Fes (/fɛs/; ) ali Fez (/fɛz/) je mesto v severni notranjosti Maroka in glavno mesto upravne regije Fes-Meknes. Je eno največjih mest v Maroku, po popisu leta 2024 ima 1,256 milijona prebivalcev. Leži severozahodno od gorovja Atlas, obkrožajo ga hribi, staro mesto pa je osredotočeno okoli reke Fes (Oued Fes), ki teče od zahoda proti vzhodu. Fes so imenovali 'Meka zahoda' in 'Afriške Atene'. Velja tudi za duhovno in kulturno prestolnico Maroka.
Fes, ustanovljen pod vladavino Idrisidov v 8.–9. stoletju našega štetja, je bil sprva sestavljen iz dveh avtonomnih in konkurenčnih naselbin. Ponavljajoči se valovi predvsem arabskih priseljencev iz Ifrikije (Tunizija) in Al Andaluza (Španija/Portugalska) v začetku 9. stoletja so nastajajočemu mestu dali arabski značaj. Po padcu rodbine Idrisidov so drugi imperiji prihajali in odhajali vse do 11. stoletja, ko je almoravidski sultan Jusuf ibn Tašfin združil obe naselji v današnjo četrt Fes el-Bali ('Stari Fes'), imenovano medina v Fesu. Pod vladavino Almoravidov je mesto pridobilo sloves po verski učenosti in trgovski dejavnosti.
Fes je dosegel vrhunec v dobi Marinidov (13.–15. stoletje) in ponovno pridobil status politične prestolnice. Zgrajene so bile številne nove medrese in mošeje, od katerih jih je veliko ohranjenih še danes, druge strukture pa so bile obnovljene. Te stavbe štejejo med zaščitne znake mavrskega in maroškega arhitekturnega sloga. Leta 1276 je marinidski sultan Abu Jusuf Jakub ustanovil tudi kraljevo upravno okrožje Fes Dždid ('Novi Fes'), kjer je še danes kraljeva palača (Dar al-Makzen), ki so ji kasneje dodali obsežne vrtove. V tem obdobju se je judovsko prebivalstvo mesta povečalo in na južni strani tega novega okrožja je nastala Melah (judovska četrt). Po strmoglavljenju rodbine Marinidov je rast Fesa zastala in mesto je nato tekmovalo z Marakešem za politični in kulturni vpliv. Ponovno je postal prestolnica pod dinastijo Alavi do leta 1912.
Mesto sestavljata dve stari medinski četrti, Fes el-Bali in Fes Dždid, ter veliko večje moderno urbano območje Ville Nouvelle, ustanovljeno v času francoske kolonialne dobe. Medina v Fesu je uvrščena na seznam svetovne dediščine in je eno največjih in najstarejših mestnih območij za pešce na svetu (območij brez avtomobilov). Vsebuje Univerzo al-Karauin, ki je bila ustanovljena leta 857 in je najstarejša stalno delujoča visokošolska ustanova na svetu. Vsebuje tudi usnjarno Čuara iz 11. stoletja, eno najstarejših usnjarn na svetu.
Etimologija Ime mesta v arabščini je (ali v tradicionalni magrebski pisavi), iz katerega izhajajo imena Fez, Fès in Fas. Po nekaterih izročilih naj bi ime mesta izhajalo iz arabske besede , kar pomeni kramp. Poročali so o različnih legendah, ki pojasnjujejo to etimologijo. Eden pripoveduje zgodbo o zlatem krampu, najdenem na tem mestu med gradnjo mesta, medtem ko drugi trdi, da je Idris I. uporabljal srebrn in zlat kramp za kopanje skupaj s svojimi delavci. Drugo poročilo, ki ga poroča Ibn Abi Zar, trdi, da je starodavno mesto z imenom Sef že obstajalo na mestu in da je Idris I. obrnil črke tega imena, da bi ustvaril ime Fes.
Med vladavino Idrisidov (788 do 974) je bil Fes sestavljen iz dveh mest: Fās, ki ga je ustanovil Idris I. in al-ʿĀlijá, ki ga je ustanovil njegov sin Idris II. V tem obdobju je bilo glavno mesto znano kot al-ʿĀlijá, ime Fās pa je bilo rezervirano za ločeno mesto na drugi strani reke. Idrisidskih kovancev z imenom Fes niso našli, le al-ʿĀlijá in al-ʿĀlijá Madinat Idris. Ni znano, ali se je ime al-ʿĀlijá kdaj nanašalo na obe mestni območji. Obe mesti sta bili združeni leta 1070 in za združeno mesto je bilo uporabljeno ime Fās.
