USS Enterprise (CV-6) (tudi Velika E, CVA-6 in CVS-6) je bila šesta letalonosilka razreda yorktown Vojne mornarice ZDA in šesta ladja s tem imenom. Splovljena je bila leta 1936 in je bila ena od le treh ameriških letalonosilk, ki so bile sprejete v uporabo pred drugo svetovno vojno in so preživele vojno (ostali dve sta bili Saratoga in Ranger). Sodelovala je v več večjih akcijah proti Japonski kot katerakoli druga ameriška vojna ladja; tako je sodelovala v bitki za Midway, za Vzhodne Salomonske otoke, za otočje Santa Cruz, različne pomorsko-letalske bitke med guadalcanalsko kampanjo, v Filipinskem morju in v zalivu Leyte kot tudi v Doolittlovem napadu na Tokio. Sodelovala je v vseh večjih ameriških letalonosilniških akcijah druge svetovne vojne; odsotna je bila le pri bitki pri Koralnem morju. V treh različnih bitkah so Japonci oznanili, da so potopili Enterprise, a se je vedno izkazalo, da je preživela bitko.
Enterprise je prejela 20 bojnih zvezd, kar je največje število podeljenih odlikovanj za katerokoli ameriško vojno ladjo med drugo svetovno vojno. Bila je tudi edina vojna ladja, izven inventarja britanske Kraljeve vojne mornarice, ki je prejela najvišje pomorsko odlikovanje (British Admiralty Pennant) v več kot 400 letih od ustanovitve. Nekateri jo označujejo za najbolj slavno ladjo v vsej ameriški pomorski zgodovini, ki jo lahko izpodrine le fregata USS Constitution iz 18. stoletja.
Ime Letalonosilka je dobila ime Enterprise, kar pomeni neustrašnost, energija in iznajdljivost v praktičnih zadevah. CV-6 označuje šesto letalonosilko Vojne mornarice ZDA.
Medtem, ko je bila letalonosilka v rezervi, je bila 1. oktobra 1952 preklasificirana v jurišno letalonosilko in posledično preimenovana v CVA-6. 8. avgusta 1953 je bila ladja preklasificirana v protipodmorniško podporno letalonosilko in posledično preimenovana v CVS-6.
Od splovitve do Pearl Harborja Po prvi svetovni vojni so ZDA, Združeno kraljestvo, Japonska, Francija in Italija podpisale Washingtonski pomorski sporazum, ki je določala število in velikost vojaških ladij. Leta 1931 so načrtovala gradnjo dveh 19.800-tonskih letalonosilk in s sprejetjo New Deala leta 1933 je Vojna mornarica ZDA dobila tudi potrebni denar.
Gradnja letalonosilke se je pričela 16. julija 1934 v ladjedelnici Newport News Shipbuilding in splovljena je bila 3. oktobra 1936; sponzor splovitve je bila Lulie Swanson, žena sekretarja za Vojno mornarico ZDA Clauda S. Swansona. Ladja je bila sprejeta v uporaba 12. maja 1938.
Enterprise je na svoji krstni plovbi plula do Ria de Janeira in nazaj. 2. januarja 1939 je odplula v Karibsko morje, kjer je sodelovala v vojnih vajah, skupaj s sestrsko letalonosilko Yorktown. Po vrnitvi je plula vzdolž vzhodne obale in v Karibih, dokler ni aprila 1939 prejela ukaz o premestitvi v Pacifik. Sprva je bila letalonosilka nastanjena v San Diegu, nato pa je bila maja istega leta premeščena v Pearl Harbor; razlog za to je bil ukaz predsednika ZDA Roosevelta o premestitvi flote na prednje baze. Enterprise je v tem času plula med bazami na Pacifiku, istočasno urila letalske eskadrilje ter transportirala letala za posadke baz.
28. novembra je Enterprise zapustila Pearl Harbor in 2. decembra 1941 je dostavila 211. lovsko eskadriljo Korpusa mornariške pehote ZDA na otok Wake in se obrnila nazaj proti Pearl Harborju. Ta naloga je tako rešila letalonosilko pred uničujočim japonskim napadom na Pearl Harbor.
Druga svetovna vojna Po Pearl Harborju Enterprisovi izvidniški bombniki so prispeli nad Pearl Harbor med samim napadom in so, čeprav neprijetno presenečeni, takoj posegli v boje; na koncu so Japonci uspeli sestrelili 6 bombnikov. Letalonosilka je medtem zbrala vsa preostala letala in jih poslala na neuspešna iskanja za japonsko udarno silo; iskali so področje južno od Oahuja. Enterprise se je še isti dan vrnila v Pearl Harbor, kjer je dotočila gorivo in se založila; zgodaj naslednjega dne je odplula na patruljiranje, da bi preprečila morebitni ponovni japonski napad na Havajsko otočje. Letala niso zasledila nobenih japonskih površinskih ladij, zato pa so 10. decembra 1941 potopila japonsko podmornico I-70 (koordinate: ). Ta dogodek je postal pomembni trenutek druge svetovne vojne: bila je prva potopljena sovražna ladja, prva potopljena sovražna podmornica in tudi hkrati prva potopljena sovražna ladja s strani letal.
