Nadžupnija Slovenske Konjice () je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Slovenske Konjice, v okviru Bistriško-Konjiškega naddekanata, ki je del Nadškofije Maribor.
Na podlagi apostolskega pisma papeža Pija X. iz 1. februarja 1910 ima vsakokratni župnik v Slovenskih Konjicah pravico do naziva arhidiakon.
Zgodovina
Cerkvena organizacija na sedanjem slovenskem ozemlju je bila dokončno izoblikovana v času oglejskega patriarha Pelegrina I. (1128–1161). V oglejskem delu, južno od Drave, je bilo 14. pražupnij, ki jih lahko, glede na približni čas ustanovitve, razvrstimo:
9. stoletje, med madžarskimi vpadi in pred njihovim porazom v bitki pri Lechfeldu: – Šempeter v Savinjski dolini, – Gornji Grad (sv. Mohor), – sv. Martin pri Slovenj Gradcu, Braslovče (Marija vnebovzeta) 10. stoletje: – Laško (sv. Martin), – Hoče (sv. Jurij) – Pilštanj (sv. Mihael), – Škale pri Velenju (sv. Jurij), župnijske cerkve ni več 11. stoletje: – Slovenske Konjice (sv. Jurij) – Slivnica pri Mariboru (Marija vnebovzeta), – Ponikva (sv. Martin) - Nova Cerkev (Sv. Lenart), – Videm ob Savi (sv. Rupert) 12. stoletje: – Rogaška Slatina (sv. Križ).
Že v letih 1085−1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija. Vse tri so bile leta 1146 kot pražupnije prvič pisno omenjene v listini oglejskega patriarha Pelegrina I. (1130–1161), ki jo hranijo v arhivu benediktinskega samostana sv. Pavla v Lavantu, ta omenja tudi desetino v teh župnijah (partes decimarum olebium, Scilicet de Covnuwiz et Schliuniz …).
Konjiška pražupnija je takrat obsegala ozemlje, večje od obsega sedanje Konjiške dekanije, na vzhodu je meja potekala nad Tremi kralji na Pohorju, med Tinjem in Čadramom do potoka Ložnice, med cerkvijo sv. Egidija v Kočnem in Laporjem do Boča. Na jugu po razvodju Dravinje čez Tolsti Vrh, Dolgo Goro, čez Boč nekako do Poljčanskega potoka in do meje z župnijo Ponikva in naprej do ceste, ki poteka iz Dramelj v Žičko Kartuzijo. Na zahodu je meja potekala pod Črešnjicami in nad Frankolovim, na grič sv. Križa, Golek in Bukovo goro in ob Dravinji navzgor do njenega izvira pod Roglo do srede Lazin, ter na severni strani po vrhu Pohorja do Javorskega vrha.
Na območju velike pražupnije je sčasoma nastalo 11 novih župnij (Čadram-Oplotnica, Poljčane, Laporje, Črešnjice, Loče, Prihova, Župnija Zreče, Župnija Kebelj, Gorenje pri Zrečah, Sveti Jernej, Špitalič in kot zadnja leta 1787 še župnija Žiče). thumb|250px|left|poslikani leseni strop v župnišču iz leta 1670 left|thumb|trg Konjice z župnijsko cerkvijo in gradom na Kaiserjevi litografiji iz 1830 Ker zelo obsežnega ozemlja pod cerkveno in tudi politično oblastjo oglejskih patriarhov (ki so v političnem vidiku ponekod presegali celo salzburške nadškofe) ni bilo mogoče učinkovito pastoralno voditi neposredno s sedeža patriarhata v Vidmu, je bilo ozemlje oglejskega patriarhata že v 11. stoletju razdeljeno na manjše enote in okrožja, ki so se imenovala arhidiakonati. Arhidiakonate so vodili arhidiakoni, kot neposredni patriarhovi zaupniki, poverjenci in namestniki. V 11. stoletju je imel oglejski patriarhat tri arhidiakonate, v 16. stoletju jih je bilo že sedem. Ozemlje konjiške župnije je do leta 1751 spadalo k Savinjskemu arhidiakonatu. Ta je obsegal ozemlje med Savo in Dravo, na Pohorju in v Šaleški dolini ter proti izviru Savinje je mejil na Koroški (podjunski) arhidiakonat, z mejno reko Sotlo pa na zagrebško škofijo. Konjiška župnija je spadala pod patronat oglejskih patriarhov, vendar so odvetništvo nad župnijo (pravice, dohodki in možnost političnega vpliva) izvajali lastniki bližnjega gradu, kar pa ni omejevalo patriarhov, ki so na mesto tukajšnjih župnikov imenovali duhovnike iz svojega kroga, pogosto Italijane in Furlane, ter jim večkrat zaupali tudi naloge savinjskih arhidiakonov. Nasledniki patriarha Bertolda Andeškega so komaj kdaj obiskali svoje slovensko govoreče vernike, temveč so za izvrševanje cerkvenih opravil, za katere je potrebno škofovsko posvečenje, navadno imenovali škofe vikarje, ki so v njihovem imenu obiskovali župnije, opravljali vizitacije, nadzirali duhovništvo in sklicevali sinode, pa tudi birmovali, posvečevali duhovnike, blagoslavljali cerkve, oltarje, zvonove.