Zgodovina Ustanovitev in Idrisidi
Mesto je leta 789 kot Madinat Fas na jugovzhodnem bregu reke Džavhar (danes znane kot reka Fes) prvič ustanovil Idris I., ustanovitelj rodbine Idrisidov. Idris I. je bil hasanidski šarif iz Arabije, ki je bil prisiljen pobegniti iz Hedžasa po neuspelem uporu proti Abasidskemu kalifatu, sčasoma pa se je preselil v severni Maroko in osvojil večji del območja.A History of the Maghrib in the Islamic Period, Jamil M. Abun-Nasr, 1987, pp. 51–52 Njegov sin Idris II. je leta 809 zgradil naselbino, imenovano al-ʿĀlijá, na nasprotnem bregu reke in sem preselil svojo prestolnico iz Valilija (Volubilis). Prvo prebivalstvo so sestavljali večinoma Berberi, skupaj s stotinami arabskih bojevnikov iz Kairouana, ki je sestavljal spremstvo Idrisa II.
Arabsko priseljevanje v Fes se je kasneje povečalo. Andaluzijske družine mešanega arabskega in iberskega porekla, ki so bile izgnane iz Córdobe po uporu leta 817–818 proti al-Hakamu I., so bile ena glavnih sestavin priseljenskega prebivalstva. Te družine so se v glavnem naselile v Madinat Fasu. Priseljenci iz Kairouana in Al Andaluza so mestu dali arabski značaj in bodo pozneje dali svoje ime okrožjema 'Advat Al-Andalus in 'Advat al-Karauin. Mesto je imelo tudi ugledno judovska skupnost, verjetno sestavljeno iz Berberov Zenata, ki so se pred tem spreobrnili v judovstvo, in nekaj časa tudi majhnega preostalega krščanskega prebivalstva. Judje so bili še posebej koncentrirani v severovzhodnem okrožju al-ʿĀlijá, znanem kot Funduk el-Jihudi (blizu današnjih vrat Bab Guissa).
Po smrti Idrisa II. leta 828 je bila regija razdeljena med njegove sinove. Najstarejši, Mohamed, je prejel Fes, vendar so se nekateri njegovi bratje poskušali odcepiti od njegovega vodstva, kar je povzročilo medsebojni konflikt. Čeprav je bilo idrizidsko kraljestvo sčasoma ponovno združeno in je pod Alijem ibn Mohamedom in Jahjo ibn Mohamedom uživalo obdobje miru, je v poznem 9. stoletju ponovno padlo v zaton.
V 10. stoletju sta se za mesto borila Omajadski kalifat iz Córdobe in Fatimidski kalifat iz Ifrikije (Tunizija), ki sta mestu vladala prek množice strank Zenata. Fatimidi so zavzeli mesto. leta 927 in dokončno izgnal Idriside, nakar so tja umestili njihove Miknase (eno od plemen Zenata). Mesto, skupaj z večjim delom severnega Maroka, je več desetletij še naprej menjavalo roke med zastopniki Córdobe in zastopniki Fatimidov. Po še eni uspešni invaziji Buluggina ibn Zirija leta 979 in kratkem obdobju nadzora Fatimidov je silam Al-Mansurja iz Cordobe uspelo znova zavzeti regijo in trajno izgnati Fatimide. Od leta 980 (ali od leta 986) je Fesu vladala rodbina Zenata iz plemena Maghrawa, ki so bili zavezniki Kordobskega kalifata. Ta nadzor so obdržali tudi po propadu kalifata v zgodnjem 11. stoletju in vse do prihoda Almoravidov.
Fes je še naprej rasel pod nadzorom Zenata, čeprav so se med obdobji političnega rivalstva razplamteli konflikti med njegovima naseljema, Madinat Fas in al-ʿĀlijá. Ziri ibn Atija, prvi vladar nove dinastije, je imel težavno vladavino. Vendar je bil Ibn Atijjev potomec Dunas ibn Hamama, ki je vladal med letoma 1037 in 1049, odgovoren za izboljšanje mestne infrastrukture. Razvil je večji del sistema oskrbe z vodo v Fesu, ki se je v veliki meri ohranil do danes.ref name="Marcos Cobaleda-2018"></ref> Druge stavbe, zgrajene v njegovem času, so bili hamami (kopališča), mošeje in prve mostovi čez Oued Bou Krareb (večinoma obnovljene v poznejših obdobjih). Obe mesti sta postajali vse bolj povezani: odprt prostor med obema so zapolnile nove hiše in do šest mostov čez reko je omogočilo lažji prehod med njima. Desetletje po Dunasu, med letoma 1059 in 1061, sta mestoma ločeno vladala dva brata, ki sta bila rivalska emirja Zenata, ki sta se bojevala drug z drugim: al-ʿĀlijá je nadzoroval emir po imenu Al-Gisa, Madinat Fas pa je nadzoroval Al-Fetuh. Oba brata sta utrdila svoje obale in njuni imeni sta se do danes ohranili v dveh mestnih vratih: Bab Guissa (ali Bab Gisa) na severu in Bab Ftuh na jugu.
