizacijah, so drugi termini, ki se jih uporablja pri opisu ustvarjanja znanja in shranjevanja, ki je izpeljano preko sodelujočega pisanja. Konstruktivistični teoretiki, kot so Vygotsky, Leidner in Jarvenpaa, pojasnjujejo, da proces izražanja znanja pomaga tako, da se z ustvarjanjem in pogovori le-to znanje prečisti. Pogovorno upravljanje znanja izpolni ta namen, saj pogovori, torej vprašanja in odgovori, postanejo vir koristnega znanja v organizaciji. Pogovorne tehnologije so orodja, s katerimi se podpira delovne enote in posamezne, znanja polne, delavce.
Veliko zagovornikov uporabe teh orodij verjame (in tudi aktivno zagovarja ter predvideva), da ustvarjajo dejanske skupnosti, pri čemer so tudi povzeli termin »online skupnosti« za opisovanje nastalih družbenih struktur.
Zgodovina Christopher Allen podpira to definicijo in zasleduje ključne ideje tega koncepta iz časov Računalniško podprtega sodelovanja ali Delovnega sodelovanja (»CSCW«) v 90ih letih 20. stoletja, Programa za skupinsko delo v 70ih in 80ih letih 20. stoletja, do Engelbart-ovega »povečanja« (angl. izraz »augmentation«) (v 60ih letih) in Bush-ovega sistema »memex«. Kljub temu, da sam pripiše življenjske cikle tej terminologiji, ki se v vsakem obdobju ponovno pojavi v drugačni obliki, pa to nujno ne pomeni, da je družabna programska oprema »staro vino v novi steklenici«. Zgodnja manifestacija družabne programske opreme v zgodnjih spletnih aplikacijah za komuniciranje in sodelovanje, kot na primer e-mail, novičarske skupine, program za skupinsko delo, virtualne skupnosti in podobno, izpostavi njene zmožnosti povečevanja. V naslednji fazi, vplivi na akademske eksperimente, družbeni konstruktivizem, in gibanje odprto kodne programske opreme. V trenutni fazi ta orodja sodelovanja dodajo zmožnost »združevanja delovanj omrežnih uporabnikov«. To nakazuje na močno gonilno silo, ki razlikuje družabno programje od ostalih skupin orodij sodelovanja in kot komponent Web 2.0 tehnologije. Zmožnost združevanja ter redistribucije vsebine in vedenja, predstavlja najpomembnejše potenciale tega medija.
Leta 1945 Vannevar Bush opiše hipertekst kot napravo imenovano »memex«.
Leta 1962 Douglas Engelbart objavi svoje pomembno delo »Povečanje človeškega intelekta: konceptualni okvir«. V tem delu predlaga uporabo računalnikov za povečanje usposabljanja. Engelbart je s svojimi kolegi iz raziskovalnega inštituta Stanford, začel razvijati računalniški sistem, ki bi povečal človekove zmožnosti, vključujoč učenje. Sistem se je preprosto imenoval spletni sistem (angl. izraz »oNLine System« oz. NLS), v javnost pa je prišel leta 1968.
Začetni koncept globalne informacijske mreže pripada J.C.R. Licklider-ju, ki je avgusta leta 1962 spisal serijo zapisov z naslovom »Online računalniška komunikacija ljudi«. Kakorkoli, dejanski razvoj interneta pa moramo pripisati Lawrence G. Roberts-u iz MIT-a.
V letu 1971 začne korporacija MITRE enoletno predstavitev sistema TICCIT, med naročniki kabelske televizije v Restonu in Virginii. Interaktivni televizijski servisi so vsebovali informacijske in izobraževalne prikaze uporabe »touch-tone« telefona. Nacionalna znanstvena fundacija povrne denar projektu PLATO in finančno podpre predlog MITRE, da bi preoblikovali TICCIT tehnologijo kot sistem računalniško posredovanih navodil (CAI), s tem bi podprli angleščino in algebro na bližnjih univerzah. MITRE sklene stransko pogodbo z Univerzo Teksas v Austinu in Univerzo Brigham Young, katerima da na voljo oblikovna navodila in študijsko programsko opremo. Tega leta Ivan Illich v knjigi z naslovom »Družba brez šolanja« predstavi učenje preko spleta.
