thumb|250px|Podoba cesarja Bazilija II. (976–1025) v slavnostni opravi, na katerega angela polagata cesarsko krono Bizantinsko cesarstvo je imelo zapleten aristokratski in birokratski sistem, ki ga je nasledilo od Rimskega cesarstva. Na vrhu hierarhične piramide je bil imperator, izključni vladar (avtokrator) in razsodnik z božjim mandatom, kateremu je bila podrejena množica uradnikov in dvornih funkcionarjev, ki so poganjali administrativni stroj bizantinske države. Cesarstvo je imelo poleg uradniških naslovov še množico častnih naslovov, s katerimi so cesarji nagrajevali svoje privržence in vladarje prijateljskih držav.

V več kot tisočletnem obstoju cesarstva so se nekateri naslovi prilagajali in opuščali, mnogi pa so tudi izgubili ali pridobili svojo veljavo. Na začetku so bili naslovi enaki kot v poznem Rimskem cesarstvu, saj se takrat Bizantinsko cesarstvo organizacijsko še ni razlikovalo od Rimskega cesarstva. Sistem je doživel prvo reformo med vladanjem cesarja Heraklija (610–641), ker je do takrat mnogo naslovov zastarelo. Drugo reformo je izvedel cesar Aleksej I. Komnen (1081–1118), ker so se do takrat pojavili novi naslovi ali pa se je njihova vsebina bistveno spremenila. Sistem je potem ostal skoraj nespremenjen do padca Bizantinskega cesarstva leta 1453.

Zgodovinsko ozadje V zgodnjem bizantinskem obdobju od 4. do zgodnjega 7. stoletja je bil bizantinski sistem vladanja enak sistemu, ki sta ga v poznem Rimskem cesarstvu vzpostavila Dioklecijan in Konstantin Veliki in je strogo ločeval civilne in vojaške položaje. Naslov je ustrezal pripadajočemu položaju, glavni kriterij za razlikovanje med civilnim in vojaškim položajem pa je bil članstvo v senatu.Kazhdan, str. 623. Rimski sistem naslovov je izginil v 7. stoletju, v katerem je Bizantinsko cesarstvo zaradi muslimanskih osvajanj izgubilo velik del svojega ozemlja, in v klasičnem oziroma srednjem obdobju cesarstva od 8. do 11. stoletja, ko je nastal nov državni model z dvorom v svojem središču. Iz prejšnjih zastarelih naslovov so nastali novi naslovi javnih uradov in dostojanstvenikov, ki so bili nagrajeni z vodilnimi položaji v posameznih uradih. Razred senatorjev se je obdržal in zasedel velik del visokih uradniških položajev, saj so vsi položaji od protospatarija ali višjim pripadali prav njim. V tem obdobju je mnogo družin ostalo na pomembnih položajih tudi več stoletij in so iz njih izhajali številni bizantinski cesarji.

V cesarstvu sta bili dve kategoriji plemstva: mestno civilno in provincialno vojaško plemstvo. Slednje je imelo velika zemljiška posestva, ne pa tudi svojih vojaških enot, kar je bilo v nasprotju s prakso v tedanji Zahodni Evropi. V 10. in 11. stoletju je narasel pomen aristokracije, v katero so se vključile številne nove družine.

Katastrofalne izgube v poznem 11. stoletju so sprožile reorganizacijo državnega upravnega sistema pod vodstvom nove vladarske hiše Komnenov: starejši položaji in naslovi so se postopoma opustili, pojavili pa so se številni novi častni naslovi, ki so označevali predvsem intimno povezavo nosilca naslova s cesarjem. Cesarstvo je v času Komnenov in njihovih naslednikov Paleologov temeljilo predvsem na zemljiški aristokraciji. Vodenje države je strogo nadzorovalo omejeno število med seboj poročenih aristokratskih družin. V 11. in 12. stoletju na primer je bilo poznanih samo 80 civilnih in 64 vojaških družin, kar je bilo za tako veliko državo izredno malo.Robin Cormack, Writing in Gold, Byzantine Society and its Icons, 1985, George Philip, London, str. 180. ISBN 054001085-5. V obdobju Paleologov je bilo po pisanju Georgija Kodinosa, kuropalata na bizantinskem dvoru, opazno, da so se naslovi, ki so se kopičili več stoletij, zelo spremenili. Nekateri nekdaj visoki položaji so bili povsem razvrednoteni in so se nadomestili z novimi, tako da je staro razločevanje med službenim in zaslužnim položajem izginilo.

Cesarski naslovi thumb|250px|Zlatnik Manuela I. Komnena, ki ima na zadnji strani napis porphyrogennetos

Cesarski naslovi so bili najvišji državni naslovi, običajno rezervirani samo za člane cesarske družine in izbrane tuje vladarje, katerih zavezništvo je cesar potreboval.