Almoravidi, Almohadi in Marinidi V letih 1069–1070 (ali morda nekaj let pozneje) so Fes osvojili Almoravidi pod vodstvom Jusufa ibn Tašfina. Istega leta tega osvajanja je Jusuf ibn Tašfin združil Madinat Fas in al-ʿĀlijá v eno mesto. Obzidje, ki ju je ločevalo, je bilo uničeno, mostovi, ki ju povezujejo, so bili zgrajeni ali obnovljeni in zgrajen je bil nov krog obzidij, ki je zajel obe mesti. Kazba (arabski izraz za citadelo) je bila zgrajena na zahodnem robu mesta (danes zahodno od Bab Bou Dželuda) za bivanje mestnega guvernerja in garnizije. Čeprav je bila prestolnica pod Almoravidi prestavljena v Marakeš, je Fes pridobil sloves malikijskih pravnikov in ostal pomembno središče trgovine in industrije. Vpliv Almoravidov na strukturo mesta je bil tolikšen, da se Jusuf ibn Tašfin včasih šteje za drugega ustanovitelja Fesa.
Leta 1145 je almohadski voditelj Abd al-Mumin oblegal in osvojil mesto med almohadskim strmoglavljenjem Almoravidov. Zaradi srditega odpora lokalnega prebivalstva so Almohadi porušili mestne utrdbe. Vendar pa je zaradi nenehnega gospodarskega in vojaškega pomena Fesa almohadski kalif Jakub al-Mansur ukazal obnovo obzidja Fesa. Obzidje je dokončal njegov naslednik Mohamed al-Nasir leta 1204, in mu dal dokončno obliko ter vzpostavil obod Fes el-Balija kot je danes. Almohadi so zgradili kazbo Bou Dželud na mestu nekdanje kazbe Almoravidov in prav tako zgradili prvo kazbo na mestu sedanje kazbe an-Nouar. Vse ozemlje znotraj mestnega obzidja ni bilo gosto poseljeno; velik del je bil še razmeroma odprt in je bil zaseden s pridelki in vrtovi, ki so jih uporabljali prebivalci. V 12. stoletju je bilo mesto eno največjih na svetu, z ocenjenim prebivalstvom 200.000. Do leta 1200 sta Fes in Kairo verjetno postala največji muslimanski mesti.
Leta 1250 je Fes ponovno pridobil status prestolnice pod rodbino Marinidov. Mesto je doseglo svojo zlato dobo v marinidskem obdobju. Leta 1276 je protimarinidski upor povzročil pokol judovske skupnosti, ki ga je ustavil vladar Abu Jusuf Jakub. Po uporu je Abu Jusuf Jakub ustanovil Fes Dždid kot novo upravno in vojaško središče. Pod Marinidi je bilo zgrajenih veliko glavnih spomenikov v medini in mesto si je pridobilo sloves pomembnega intelektualnega središča. Med letoma 1271 in 1357 je bilo zgrajenih sedem medres, ki so med najboljšimi primeri maroške arhitekture in nekateri najbolj bogato okrašeni spomeniki v Fes.
Judovska četrt Fesa, Melah, je bila ustvarjena v Fes Dždidu na neki točki v marinidskem obdobju. Natančen datum in okoliščine nastanka niso trdno ugotovljeni, vendar mnogi učenjaki datirajo preselitev judovskega prebivalstva iz Fes el-Bali v novi Melah v 15. stoletje, obdobje političnih napetosti in nestabilnosti. Zlasti judovski viri opisujejo prenos kot posledico ponovnega odkritja trupla Idrisa II. v središču mesta leta 1437, zaradi česar je okolica – če ne celo mesto – pridobila status svetosti (haram), zaradi česar je bilo treba nemuslimane odstraniti z območja. Maroška judovska skupnost je bila sprva sestavljena iz avtohtonih lokalnih Judov (znanih kot Tošavim), vendar so se jim v naslednjih generacijah pridružili zahodni sefardski Judje, ki so bežali z Iberskega polotoka (znani kot Megorašim), zlasti po izgonu Judov iz Španije leta 1492 in iz Portugalske leta 1496.
Maroški upor leta 1465 je strmoglavil zadnjega marinidskega sultana. Leta 1472 so Vatasidi, druga rodbina Zenata, ki je pred tem služila kot vezirji pod sultani Marinidi, nasledili kot vladarji Maroka iz Fesa. Ohranili so strukturo države Marinidov in nadaljevali njeno politiko, vendar niso mogli nadzorovati vsega Maroka. Niso bistveno prispevali k fizični strukturi Fesa.
Saadijci in Alavi