Todor Hristov Živkov (bolgarsko Toдор Xpиcтoв Живков), bolgarski politik in diktator, * 7. september 1911, Pravec, † 5. avgust 1998, Sofija, Bolgarija.
Od leta 1954 do 1989 je Živkov vodil Ljudsko republiko Bolgarijo kot generalni sekretar Komunistične partije Bolgarije. Bil je voditelj z drugim najdaljšim stažem v vzhodnem bloku za mongolskim voditeljem Jumžagiinom Cedenbalom, z najdaljšim časom v Varšavskem paktu in nemonarhični vladar z najdaljšim stažem v bolgarski zgodovini.
Leta 1954 je postal prvi sekretar Bolgarske komunistične partije (BCP) (generalni sekretar od aprila 1981), bil je predsednik vlade od 1962 do 1971, od 1971 dalje pa kot predsednik Državnega sveta, hkrati pa je bil tudi prvi sekretar partije. Na teh položajih je ostal 35 let, vse do leta 1989, kar pomeni, da je postal drugi najdlje vladajoč voditelj katerekoli države vzhodnega bloka po drugi svetovni vojni in eden najdlje vladajočih nekraljevskih voditeljev v sodobni zgodovini. Njegova vladavina je za Bolgarijo pomenila obdobje politične in gospodarske stabilnosti brez primere, zaznamovano s popolno podreditvijo Bolgarije Sovjetski zvezi in željo po krepitvi odnosov z Zahodom. Njegova vladavina je bila nesporna vse do poslabšanja odnosov med vzhodom in zahodom v 80. letih dvajsetega stoletja, ko so stagnirajoča gospodarska situacija, slabša mednarodna podoba ter karierizem in korupcija v partiji oslabili njegov politični položaj. Pod pritiskom vplivnih članov partije je Živkov odstopil 10. novembra 1989, ker ni hotel priznati težav in se soočiti z javnimi protesti. V mesecu dni po Živkovem odstopu se je komunistična vladavina v Bolgariji končala in v enem letu je Ljudska republika Bolgarija uradno prenehala obstajati.
Zgodnje življenje in zgodnja kariera Todor Živkov se je rodil 7. septembra 1911 v revni kmečki družini v Pravetsu. Kot mladenič se je preselil v Sofijo, da bi poiskal delo ter bil sprejet na srednjo grafično in tipografsko šolo. Za marksizem se je začel zanimati, ko se je pridružil Bolgarski komunistični mladinski ligi. Leta 1930 se je pridružil komsomolu, mladinski organizaciji Bolgarske komunistične partije (BCP). Ko se je Bolgarija med drugo svetovno vojno združila z silami osi, je bil Živkov v odporu in je sodeloval pri napadih na nemške čete v revoluciji 9. septembra 1944. Monarhijo je leta 1946 zamenjal socialistični režim, tj. Ljudska republika Bolgarija in PCB Georgija Dimitrova je postala edina prevladujoča sila.
Šteje se, da je imel pomembno vlogo pri odpravljanju politične opozicije iz policijskega štaba Sofije, imenovane "Ljudska milica" pod njegovim poveljstvom.Bar-Zohar, Michael, Beyond Hitler's Grasp: The Heroic Rescue of Bulgaria's Jews. Adams Media Corp. 1998, p.199 Šest mesecev pozneje, leta 1945 je postal član Centralnega komiteja Komunistične partije Bolgarije. Takrat je podpiral prosovjetsko vlado v državi in bil prepričan zagovornik stalinizma, kar mu je omogočilo napredovanje v Bolgarski komunistični partiji. Pravzaprav je sodeloval pri zaslišanju Trajča Kostova, zgodovinskega člana partije in pripadnika nacionalističnega krila, na montiranem političnem procesu proti njenu leta 1949.
Leta 1951 je Živkov postal član politbiroja partije, ki ga je vodil zet Georgija Dimitrova, stalinist V*lko Červénkov.
