Devolska pogodba je bila pogodba, ki sta jo leta 1108 podpisala Bohemond I. Antiohijski in cesar Bizantinskega cesarstva Aleksej I. Komnen. Njen namen je bil sklenitev premirja med Normani iz južne Italije in Bizantinskim cesarstvom, njen prikriti končni namen pa je bil priključitev Kneževine Antiohije k Bizantinskemu cesarstvu.
Na začetku prve križarske vojne so se križarske vojske iz zahodne Evrope zbrale pred Bizancem. Njihovi poveljniki so morali pred odhodom na vzhod priseči, da bodo vsa osvojena ozemlja vrnili Bizantinskemu cesarstvu. Bohemond Tarantski, sin Aleksejevega bivšega sovražnika Roberta Guiscarda, je Kneževino Antiohijo kljub prisegi obdržal zase. Ker Aleksej legitimnosti kneževine ni priznal, je Bohemondu napovedal vojno, Bohemond pa je nato odšel v Evropo po vojaške okrepitve. Med Bohemondom in Aleksejem se je začela vojna, v kateri je moral Bohemond kmalu priznati svoj poraz. Z Aleksejem se je začel pogajati o premirju in nazadnje je v cesarjevem taboru v Devolu (Diabolis) z njim podpisal mirovno pogodbo.
S pogodbo se je Bohemond strinjal, da bo postal cesarjev vazal in branil cesarstvo, kadar bo to potrebno. Strinjal se je tudi z imenovanjem grškega patriarha v Antiohiji. V zameno je dobil visoka naslova sebastos in doux (vojvoda) in zagotovilo, da bo Grofija Edesa prešla na njegove dediče. Bohemond se je po podpisu pogodbe umaknil v Apulijo in umrl. Njegov nečak Tankred, ki je bil antioški regent, je pogodbo zavrnil. Antiohija je nato leta 1137 za kratek čas prišla pod bizantinsko oblast, prava bizantinska vazalna država pa je postala šele leta 1158.
Devolska državna pogodba je značilen primer bizantinske politike, da se spori med državami rešujejo na diplomatski način in ne z vojno. Pogodba je kmalu postala vzrok za nezaupanje med Bizantinci in njihovimi zahodnoevropskimi sosedi.
Zgodovinsko ozadje thumb|right|Obleganje Antiohije, srednjeveška minijatura Križarske vojske so na prvem križarskem pohodu preko Evrope potovale vsaka zase in se leta 1097 zbrale pred Bizancem. Cesar Aleksej I. je pričakoval, da se bo na njegov poziv za vojaško pomoč, ki ga je preko papeža Urbana II. poslal v zahodno Evropo, odzvalo samo nekaj evropskih vitezov, ki se bodo kot njegovi najemniki bojevali proti seldžuškim Turkom. Križarske vojske so bile mnogo večje, kot je pričakoval, zato jih je zadržal pred mestom in jim ni dovolil oditi, dokler mu niso njihovi poveljniki prisegli zvestobe in mu obljubili, da bodo vsa bivša ozemlja Bizantinskega cesarstva, ki jih bodo osvojili na poti v Jeruzalem, vrnili cesarstvu. Plemiči so se nazadnje vdali in prisegli. Nekateri plemiči, med njimi Rajmond IV. Touluški, so bili najbrž iskreni, ostali, med njimi tudi Bohemond Tarantski, pa prisege nikoli niso nameravali spoštovati.
Do prvega večjega spora med križarji in Bizantinci je prišlo že med obleganjem Nikeje. Križarji so pričakovali, da bodo po osvojitvi mesta prišli do bogatega plena, s katerim bodo financirali nadaljevanje pohoda, mesto pa se je med obleganjem nepričakovano vdalo Bizantincem. Križarji so se čutili izdane in ogoljufane. To se je dogajalo tudi kasneje, saj je Alekseju uspelo brez udeležbe bizantinske vojske dobiti mnogo pomembnih mest in otokov in večino zahodne Male Azije, ki so jo na svoji poti v Jeruzalem osvojili križarji. Do drugega velikega spora je prišlo med obleganjem Antiohije. Ko so bili križarji leta 1098 tik pred tem, da po dolgem obleganju osvojijo Antiohijo, jim je Aleksej sicer prihajal na pomoč, ko pa je izvedel, da je situacija brezupna, se je vrnil v Bizanc. Križarji so imeli njegovo vrnitev za izdajo. Zanje je postal nevreden zaupanja, zato so svojo prisego imeli za neveljavno.
Do leta 1100 so križarji ustanovili nekaj držav, med njimi tudi Kneževino Antiohijo, ki jo je leta 1098 ustanovil Bohemond. Zaradi prisege, ki jo je dal Alekseju I., bi moral kneževino kljub Aleksejevi izdaji vrniti Bizantinskemu cesarstvu, a jo je obdržal zase. Aleksej se s tem seveda ni strinjal, saj je bila Antiohija pomembno pristanišče in izhodišče za trgovino z Azijo in trdnjava vzhodne pravoslavne cerkve z grškim patriarhom na čelu.