Seymour Papert iz MIT-a leta 1980 objavi »Razmišljanja: otroci, računalniki in mogočne ideje« (New York: Basic Books). Ta knjiga je bila podlaga za mnoge ostale knjige in disertacije na temo »mikrosvetovi« in njihov vpliv na učenje. BITNET, ki ga je ustanovil konzorcij univerz Združenih držav in Kanade, je univerzam omogočil, da so se med seboj povezale za izobraževalno komuniciranje in pošiljanje elektronske pošte. Na višku, leta 1991, je imel več kot 500 članov (organizacij) in preko 3000 vozlišč. Njegova uporaba je upadla z razširjeno uporabo svetovnega spleta.
Leta 1986 Tony Bates objavi »Računalniško posredovano učenje ali komunikacije: V katero smer po informacijsko tehnologijo v oddaljenem izobraževanju?«, Poročilo oddaljenega izobraževanja¬/ »Revue de l'enseignement a distance«, nadaljnje razmišljanje o načinih e-izobraževanja, osnovano na 15 letni operativni uporabi računalniških omrežij na »Open University« in devetletnem sistematičnem raziskovanju in razvoju na CAL-u, videotekstu, avdio-grafični videokonferenci in računalniški konferenci.
Prva verzija CSILE (tj. »Računalniško podprta namerna okolja izobraževanja«) je bila inštalirana na majhnem omrežju Cemcorp ICON računalnikih na osnovni šoli v Torontu (Kanada). CSILE je vključeval tekste in grafične zapise različnih avtorjev (študentov, učiteljev, drugih), z atributi, kot so komentarji in razmišljajoči tipi, ki so odsevali vlogo opombe v avtorjevem razmišljanju. Razmišljajoči tipi vključujejo »moja teorija«, »nove informacije« in »moram razumeti«. CSILE se je kasneje razvil v Forum Znanja (angl. Izraz »Knowledge Forum«).
Leta 1989 je Tim Berners-Lee (takrat mlad britanski inženir v CERN-u v Švici) širil predlog o sistemu interne online izmenjave dokumentov, ki ga je opisal kot »splet opomb s povezavami«. Ko so nadrejeni nejevoljno potrdili njegov predlog, je novi sistem poimenoval svetovni splet (angl. izraz »World Wide Web«).
CAPA (Računalniško podprt personaliziran pristop oz. angl. izraz »Computer Assisted Personalized Approach«) sistem je bil razvit na Univerzi Michigan State, in sicer leta 1992. Prvič je bil uporabljen jeseni leta 1992, v malem fizikalnem razredu (92 študentov). Študentje so dostopali do naključnih (personaliziranih) problemov domačih nalog preko telekomunikacijske mreže.
TheGlobe.com je bil ustanovljen leta 1994. Leta 1998 je omenjeni servis z začetno javno ponudbo zabeležil največji prvo dnevni dobiček v zgodovini Združenih držav.
Leta 2001 Adrian Scott ustanovi Ryze. Aprila 2002 Jonathan Abrams ustvari svoj profil na Friendster-ju.
Leta 2003 se svetu predstavijo Hi5, LinkedIn in MySpace. Facebook se svetu predstavi februarja leta 2004.
Levin (v Allen 2004) priznava, da se veliko karakteristik družabne programske opreme (hiperpovezave, odkritje spletnih dnevnikov, združevanje na podlagi standardov) »zanaša na stare oblike«; vendar, »razlika v stopnji, standardizaciji, preprostosti in družbeni spodbudi, ki jo ustvarja dostop do spleta, spreobrne razliko v stopnji v razliko v naravi«. Ključni tehnološki faktorji, ki so osnovani na tej razliki v naravi računalnika, omrežja in informacijskih tehnologij, so: filtrirano hiperbesedilo, povsod navzoči splet/računalništvo, nepretrgana internetna povezava, poceni in učinkovita elektronika, strategije ponujanja vsebine (RSS), in drugi. Nadalje, konvergenca nekaterih ključnih sistemov informacijske tehnologije kot so zvok, podatki in video, v en sam sistem, povzroča, da draga računalniška okolja dosegajo še večjo produktivnost.
