Rado Murnik, slovenski pisatelj, časnikar, humorist, satirik, dramatik, * 31. julij 1870, Ljubljana, † 6. november 1932, Ljubljana.
Življenje Rodil se je v premožni in ugledni ljubljanski družini. Njegov mlajši brat je bil Viktor Murnik. Po končani gimnaziji v Ljubljani (1881-89), v času katere je že pričel s pisateljevanjem, je pričel študirati medicino v Gradcu in na Dunaju. Študij je kmalu opustil in se posvetil pisateljevanju in časnikarskemu delu. Kmalu se je uvrstil med najbolj obetavne mlade sodelavce Ljubljanskega zvona. Med I. svetovno vojno je delal pri cenzuri, nato je leta 1918 postal uradnik pri Ljubljanskem dopisnem uradu, ki je bil razpuščen leta 1921. Takrat je Murnik ostal brez službe. Zbolel je za multiplo sklerozo, ki mu je preprečila nadaljnje ustvarjanje. Bolezen je sčasoma tako napredovala, da je bil povsem odvisen od usmiljenja tujih ljudi. Osem let je bil priklenjen na posteljo. Ob njegovi šestdesetletnici leta 1930 mu je ljubljanska občina priskrbela zavetišče v mestni ubožnici, kjer je dve leti kasneje tudi umrl.
Delo Rado Murnik je v devetdesetih letih 19. stoletja pisal za razne slovenske (Vesna, Ljubljanski zvon, Slovan, Slovenski narod), avstrijske (Neue Freie Presse) in češke (Politika) časopise in revije. Urejal je satirična lista Jež in Osa ter revijo Lovec.
Leta 1892 je v Vesni objavil humoreski O glavi, s prijaznim sodelovanjem pesnikov govori prof. Lucifer in V šesti. Isto leto je v Ljubljanskem zvonu objavil humoristično črtico Signior Giannino. Uveljavil se je s satiričnim romanom Groga in drugi (Ljubljanski zvon, 1895); parodija na slovensko literaturo in pisatelje, na njihove temeljne motive, literarne vrste in stil, med drugim smeši tudi slovenski naturalizem in njegovo dednostno teorijo.
Z delom Ata Žužamaža (Ljubljanski zvon, 1900) se je hotel odmakniti od dotedanjega realizma in Govekarjevega naturalizma.
Leta 1909 je izdal zbirko svojih humoresk z naslovom Jari junaki in povest Matajev Matija. V Ljubljanskem zvonu je med letoma 1911 in 1913 objavil zgodovinski roman Hči grofa Blagaja: prikazuje izmišljeno podobo Bosne v 15. stoletju. Ta roman je precej predelan in prirejen izšel po pisateljevi smrti, leta 1954, z naslovom Lepi janičar.
Znane so Lovske bajke in povesti (1914), v kateri je zbral črtice, ki jih je objavljal v reviji Lovec. V Ljubljanskem zvonu je leta 1917 objavil povest Na Bledu.
Murnik je napisal tudi dve igri: Napoleonov samovar (1898), satirično komedijo na malomeščansko društveno življenje in enodejansko burko Bucek v strahu (1903).
Njegovo zadnje obsežnejše delo je Ženini naše Koprnele, objavljeno v reviji Plamen leta 1921; v njej na humoren način prikazuje meščanskego življenja in smeši podeželsko bahavost.
Za karakterizacijo oseb je pogosto uporabljal Trubarjev jezik, ribniško narečje in ljubljanski govor.
Bibliografija Mladinska dela Signor Giannino, 1892 Materino srce, 1896 Zunaj, 1896 Abdul Slovožok pa Kara Besedavelj, 1897 Visoka ljubezen,1898 Iz dnevnika nadobudnega Dvojkogoja, 1900 Navihanci: Okrogle povesti in prizori, 1902 Znanci: Povesti in orisi, 1907 Jari junaki, 1909 Matajev Matija, 1909 Hči grofa Blagaja, 1911-1913 Lovske bajke in povesti, 1914 Na Bledu, 1917 Ženini naše Koprnele, 1921 Ata Žužamaža in druge zgodbe, 1952 Ata Žužamaža (LZ), 1900 Ata Žužamaža Iz velike dobe, 1917 Brat, 1918 Lepi janičar, 1954
Dramska dela Napoleonov samovar, 1898 Bucek v strahu, 1903
Viri Kos, Janko: »Pregled slovenskega slovstva«. Državna založba Slovenije, (Ljubljana 1992) Slovenska književnost, Cankarjeva založba (Ljubljana 1996) Vide Ogrin, Petra: »Slovenski biografski leksikon«, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, (Ljubljana 2009)
Glej tudi Mladinska literatura Slovenska književnost Slovenska mladinska književnost
Zunanje povezave
Kategorija:Slovenski pisatelji Kategorija:Slovenski humoristi Kategorija:Slovenski satiriki Kategorija:Slovenski dramatiki Kategorija:Slovenski časnikarji Kategorija:Ljubljančani Kategorija:Pokopani na Žalah, Ljubljana