V zadnjih dveh tednih decembra 1941 je Enterprise in njena skupina odplula proti zahodnemu Havajskemu otočju, kjer je zagotavljala zaščito le-teh otokov, medtem ko sta dve drugi skupini odpluli proti otoku Wake, da bi ga razbremenili. Po krajšem postanku v Pearl Harborju je skupina Enterprise odplula 11. januarja, da bi zaščitila ladijske konvoje na poti proti Samoi. 1. februarja je Task Force Enterprise napadla otoke Kwajalein, Wotje in Maloelap (v skupini Marshallovega otočja), pri čemer so potopili tri sovražnikove ladje, poškodovali še osem drugih ter uničili številna letala ter zgradbe. V teh spopadih je Enterprise utrpela le manjše poškodbe v japonskem protinapadu, nakar se je celotna skupina vrnila v Pearl Harbor.
Naslednji mesec je skupina Enterprise patruljirala po osrednjem Pacifiku, pri čemer je napadala sovražnikove položaje na otokih Wake in Marcus. Potem, ko je utrpela manjše poškodbe, se je vrnila v Pearl Harbor na popravilo in dopolnitev zalog. 8. aprila 1942 je zapustila Pearl Harbor, se na morju srečala z letalonosilko Hornet, nakar sta skupaj odpluli proti zahodu. Naloga Enterprise je bila, da zaščiti Hornet, ki je imela nalogo pripluti v zračni radij Tokia. Takrat naj bi odposlala 16 bombnikov North American B-25 Mitchell (ki so bili v sestavi Kopenske vojske ZDA), da bi opravili t. i. Doolittlov letalski napad na Tokio. Bombniki so opravili napad 18. aprila, pri čemer so ostali neopaženi vse do napada, medtem ko so lovci izvajali bojne letalske patrulje. Celotna skupina se je 25. aprila vrnila v Pearl Harbor.
Bitka za Midway thumb|left|300px|Letala VT-6 TBD iz USS Enterprise med bitko za Midway.
Pet dni pozneje se je Enterprise odpravila proti Južnemu Pacifiku, da bi okrepila ameriške letalonosilke, ki so delovale v Koralnem morju. Toda še predno je prišla, se je bitka v Koralnem morju končala. Enterprise se je tako 26. maja vrnila v Pearl Harbor, kjer je pričela intenzivne priprave, da bi uspešno zavrnila predvidevani japonski napad na Midway.
28. maja je Enterprise postala zastavna ladja kontraadmirala Raymonda A. Spruanca, ki je dobil ukaz, »da drži Midway in zadane največjo možno škodo sovražniku s taktiko močnega izčrpanja.« Spruance je tako poveljeval Carrier Task Force 16, v kateri so bile poleg Enterprise še: Hornet, šest križark in deset rušilcev. 30. maja je Task Force 17 (TF 17), pod poveljstvom kontraadmirala Franka J. Fletcherja, zapustila Pearl Harbor s Yorktownom (Fletcherjeva zastavna ladja in še vedno v popravilu), 2 križarkama in šestimi rušilci; ob tej priložnosti se je enota preimenovala v Carrier Task Force 17 (CTF 17). Fletcher je nato prevzel tudi taktično poveljstvo nad vsemi pomorskimi silami, saj je poveljnik skupine Enterprise, Bill »Bull« Halsey, zbolel za kožno boleznijo zaradi stresa in je ostal v bolnišnici v Pearl Harborju.
Bitka za Midway se je pričela zjutraj 4. junija 1942, ko so štiri japonske letalonosilke, ne da bi vedele za prisotnosti ameriških pomorskih sil, napadle otok. Komaj tri ure potem, ko je prva bomba padla na Midway, so letala iz ameriških letalonosilk napadla. Bombniki strmoglavi iz Enterprise so v desetih minutah potopili japonski letalonosilki Akagi in Kaga, medtem ko so letala iz Yorktowna potopila še Soryu; pozneje so letala iz obeh ameriških letalonosilk potopila še tretjo japonsko letalonosilko Hiryu.