Voditelj Bolgarije levo|sličica|252x252_pik|Živkov leta 1971 Stalinova smrt leta 1953 je povzročila spremembe v bolgarskem komunizmu. Naslednje leto je Živkov prevzel mesto vodje generalnega sekretarja partije, medtem ko je bil Červénkov odstavljen, vendar je ostal predsednik vlade. Takrat so to razlagali kot potezo Červénkova, da ostane na oblasti, saj je bil Živkov v partiji malo znana osebnost. Sedem tednov po tem, ko je Nikita Hruščov leta 1956 v svojem "tajnem govoru" obsodil Stalinove zločine, je bolgarski centralni komite odobril novo hruščovsko vladno linijo. Tako je odstavil svojega predhodnika in imenoval novega premierja Antona Jugova, člana vladne zveze, Bolgarske varnostne službe (D*ržavna Sigurnost).Domestic Policy and Its Results, Library of Congress
Živkov je bil vedno zvest moskovski politiki, najprej pod Hruščovom, pozneje z Leonidom Brežnjevom, za kar je bil 31. maja 1977 odlikovan z redom heroja Sovjetske zveze. sličica|324x324_pik|Todor Živkov na sprejemu s kruhom in soljo ob odprtju nove tovarne Plastchim v Botevgradu, leta 1980 Potem, ko je Živkov prevzel nadzor nad vsemi bolgarskimi organi oblasti, je 19. novembra 1962 združil mesto generalnega sekretarja z vodjo vlade ter s tem postal nesporni voditelj Bolgarije. Pred tem pa je pod obtožbami izdaje odslovil Antona Júgova. Na ta način je monopoliziral politični in vladni nadzor. Ta serija ukrepov je motivirala visoke vojaške častnike in partizanske voditelje, kot je bil general Ivan Todorov-Gorunia, ki so nasprotovali revizionistični politiki, da organizirajo državni udar za vzpostavitev socialističnega režima, ki je bil bližje maoističnim .The First Five-Year Plans, Library of Congress Kmalu zatem, 12. aprila 1965, je potekal proces, na katerem je bila večina obtožencev obsojenih. Če bi se zgodil, bi bil to prvi državni (vojaški) udar v zgodovini v komunistični državi.
S sprejetjem nove ustave leta 1971 se je njegova oblast utrdila s predsedstvom državnega sveta, novoustanovljeni položaj nad vodjo vlade pa je bil prepuščen Stanku Todorovu. Čeprav je vedno ostal zvest moskovskim postulatom, je Živkov na gospodarskem področju razvil liberalnejša stališča in dovolil previdne tržne reforme. Država se je v šestdesetih letih 20. stoletja lotila preoblikovanja iz agrarnega v industrijsko, kar je posledično motiviralo. Obsežni urbanizacijski načrt, v osemdesetih letih dvajsetega stoletja pa so bili odobreni novi ukrepi za izboljšanje gospodarstva, z mešano srečo.The First Five-Year Plans, Library of Congress
Tako kot drugi voditelji socialističnih držav, je Živkov svoj rojstni kraj Pravec spremenil v vzorčno mesto.Industrial decentralization, Library of Congress Poleg tega, da ga je povezal s prestolnico prek štiripasovne avtoceste, je hišo, v kateri se je rodil, spremenil v muzej. Ustanovil je tovarno bolgarskih računalnikov Pravetz, ki je postala prvi osebni računalnik v državi.
Kršitve človekovih pravic V času Živkovega vladanja so bila nesoglasja ostro kaznovana. Bolgarska tajna služba CSS je služila kot strahotno orodje nadzora. Leta 1978 je agent CSS-ja v Londonu umoril bolgarskega disidenta Georgija Markova, katerega je zabodel v hrbet s konico dežnika, na katerem je bila vsajena zelo majhna kroglica ricina. Nekdanji general KGB-ja Oleg Kalugin je ugotovil, da je Markovo usmritev zahteval Živkov, pravi morilec pa je bil Francesco Gullino, ki delal za CSS. Blaga Dimitrova je bila ostro obsojena in aretirana zaradi kritične upodobitve partijskih funkcionarjev v njenem romanu Lice iz leta 1982.Zhivkov and the Intelligentsia, Library of Congress Na stotine drugih nasprotnikov je pa bilo pod Živkovo diktaturo zaprtih v razna koncentracijska taborišča za prisilno delo.
Odstop sličica|303x303_pik|Živkov (drugi levo) maja 1987 skupaj z preostalimi voditelji držav vzhodnega boka in sovjetskim voditeljem Gorbačovom. V zadnjih letih njegovega vladanja je Živkov začel kampanjo za prisilno asimilacijo turške manjšine. Demonstracije te skupnosti proti tem ukrepom so bile ostro zatirane, povzročile so celo smrtne žrtve, po ocenah pa je državo prisilno zapustilo okrog 300.000 Turkov. Druga težava je bila kritika pomanjkanja kontinuitete njenih gospodarskih in političnih reform, ki je prihajala tako iz zahodnih držav kot od njene tradicionalne zaveznice, ZSSR. Živkov je pozval k perestrojki, da bi jih poskušala zatreti. Vendar ni užival simpatij sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova in to dejstvo je skupaj s slabitvijo socialističnih režimov v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja pomenilo začetek konca njegovega političnega delovanja.These Events Need to be Discussed in the History Textbooks (Bulgarian). Dr. Mihail Ivanov (Interview). Mediapool. 22 March 2009. Retrieved 26 May 2012.
