desno|250px|thumb|Grb Osmanskega cesarstva 250px|right|thumb|Zastava Osmanskega cesarstva

Sultani iz Osmanove dinastije so od leta 1299 do leta 1922 vladali obsežnemu Osmanskemu cesarstvu, ki se je na višku moči raztezalo od Madžarske na severu in Somalije na jugu in od Alžirije na zahodu do Iraka na vzhodu. Njihova prva prestolnica je bila Bursa v zahodni Anatolji. Leta 1366 so prestolnico preselili v Edirne (Odrin) in po padcu Bizantinskega cesarstva leta 1453 v Konstantinopel, sedanji Istanbul. Stavrides 2001, str. 21 Zgodnja leta Osmanskega cesarstva so predmet različnih pripovedi, v katerih je težko ločiti resnico od legende. Večina sodobnih poznavalcev se kljub temu strinja, da je cesarstvo nastalo okrog leta 1299 in da je bil prvi vladar Osman I. Gazi, vodja oguškega plemena Kayev.Glazer 1996, "The Ottoman Empire" Osmanska dinastija je imela 36 sultanov in je vladala več kot šest stoletij. Cesarstvo je razpadlo zaradi poraza Centralnih sil, katerih zaveznik je bilo, v prvi svetovni vojni. Zmagovalci so si po vojni razdelili njegovo ozemlje, delitvi pa je sledila turška vojna za neodvisnost, iz katere je nastala sodobna Republika Turčija.Glazer 1996, "War of Independence"

Osmanska država je bila v skoraj vsej svoji zgodovini absolutna monarhija. Na vrhu hierarhičnega sistema je bil sultan, ki je igral najpomembnejšo vlogo v političnem, vojaškem, pravosodnem, socialnem in verskem življenju države. Teoroetično je bil odgovoren samo Bogu in Božjim zakonom (turško: şeriat iz arabskega ريعة‎ [šarīʿah,]), katerih glavni izvrševalec je bil. Njegov nebeški mandat se je odražal v njegovih iransko-islamskih naslovih, na primer božja senca na Zemlji (zill Allah fi'l-alem) in kalif na Zemljini površini (halife-i ru-yi zemin).Findley 2005, str. 115. Njegova avtoriteta je bila prisotna v vseh ustanovah države. Vse zakone je izdajal osebno v obliki dekretov – fermanov. Bil je vrhovni poveljnik osmanske armade in uradni lastnik vse zemlje.Glazer 1996 Po padcu Konstantinopla leta 1453 so se sultani razglasili tudi za naslednike Rimskega (Bizantinskega) cesarstva, zato so včasih uporabljali tudi naslova cezar (kaysar) in imperator.Toynbee 1974, str. 22–23.Stavrides 2001, str. 20. Selim I. si je po osvojitvi Egipta leta 1517 prisvojil tudi naslov kalifa in se s tem razglasil za voditelja vseh muslimanov. Nove sultane so med slavnostnim ustoličevanjem, ki je bilo enakovredno kronanju evropskih vladarjev, opasali z Osmanovim mečem.Quataert 2005, str. 93. Otroci neopasanega sultana so bili izključeni iz nasledstvene linije Osmanske dinastije.d'Osman Han 2001, "Ottoman Padishah Succession"

Sultanova oblast je bila teoretično teokratska in absolutna, v praksi pa je bila omejena. Sultan je moral pri sprejemnaju političnih odločitev upoštevati mnenja in zadržke pomembnih članov dinastije, državne uprave, armade in verskih vodij.Glazer 1996, "Ottoman Institutions" V 17. stoletju je cesarstvo zašlo v dolgo obdobje stagnacije, v katerem so vladali številni šibki sultani. Mnogo sultanov je bilo odstavljenih v državnih udarih janičarjev.

Ženske niso mogle naslediti cesarskega prestola.Quataert 2005, str. 90. Ženske iz sultanovega harema, predvsem sultanove matere – valide sultan, so kljub temu igrale pomembno, predvsem zakulisno, politično vlogo, v času ženskega sultanata pa so tudi uspešno vladale Osmanskemu cesarstvu.

Upadanje moči sultanov je razvidno tudi iz razlik v dolžini njihovega vladanja. Sulejman I., ki je vladal v 16. stoletju, ko je bilo cesarstvo na višku moči, je vladal 46 let, kar je bilo največ v zgodovini cesarstva. Murat V., ki je vladal v poznem 19. stoletju, ko je bilo cesarstvo v zatonu, je vladal samo 93 dni, kar je najmanj v zgodovini cesarstva. Ustavni sistem je bil vzpostavljen samo med vladanjem Muratovega naslednika Abdulhamida II., ki je bil zadnji absolutistični vladar in prvi ustavni monarh.Glazer 1996, "External Threats and Internal Transformations" Od leta 2009 je poglavar dinastije in kandidat za osmanski prestol Bajazid Osman, pravnuk Abdulmedžida I.