Leta 1100 je Bohemond ponovno razdražil Alekseja in grško pravoslavno cerkev, ker je iz Anntiohije izgnal grškega patriarha Ivana Oksita in imenoval latinskega patriarha Bernarda Velenškega. Kmalu zatem so Bohemonda ujeli Danišmendi iz Sirije in ga imeli tri leta v ujetništvu. Antiohiji je tačas kot regent vladal Bohemondov nečak Tankred. Kmalu potem, ko so Bohemonda izpustili, je leta 1104 doživel velik poraz v bitki pri Harranu. Po porazu so na Antiohijo začeli ponovno pritiskati Bizantinci in Seldžuki. Bohemond je Antiohijo prepustil nečaku Tankredu in se odpravil v Italijo in Francijo po vojaško pomoč. V Evropi je dobil podporo papeža Pashala II. in francoskega kralja Filipa I., katerega hčerko je poročil.
Bohemondovi normanski sorodniki s Sicilije so bili v vojni z Bizantinskim cesarstvom že več kot trideset let, njegov oče Robert Guiscard pa je bil eden od največjih sovražnikov cesarstva. Medtem, ko je bil Bohemond v Evropi, je Aleksej ponovno osvojil Antiohijo in mesta v Kilikiji. Bohemondova nova križarske vojska, ki bi morala kreniti proti muslimanom, se je zato obrnila proti Alekseju. Odplula je preko Jadranskega morja in napadla Drač, ki je bil najbolj zahodno mesto v cesarstvu. Bohemondovo obleganje Drača se je izjalovilo, delno zaradi epidemije v Bohemondovem taboru, prodor v globino bizantinskega ozemlja pa mu tudi ni uspel, ker se je Aleksej izogibal odkritemu spopadu. Bohemond se je kmalu znašel v brezupnem položaju: beg po morju so mu onemogočili Benečani, papež Pashal II. pa mu je odrekel politično pomoč.
Pogodba thumb|left|Aleksej I. Komnen Septembra 1108 je Aleksej od Bohemonda zahteval, da se začne pogajati o miru. Bohemond ni imel druge izbire, kot da ponudbo sprejme, saj se zaradi bolezni v svoji vojski Alekseju ne bi mogel več dolgo upirati. Na pogajanjih v Aleksejevem vojaškem taboru v Devolu je Bohemond priznal, da je prelomil prisego, ki jo je dal cesarju leta 1097, takoj zatem pa je obtožil cesarja, da je dogovore prekršil tudi on, ker leta 1098 ni prišel na pomoč oblegovalcem Antiohije, pač pa se je z vojsko umaknil v Bizanc. Aleksej je na koncu soglašal, da prisega iz leta 1097 ni več veljavna.
O posebnih določilih pogodbe se je v Aleksejevem imenu pogajal njegov general Nikefor Brijenij, vsebina pogodbe pa se je ohranila v Aleksiadi, ki jo je napisala Aleksejeva hčerka Ana Komnena.
Določila pogodbe
S podpisom pogodbe je Bohemond privolil, da postane vazal cesarja Alekseja I. Komnena (1081–1118) in njegovega sina in naslednika Ivana II. Komnena (1118–1143). Privolil je, da bo pomagal braniti cesarstvo kadarkoli in kjerkoli bo to potrebno, za svoje usluge pa bo dobil plačilo 200 talentov letno. Dobil je zveneča državna naslova sebastos in doux (vojvoda) Antiohije. Cesar mu je dal fevd Antiohijo in Alep, ki takrat ni bil niti pod križarsko niti pod bizantinsko oblastjo, kar je pomenilo, da ga lahko Bohemond kadarkoli osvoji zase. Privolil je, da bo cesarju vrnil Laodikejo in druge posesti v Kilikiji. Privolil je, da lahko Aleksej ponovno imenuje grškega patriarha Antiohije, kar je pomenilo popolno Bohemondovo podreditev cesarstvu.
Terminologija, ki so jo uporabljali na pogajanjih, je bila usklajena z Bohemondovim zahodnjaškim načinom razmišljanja. Bohemond je zato sebe videl v vlogi Aleksejevega fevdalnega vazala, se pravi »podanika« (homo ligius ali άνρωπος λίζιος) z vsemi obveznostmi, ki jih je položaj prinašal in so bile v navadi na zahodu: cesarju je bil je dolžan nuditi vojaško pomoč, razen v vojnah, v katerih je bil vpleten sam, in mu služiti v vojnah proti vsem zunanjim sovražnikom, tako v Evropi kot v Aziji.