Diskusije in izbire zasnove Družabno programje lahko bolje razumemo kot sklop diskusij ali izbir zasnove, in ne kot specifični seznam orodij. Širše gledano, obstaja veliko starejših medijev kot sta mailing liste in Usenet, ki se označujeta kot »družabna«. Vendar večina uporabnikov tega termina omejuje njegov pomen na novejše žanre programske opreme kot so na primer blogi in wikis. Drugi so mnenja, da s terminom družabno programje mislimo na uporabo dveh ali več oblik računalniško posredovanih komunikacij, ki izhajajo iz »formacije skupnosti«, torej s tem terminom ne mislimo na samo en tip programske opreme. Glede na ta pogled, ljudje tvorijo online skupnosti tako, da združujejo ena-na-ena (npr. e-mail in takojšnje sporočanje), ena-na-več (spletne strani in blogi) in več-na-več (hitre strani) oblike komunikacije. Nekatere skupine imajo srečanja v resničnem življenju in tako postanejo fizično »resnične« skupnosti ljudi, ki si delijo fizična življenja.
Kar je skupnega večini definicij družabnega programja je opazka, da nekateri tipi programske opreme očitno pospešujejo bolj enakopraven in meritokratski »od spodaj navzgor« razvoj skupnosti, v kateri je članstvo prostovoljno, ugled se pridobi z zaupanjem ostalih članov, poslanstvo in vodstvo skupnosti pa definirajo člani sami.
Skupnosti, ki so jih ustvarili »od spodaj navzgor« procesi, so pogosto v kontrastu z manj močnimi skupnostmi, ki so ustvarjene preko »od zgoraj navzdol« programske opreme, kjer uporabniške vloge določajo zunanje oblasti in so definirane na togo razumljenih mehanizmih (kot so na primer pravice do dostopa). Kljub zelo majhnim razlikam v načinu delovanja, lahko zelo podobna programska oprema izzove popolnoma drugačne družbene rezultate. Na primer tikiwiki podpira gACL sistem podrobnega nadzora dostopa in večina servisov, ki ga uporablja, izkorišča to za vidljivost in urejanje strani, tako da lahko le malo ljudi ureja in bere naključno izbrano stran. V nasprotju s prej omenjenim, pa se mediawiki izogiba nadzorom uporabnikov, saj dopuščajo, da lahko strani urejajo skoraj vsi uporabniki in pri tem prikazuje več informacij o tem, kateri uporabniki so nedavno urejali spletne strani. Rezultat je ta, da skupnostne skupine pogosteje uporabljajo mediawiki, medtem ko imajo uporabniki, ki se ne lotevajo družbene paradigme in imajo raje tikiwiki, več nadzora nad vsebino in manj družabne uporabnike.
Družabno programje po obliki odseva značilnosti družbenega omrežja in je oblikovano zelo zavestno, da lahko analize družbenega omrežja delujejo v ostalih kompatibilnih podatkovnih bazah. Vsi sistemi družabnega programja ustvarjajo povezave med uporabniki, ki so tako močne kot je identiteta, ki jo ti uporabniki izberejo. Skozi te močne povezave se lahko, iz prej epistemične skupnosti, oblikuje stalna skupnost. Lastništvo in kontrola nad temi povezavami – kdo je povezan, in kdo ne – je v rokah uporabnika. Tako so te povezave asimetrične – lahko si povezan z mano, vendar mogoče jaz nisem s tabo. Prav tako so te povezave funkcionalne, ne dekorativne – na primer, lahko izbereš možnost, da ne boš prejemal vsebine od ljudi s katerimi nisi povezan. Uporabniške strani wikipedie so zelo dober primer, pogosto vsebujejo podrobne informacije o osebi, ki jih je oblikovala, vse od materinskega jezika pa do moralnih preferenc nakupov.
Orodja za komuniciranje preko spleta