Potem, ko so v letih 1418−1420 Benečani zasedli Furlanijo, so se na sedežu patriarhata vrstili možje iz beneških patricijskih rodbin, ki pa skorajda niso več prihajali na slovensko stran. Patriarhat je bil namreč zatem razdeljen na dva dela: zahodni, furlanski del je spadal pod Beneško republiko, vzhodni, slovenski del, pa po izumrtju celjskih knezov in goriških grofov (1456 oziroma 1500), v celoti pod Habsburžane. Patriarhi so bivali na beneškem ozemlju, habsburška oblast pa jim praktično ni več dopuščala dostopa na slovenski del patriarhata. Zadnji, ki je pod patriarhom vizitiral slovenske kraje, je bil patriarhov koadjutor Francesco Barbaro, ki je vizitacijo opravil leta 1593. Celo arhidiakoni so se odtlej v cerkvenih zadevah obračali na apostolskega nuncija na Dunaju, ki je škofovske zadeve poverjal škofom z avstrijskega ozemlja, največkrat so te naloge opravljali škofje iz Pična v Istri.
Leta 1751 je papež Benedikt XIV., tudi na pritisk dunajskega dvora, oglejski patriarhat ukinil, za ozemlje patriarhata pod habsburško vladavino (tj. za večino slovenskega prostora do reke Drave na severu) pa naslednje leto ustanovil Goriško škofijo, za ozemlje beneške republike v Furlaniji pa Videmsko škofijo.
Konjiška župnija nikoli ni bila del leta 1462 ustanovljene Ljubljanske škofije (podrejene direktno Svetemu sedežu), ki je na tem delu Štajerske obsegala župnije Svibno, župnijo Gornji Grad z vikariati Solčava, Ljubno, Rečica in Mozirje, župnijo Braslovče z vikariati Vransko, sv. Pavel pri Preboldu, Griže in Trbovlje ter župnijo Škale z vikariati sv. Martin pod Šalekom, Šoštanj, Vinska gora in Šentilj pri Velenju.
Med letoma 1704 in 1737 je bila konjiška župnija pod upravo Žičke kartuzije, po razpustitvi le-te pa so o njej ponovno odločali habsburški cesarji, ki so jo leta 1751 povišali v nadžupnijo. Po začasni ukinitvi Goriške nadškofije (1787), po preureditvi škofijskih meja, v času vladanja cesarja Jožefa II., so bile v procesu preoblikovanja, v letih 1787–1789, župnije velikovškega okrožja na Koroškem in celjskega okrožja na Štajerskem, med njimi tudi konjiška nadžupnija, priključene k tedanjim zgolj osmim župnijam Lavantinske škofije.
Ker je sedež škofije še naprej ostal v oddaljenem Šentandražu, so se kmalu nadaljevala prizadevanja za selitev škofijskega sedeža in preoblikovanje škofijskih meja, do česar je prišlo šele v času blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki je uspel, da se je lahko 4. septembra 1859 sedež škofije preselil v Maribor in da so se na novo določile meje mariborske, zgolj naslovno še lavantinske škofije.