Obe strani sta izvajali nenehne zračne napade čez celoten dan in eni najbolj pomembnih bitk v zgodovini. Kljub temu, da so boji potekali vse do 7. junija, je bil izid bitke znan že prvi dan. Yorktown in Hammann sta bili edini potopljeni ameriški ladji, toda TF 16 in TF 17 sta skupaj izgubili 113 letal (od tega 61 v bojih). Japonske izgube so bile neprimerno večje: 4 letalonosilke, 1 križarka in 272 letal iz letalonosilk. Enterprise je zapustila bitko nepoškodovana in se je 13. junija 1942 vrnila v Pearl Harbor.
Operacije v južnem Pacifiku thumb|left|250px|Dopoldne 24. avgusta 1942 so Japonci napadli Enterprise. Ko je tretja bomba zadela krov, naj bi ubila Roberta Fredrica Reada, ki naj bi posnel to fotografijo. V resnici je prizor ujel Marion Riley s kamero, ki je stal na robu ladijskega otoka in je tako posnel Readovo smrt.
Po mesecu počitka je 15. julija 1942 Enterprise izplula iz Pearl Harborja proti južnemu Pacifiku, kjer se je pridružila Task Force 61, ki je imela nalogo podpreti amfibicijska izkrcanja na Salomonovo otočje, ki so se začeli 8. avgusta. Naslednja dva tedna je Enterprise varovala pomorske komunikacijske linije jugozahodno od Salomonovega otočja. 24. avgusta so odkrili močno japonsko silo okoli 240 km severno od Guadalcanala. Nemudoma je TF 61 odposlala svoja letala v napad. Uspešno so napadla Japonce v bitki za Vzhodne Salomonske otoke, pri čemer so potopili letalonosilko Ryūjō; Japonci so tako morali prekiniti svoj načrt, da bi napadli Guadalcanal. V tej bitki je Enterprise utrpela hude poškodbe: trije neposredni zadetki in štiri zadetki tik ob ladji so povzročili smrt 74 in ranili še nadaljnjih 95 članov posadke. Posadka je morala Enterprise popraviti, da je lahko samostojno odplula nazaj proti Havajem.
Po vrnitvi v Pearl Harbor je bila Enterprise v popravilu od 10. septembra do 16. oktobra 1942, ko je odplupla nazaj v južni Pacifik. Skupaj s Hornetom sta sestavili TF 61. 26. oktobra so izvidniška letala iz Enterprise odkrila japonsko letalonosilno skupino, s čimer se je pričela bitka za otočje Santa Cruz. Medtem, ko so njena letala napadala japonske ladje, je tudi sama Enterprise postala žrtev japonskih napadov: v napadih je umrlo 44 in bilo ranjenih 75 članov posadke.
Kljub resnim poškodbam je ostala v operativni uporabi in sprejela na svoj krov večje število letal iz Horneta, ko je le-ta bila potopljena. Kljub temu, da so Američani izgubili eno letalonosilko in rušilec in so bile japonske izgube neprimerno manjše (ena lahka križarka), so Američani s tem pridobili čas, da so okrepili posadko na Gudalcanalu v pripravi na naslednji spopad. Z izgubo Horneta je Enterprise ostala edina operativna ameriška letalonosilka na Pacifiku; v opomin temu je posadka na krov napisala velik napis »Enterprise vs Japan« (sl. »Enterprise proti Japonski«).
Enterprise je 30. oktobra priplula v Nouméo (Nova Kaledonija) na popravila, toda nov japonski premik proti Salomonovemu otočju je skrajšal njen postanek. Tako je že 11. novembra zapustila pristanišče, medtem ko so popravljalci iz Vestal (AR-4) še zmeraj opravljali najbolj nujna popravila. 13. novembra so letala iz Enterprise pomagali potopiti poškodovano japonsko bojno ladjo Hiei. Ko se je pomorska bitka za Gudalcanal končala 15. novembra, je Enterprise sodelovala v potopitvi 16 ladij in poškodovanju še osem drugih. 16. novembra se je Enterprise vrnila v Nouméo, kjer je dokončala popravila. 4. decembra je zapustila pristanišče in odplula proti Espiritu Santo (Novi Hebridi). Naslednji dan se je srečala s popravljeno USS Saratogo (CV-3); ta dogodek je predstavljal tudi konec samostojnega delovanja Enterprise vse do konca vojne.
V celotnem letu 1942 je bila letalonosilka šestkrat zadeta in več kot 300 njenih pripadnikov je umrlo oz. bilo ranjenih.
28. januarja 1943 je nato odplula proti Salomonovemu otočju. 30. januarja so zračne patrulje odkrile križarsko-rušilsko skupino, s čimer se je pričela bitka za Rennell. Kljub temu, da so uničili večino napadajočih japonskih bombnikov, so Japonci uspeli potopiti Chicago s zračnimi torpedi.