Naslovi cesarjev Basileus. Grška beseda βασιλεύς pomeni suveren in se je prvotno uporabljala za vse kralje z grško govorečih področij Rimskega cesarstva in perzijske cesarje. Leta 629 je začel Heraklij naslov basileus uporabljati namesto starega latinskega naslova augustus, ki pomeni vzvišen ali plemenit, in basileus je tako postal grški ekvivalent evropskega cesarja. Heraklij je uporabljal tudi naslova autokratōr (avtokrat, samodržec) in kyrios (gospod). Bizantinci so naslov basileus uporabljali samo za krščanske vladarje, ki so vladali v Konstantinoplu. Zahodnoevropske kralje so naslavljali z rēgas, kar je helenizirana oblika latinske besede rex (kralj). Ženska oblika naslova je basilissa (cesarica). Cesarice so naslavljali tudi z eusebestatē avgusta (najpobožnejša vzvišena), kyria (gospa) ali despoina (despotinja, ženska oblika naslova despot). Primogenitura (pravica prvorojenca) kot avtomatizem pri dedovanju cesarskega položaja v Bizantinskem cesarstvu nikoli ni bila uzakonjena, ker so v Rimskem cesarstvu cesarja potrjevali senat, prebivalci in vojska. Običaj je bil ostanek rimske republikanske tradicije, ki so ga privzeli tudi Bizantinci. Mnogo cesarjev se je temu običaju izognilo in svojim sinovom zagotovilo pravico do prestola tako, da so jih že v otroštvu razglasili za socesarje, kar jim je po očetovi smrti omogočilo zasesti izpraznjeni očetov prestol. V takih primerih volitve novega cesarja seveda niso bile potrebne. Novi cesar je izpraznjeni prestol dostikrat zasedel s poroko z vdovo prejšnjega cesarja ali pa je še živega cesarja prisilil, da je odstopil ali odšel v samostan. Mnogo cesarjev so odstavili tudi zaradi očitne nesposobnost, na primer po velikih vojaških porazih, ali pa so jih preprosto ubili.

Porphyrogennētos (πορφυρογέννητος, porfirogenet, "rojen v škrlatu"), je bil pridevek k cesarskemu naslovu, s katerim so poudarjali legitimnost cesarjevega vladarskega položaja. Naslov je pomenil, da je bil cesar rojen v porodni sobi cesarske palače, ki je bila obložena z rdečim porfirjem.

Autokratōr (αυτοκράτωρ, avtokrat, samodržec), cesarski naslov, ki je bil prvotno enakovreden naslovu imperator.

Naslovi cesarjevih družinskih članov 250px|thumb|Cesar Manuel II. Paleolog z družino: cesarica Helena Dragaš in njuni sinovi Ivan VIII. Paleolog, solunski vladar Andronik Paleolog in morejski vladar Teodor II. Paleolog ; Manuel in Ivan kot njegov socesar nosita popolnoma enaka cesarska oblačila Basileopatōr (βασιλεοπάτωρ, cesarjev oče). Naslov je nenavaden, ker ga je lahko nosil tudi nekdo, ki ni bil cesarjev pravi oče. Prvi basileopatōr je bil Stilianos Zauces v času Leona VI. Modrega (886–912). Basileopatōr je bil tudi Roman I. Lekapen (919–944), ko je bil regent za svojega sina Konstantina VII. Porfirogeneta (913–959). Naslov je bil po rangu najvišji med podeljenimi naslovi in je pogosto dajal obsežna državna pooblastila.

Despotēs (δεσπότης, gospod, despot), naslov, ki so ga od Justinijana I. (527–565) naprej uporabljali cesarji sami ali pa je bil častni naslov njihovih sinov. Naslov se je zelo pogosto pojavljal na kovancih namesto naslova basileus. V 12. stoletju je cesar Manuel I. Komnen (1143–1180) iz njega naredil poseben naslov, ki je bil najvišji naslov za cesarjevim. Prvi despotēs je ogrski kralj Béla III. (1172-1196), kar je pomenilo, da je imel bizantinski cesar Ogrsko za svojo vazalno državo. Naslov despotēs se je kasneje uporabljal tudi za vladarje despotatov, na primer Epirskega despotata, Morejskega despotata na Peloponezu s sedežem v Mistri ter Srbije in Srema. Ženska oblika naslova, despoina, se je nanašala na žensko despotinjo ali despotovo ženo, uporabljala pa se je tudi za naslavljanje cesaric.