Kronološki pregled zgodovinskih dogodkov 200px|thumb|desno|nekdanji nagrobnik Ortolfa Konjiškega 1146: v pisnih virih je prvič omenjena konjiška pražupnija (Cuonowiz); 1173: prvič je omenjen konjiški župnik Sighard. V tem času je bila domnevno zgrajena sedanja župnijska cerkev sv. Jurija; 1369: že pred tem letom je vitez Ortolf Konjiški pozidal kapelo sv. Jakoba (sedanjo stransko ladjo) in jo določil za svoje zadnje počivališče;Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 17 1482–1509: župnik Valentin Fabri je cerkev, ki je prvotno imela romanski videz (pravokotna stavba z ravnim lesenim stropom) obokal, gotiziral, jo opremil z oporniki in poslikavami, ravno tako je dal prezidati tudi župnišče; 1669–1697: župnik Boštjan Glavinić de Glamoč iz Pičenske škofije v Istri je dal v nadžupnijski cerkvi postaviti glavni oltar. Med 1690 in 1697 je bil škof v Senju. Na potovanju na Dunaj skozi Konjice je tu leta 1697 umrl in je pokopan v rožnovenski kapeli; 1713: v stranski ladji je bil pod beneficiatom Štefana Jamnika postavljen oltar sv. Križa. O tem priča napis SVB BENEFICIATO STEPHANO JAMNIK ERECTUM 1713; 1751: župnija povišana v nadžupnijo; 1799: pokopališče okoli cerkve so opustili in uredili novo ob nekdanji grajski kapeli, sedanji cerkvi sv. Ane. Ta je bila pod cesarjem Jožefom II. ukinjena, ponovno jo je blagoslovil nadžupnik Jožef Anton pl. Jakomini; 1863: nadžupnijska cerkev je dobila križev pot, ki je sedaj v cerkvi sv. Ane. Moderni križev pot, ki je sedaj v ladji, je ob zadnji obnovi cerkve naslikal akademski slikar Leon Koporc iz Ljubljane; 1866: slikar Tomaž Fantoni in njegov pomočnik Jakob Brollo (oba iz Humina v Furlaniji) sta cerkveno ladjo cerkev preslikala (freske niso ohranjene). Brollo je naslikal tudi podobo Jezusa – dobrega pastirja nad vhodom v župnišče; 1869: namesto starega baročnega glavnega oltarja je bil postavljen nov veliki psevdogotski oltar, delo Tomaža Fantonija, ki pa je danes ohranjen le delno; 1874: streha na rožnovenjski kapeli je v času župnika Franca Mikuša dobila današnjo podobo; 1875: novo mašo je obhajal Mihael Napotnik, kmečki sin s Tepanjskega Vrha, poznejši lavantinski knezoškof; 1887: Tomaž Fantoni je v baročni kapeli postavil postavil rožnovenski oltar; 1910: Papež Pij X. je na prošnjo knezoškofa Napotnika z apostolskim pismom podelil vsakokratnemu konjiškemu nadžupniku naslov arhidiakon. Ob tej priložnosti so v prezbiteriju župnijske cerkve vzidali marmorno ploščo z napisom in kronogramom;
Sakralni objekti
slika cerkev kraj / naselje oznaka RKD/EID: 1. cerkev sv. Jurijažupnijska cerkev Slovenske Konjice 2. cerkev sv. Ane pokopališka cerkev - podružnica Zgornja Pristava 3. cerkev sv. Družine podružnica Tepanje Na območju župnije stoji še mnogo kapelic, znamenj in križev, med njimi izstopa Nanutova kapela v središču naselja Brdo.
Drugi objekti
slika kraj / naselje oznaka RKD/EID: 1. 150px Župnišče v Slovenskih Konjicah Slovenske Konjice 2. 150px Župnijski dom (zgrajen 2008) Slovenske Konjice
Župnišče 250px|thumb|desno|župnišče, zahodna stran Konjice v srednjem veku niso bile utrjene. V stiskah so se tržani zatekali v župnišče, katerega obisk omenja tudi Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku s tretjega potovanja, ko je Konjice obiskal kot spremljevalec odposlanca oglejskega patriarha, caorlijskega škofa Pietra Carla leta 1487. Markantna stavba je v južnem traktu še iz 15. stoletja, v kleti so lepi gotski portali. V prvem nadstropju severovzhodnega vogala je gotski erker iz obdobja Valentina Fabrija, tj. začetka 80. let 15. stoletja. Že pred letom 1500 so stavbo močno utrdili.
Župnik Marko Gonan, po rodu plemič iz Pazina v Istri, je med 1625–1635 stavbo prezidal in povečal. Nad portalom z zazidano renesančno biforo v nadstropju je na pročelju njegova podoba in grb z napisom.. Poleg srednjeveških sestavin izstopajo poznorenesančne stebriščne arkade na notranjem dvorišču iz leta 1632, številni arhitekturni detajli, štukirani strop iz 1740 v jedilnici, v eni od sob v nadstropju pa poslikani leseni strop iz 1670, z groteskami, drolerijami, karikaturami, živalskimi podobami itn.; gre za najstarejši tovrsten spomenik s povsem profano motiviko v Sloveniji. Furlanski slikar Jakob Brollo je leta 1866 naslikal podobo Jezusa, dobrega pastirja nad vhodom v župnišče, ki pa je ohranjena samo v fragmentih.
Red zvonjenja Zvonik in zvonjenje, opis nekdanjega in sedanjega stanja 160px|sličica|levo V zvoniku nadžupnijske cerkve sv. Jurija so bili do leta 2023 zvonovi v tako dotrajanem stanju, da je bilo mogoče zvoniti zgolj z malima zvonovoma, saj bi skupno zvonjenje vseh zvonov lahko ogrozilo statiko zvonika. Nadžupnija se je pred obnovo odločila tudi, da po več kot stotih letih v zvonik povrne mogočen veliki zvon, ki tehta skoraj tri tone. 160px|sličica|levo|Novo stopnišče in podesti v zvoniku (2024)