Živkov je dvakrat zagotovil svojo brezhibno ponovno izvolitev za vodjo predsedstva in ni okleval, da bi prenehal kot član odbora na katerem koli položaju, ki se je predstavljal kot politična in celo generacijska alternativa. Vodja zunanjega ministrstva Petar Mladenov je organiziral srečanje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in povabil člane okoljske organizacije Ecoglasnost, ki jih režim šteje za disidente. Zaradi velike politične represije proti njenim članom v dneh, ki so sledili, sta premiera Georgija Atanasova in Mladenova prepričala obrambnega ministra in predsednika bližnjega človeka Dobrija Džurova prosila, da odide.These Events Need to be Discussed in the History Textbooks (Bulgarian). Dr. Mihail Ivanov (Interview). Mediapool. 22 March 2009. Retrieved 26 May 2012.See:'2. Обявяваме прогонването на над 360 000 български граждани от турски произход през 1989 г. за форма на етническо прочистване, извършено от тоталитарния режим.' In: ДЕКЛАРАЦИЯ осъждаща опита за насилствена асимилация на българските мюсюлмани [Declaration Condemning the Attempted Forced Assimilation of Bulgarian Muslims]. 11 January 2012. Sofia: Bulgarian Parliament. www.parliament.bg/bg/declaration/ID/13813
9. novembra 1989, dan pred sejo Politbiroja, je Dzhurov zasebno prosil Živkova, naj odstopi s predsedniškega mesta, in ga še obvestil, da bo večina izvršnega odbora glasovala za njegov odstop. In kljub temu, da je Živkov to poskušal preprečiti, ni imel časa zbrati podpore in 10. novembra 1989, en dan po padcu berlinskega zidu, je Živkov, po 35 letih vodenja države, odstopil s položaja voditelja države. Prav tako se mu je PCB zahvalil za "zasebne storitve" 35 let, ki je bil na čelu formacije. Zamenjal ga je Petar Mladenov, ki je 11. decembra napovedal, da bodo svobodne volitve razpisane pred junijem naslednjega leta.
Čeprav njegov odstop ni pomenil konca komunizma v Bolgariji, je bil to prelomnica za prehod v demokratično državo, v skladu s preostalo vzhodno Evropo po padcu berlinskega zidu. Dva dni po padcu berlinskega zidu in volilne napovedi, sta bila Živkov in njegov sin izključena iz bolgarske komunistične partije in vsa pretekla priznanja so jima bila odvzeta.
Kazensko sojenje Po njegovem padcu z oblasti je nova vladavina Živkova januarja 1990 pripeljala na pet ločenih sodišč – sojenje od št. 1 do št. 5 v Republiki Bolgariji, vsako s svojo obtožnico. Obtožnica št. 1 se je nanašala na 'proces oživitve', obtožnica 2 ga je obtožila prekoračitve pooblastil pri "financiranju mednarodnega komunističnega gibanja", obtožnica 3 je njega in 21 drugih obtožila dajanja visoko tveganih posojil državam v razvoju, obtožnica 4 ga je obtožila oddajanja stanovanj in avtomobilov v skupni vrednosti okoli 24 milijonov dolarjev (v dolarjih iz leta 1990) pripadnikom varnostnih sil in obtožnica 5 ga je obtožila vpletenosti v dejavnosti v koncentracijskih taboriščih in kršitvah človekovih pravic. Prvi štirje so bili takoj privedeni pred sodišče, medtem ko je bila obtožnica 5 pred sodiščem vložena pozneje.
Živkov je izjavil, da je nedolžen po vseh točkah vseh obtožb, a je bil takrat spoznan za krivega po eni od štirih obtožb, obtožnici 4, nato pa je bil obsojen na sedem let zaporne kazni. Zavrnil je sodbo sodišča in se nanjo pritožil. Pritožbeno sodišče je v prvotni sodbi ugotovilo "nenavadnosti" in se odločilo, da jo potrdi, vendar mu je kazen znižalo za samo 1 leto in 6 mesecev. Kmalu se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, zaradi česar je bila njegova kazen spremenjena v hišni pripor.Bookmunch Classic Interview: Julian Barnes on Alphonse Daudet’s In the Land of Pain