Sebastokratōr (σεβαστοκράτωρ, velespoštovani vladar). Naslov je uvedel cesar Aleksej I. Komnen in je sestavljen iz besed sebastōs in autokratōr. Naslov je bil nepomemben in je pomenil samo to, da je njegov nosilec cesarjev bližnji sorodnik, po rangu pa je bil takoj za despotom. Prvi sebastokratōr je bil Aleksejev brat Izak,Kazhdan, str. 1862. prvi tujec pa srbski knez Stefan Nemanja, ki je dobil naslov leta 1161.Judah, Tim (1997). The Serbs: History, Myth & the Destruction of Yugoslavia, Yale University Press, str. 31. Enak naslov je imel tudi bolgarski car Kalojan. Ženska oblika naslova je sebastokratorisa.

Kaisar (καίσαρ, cesar, car) je bil že v rimskem obdobju naslov augustovega sovladarja ali njegovega mogočega naslednika in je na začetku spadal med podeljene naslove. Položaj kaisarja je užival obširne privilegije, velik ugled in moč. Ženska oblika naslova je kaisarissa. Ko je Aleksej I. uvedel naslov sebastokratōr, je kaisar postal tretji najpomembnejši naslov, ko je Manuel I. uvedel naslov despotēs, pa četrti najpomembnejši aristokratski naslov. Naslov je bil kljub četrtemu mestu še vedno zelo pomemben in so ga podeljevali samo visokim in uglednim državnim uradnikom. Tujcem so ga podelili zelo redko. Justinijan II. Rinotmet (685–695 in 705–711) je leta 705 naslov kaisar podelil bolgarskemu kanu Tervelu, Andronik II. Paleolog (1282–1328) pa leta 1304 Rogeriju Florskemu, vodji Katalonske velike družbe. Iz naslova kaisar se je najprej v bolgarščini, potem pa še v ruščini in srbščini razvila slovanska inačica naslova – car.

Nobelissimos (νοβελίσσιμος, iz latinskega nobilissimus, najplemenitejši). Naslov so prvotno podeljevali cesarjevim bližnjim sorodnikom, ki so bili podrejeni izključno kaisarju. V obdobju Komnenov so začeli naslov podeljevati tudi uradnikom in tujim dostojanstvenikom. Ker je njegov pomen kmalu zvodenel, so namesto njega uvedli nov naslov prōtonobelissimos, kar pomeni prvi najplemenitejši. Ko je zbledel tudi ta naslov, so ga nadomestili s še bolj izumetničenim nslovom prōtonobelissimohypertatos. V poznem obdobju Paleologov je prvotna oblika naslova izginila, zadnja oblika pa se je uporabljala za provincialne uradnike.

Kouropalatēs (κουροπαλάτης, iz latinskega cura palatii, tisti, ki skrbi za palačo). Naslov ja nastal v času cesarja Justinjana I. za upravnika cesarske palače. Položaj je prinašal velika pooblastila in dohodke in je bil zaradi stalnega stika s cesarjem zelo prestižen. Naslov so podeljevali samo pomembnim članom cesarjeve družine. V 11. stoletju je njegov ugled upadel in od takrat so ga podeljevali vazalnim vladarjem Armenije in Kavkaške Iberije.

Sebastos (σεβαστός, iz latinskega augustus, veličanstvo). Naslov se je občasno uporabljal za cesarje. Kot poseben naslov se je pojavil v drugi polovici 11. stoletja in Aleksej I. Komnen ga zelo na široko podeljeval svojim bratom in sorodnikom. Za Aleksejevega drugega brata Hadrijana so skovali poseben naslov prōtosebastos – prvo veličanstvo. Enak naslov so podelili tudi beneškemu dožu in ikonijskemu sultanu. V 12. stoletju so naslov podeljevali cesarjevim in sebastokratorjevim otrokom in visokim tujim osebnostim. V 12. stoletju je prišlo tudi do bujnega množenja in temu primernega razvrednotenja naslovov. Naslovom so začeli dodajati predpone pan (vse), hyper (nad) in prōto (prvi), tako da so nastali naslovi pansebastōs, panhypersebastōs in hyperprōtopansebastohypertatos. Nekaj naslovov je preživelo 12. stoletje, vsi pa so hitro izgubili svoj ugled. Ženska oblika naslova je sebastē.

Dvorni naslovi od 8. do 11. stoletja thumb|250px|right|Cesar Nikefor III. obdan s poosebljenima Resnico in Pravico in visokimi dvornimi dostojanstveniki ; od leve: proedros in epi tou kanikleiou, prōtoproedros in prōtovestiarios (golobrad evnuh), cesar, proedros in dekanos ter proedros in megas primikērios; iluminacija iz rokopisa iz 1070. let