Ana Komnena je pogajanja opisala s spoštljivo natančnostjo. Iz njenih opisov je razvidno, da je Bohemond na pogajanjih večkrat priznal svoje napake in hvalil dobrohotnost Alekseja in Bizantinskega cesarstva in da so bila pogajanja za Bohemonda zelo ponižujoča. Pri razlagi opisov moramo vsekakor uopštevati, da je Aleksiada poveličevala dejanja njenega očeta in zato opisi morda niso povsem točni.
Ustne dogovore so zapisali v dveh izvodih: prvega je dobil Aleksej, drugega Bohemond. Ana Komnena pravi, da so pogodbo kot priče iz Bohemondovega tabora podpisali amalfski škof in papežev legat Maurus, tarantski škof Renard in nekaj nižjih klerikov iz njegovega spremstva, opat samostana sv. Andreja v Brindisiju in dva njegova meniha, in nekaj neimenovanih »romarjev«, ki so bili bolj verjetno vojaki iz Bohemondovega sppremstva. Priče z Aleksejevega dvora so bili sebastos Marinos iz Neaplja, Dagobertov sin Rogerij, Peter Aliphas, Viljem Grandski, Rihard iz Principata, Godfrej Mailiški, Raulov sin Robert, Pavel Rimljan, madžarska ambasadorja Peres in Simon ter ambasadorja Bazilij Evnuh in Konstantin. Med Aleksejevimi pričami je bilo mnogo zahodnjakov, ki so bili na visokih položajih v bizantinski vojski in na dvoru, Bazilij in Konstantin pa sta bila celo ambasadorja Bohemondovih sorodnikov s Sicilije.
Nobena od kopij pogodbe se ni ohranila. Pogodba je bila napisana v grščini ali latinščini, morda celo v obeh jezikih, saj je bilo na pogajanjih mnogo zahodnjakov, ki so obvladovali latinščino. Kako je bila s pogodbo seznanjena latinska Evropa, ni povsem jasno, saj jo omenja samo nekaj kronistov. Francoski kronist Fulcher iz Chartresa je o njej napisal samo to, da sta Bohemond in Aleksej poravnala spore.
Analiza |thumb|left|Ivan II. Komnen Pogodba je bila napisana bolj v Aleksejevo kot v Bohemondovo korist in je predvidela možnost priključitve Antiohije in njenega zemlja k Bizantinskemu cesarstvu. Alekseju je bilo povsem jasno, da Bohemonda ne more izriniti iz Antiohije, zato ga je poskusil vključiti v bizantinske državne strukture in njegova dejanja obrniti v svojo korist. Bohemond je lahko kot doux (vojvoda) obdržal Antiohijo do svoje smrti oziroma dokler ne bi iz kakršnega koli razloga prekršil določil pogodbe. Po Bohemondovi smrti bi kneževino dobilo Bizantinsko cesarstvo. Bohemond torej v Antiohiji ni mogel ustanovoti svoje dinastije, čeprav je imel zagotovljeno pravico, da njegovi nasledniki dedujejo Grofijo Edeso in vsa ozemlja, ki bi jih osvojil v Siriji.
Bohemondovemu ozemlju naj bi priključili Zaliv sv. Simona, mesti Baghras in Artah, latinske posesti v Jebel as-Summaqu, Latakijo in Kilikijo, vendar so vsa omenjena ozemlja prešla pod neposredno bizantinsko oblast.
Zgodovinar Thomas Asbridge opozarja, da je bila večina ozemlja, ki ga je Aleksej podelil Bohemondu, v rokah muslimanov, saj niti Bohemond niti Aleksej nista obvladovala niti Edese niti Alepa. Njegova trditev se močno razlikuje od Liliejeve ocene, da je bila pogodba za Bohemonda ugodna. René Grousset pogodbo imenuje »diktat«, Jean Richard pa poudarja, da določbe fevdalnega prava, katerim se je moral Bohemond podrediti, »nikakor niso bila ponižujoča«. Po mnenju Johna W. Birkenmeierja pogodba za Bizantinsko cesarstvo ni bila kakšen poseben političen uspeh: »Bohemondovo pravico do naslova neomejenega vladarja južne Italije, ki ni bila možna, je menjavala za zasedbo Antiohije, ki ni bila izvedljiva«.
Določila pogodbe se torej interpretirajo zelo različno. Paul Magdalin in Ralph-Johannes Lilie menita, da »kaže pogodba, kot je je prikazala Ana Komnena, na osupljivo dobro poznavanje zahodnih fevdalnih običajev. Ne glede na to, ali jo je zasnoval grški ali latinski uradnik v cesarski službi, je imel zelo izostren občutek za zahodnoevropske pogleda na politični položaj v vzhodnem Sredozemlju, pa tudi za Aleksejeve diplomatske ukrepe, da bi pogodbo vsilil Bohemondovemu sinu Tankredu. Asbridge temu mnenju oporeka in méni, da je pogodba izpeljana iz grških, pa tudi zahodnih precedensov in da je Aleksej želel Antiohijo spraviti pod plašč sporazumov pronoia.
Posledice