2. pehotna divizija (izvirno , kratica 2ID) je pehotna divizija Kopenske vojske Združenih držav Amerike. Njena trenutna primarna naloga je obramba Južne Koreje v prvi fazi možne severnokorejske invazije, dokler ne bi ostale ameriške in južnokorejske enote prispele na bojiščeWikipedia - 2nd Infantry Division (United States). Velja za najbolj bojno pripravljeno divizijo Kopenske vojske ZDAGlobalSecurity.org - 2nd Infantry Division.
Med 1. svetovno vojno je diviziji dvakrat poveljeval general Korpusa mornariške pehote ZDA: brigadni general Charles A. Doyen in generalmajor John Archer Lejeune; do danes sta edina generala mornariške pehote v ameriški vojaški zgodovini, ki sta poveljevala diviziji Kopenske vojske.
Kot edina divizija v Kopenski vojski ZDA je delno sestavljena iz južnokorejskih vojakov – del programa KATUSA (Korejska dopolnitev Kopenske vojske ZDA), ki je pričel delovati leta 1950; maja 2006 je bilo v sestavi 2. pehotne divizije okoli 1.100 južnokorejskih vojakov.
Ob prelomu 20. in 21. stoletja je bila 2. pehotna divizija najmočneje oborožena divizija med vsemi divizijami; divizija je tako imela 3 operativne brigade, aviacijsko brigado, divizijsko artilerijo, inženirsko brigado in divizijsko podporno poveljstvo. Divizijska artilerija je bila največja v celotni Kopenski vojski ZDA in bila opremljena z največ M270 MLRS.
Zgodovina Prva svetovna vojna Divizija je bila ustanovljena 21. septembra 1917 v Regularni vojski kot Štab, 2. pehotna divizija, nakar pa je bila 26. oktobra istega leta organizirana v Bourmontu (Francija). Ob organizaciji je bila sestavljena sledeče: 3. brigada (9. in 23. pehotni polk), 4. marinska brigada (5. in 6. marinski polk), poljski artilerijski bataljon in podporne enote.
Med vojno je diviziji dvakrat poveljeval general Korpusa mornariške pehote ZDA: brigadni general Charles A. Doyen in generalmajor John Archer Lejeune; sta edina generala mornariške pehote v ameriški vojaški zgodovini, ki sta poveljevala diviziji Kopenske vojske.
Zimo 1917–1918 je divizija preživela v nenehnemu urjenju, ko so se diviziji pridružili veterani Francoske kopenske vojske ter jih učili. Kljub temu, da so jih Francozi označili za nepripravljene, jih je Ameriška ekspedicijska sila (AEF) poslala v boj v zadnjem poskusu, da bi zaustavili nemški prodor proti Parizu. Med bitko za Belleau Wood je divizija doživela svoj ognjeni krst, nato pa je sodelovala v bitki za Chateau Thierry, kjer je odločilno pripomogla k zlomu nemške obrambe. Pozneje je sodelovala še v bitkah za Soissons in za Mont Black, zakar je prejela Fourragere in Croix de Guerre. Pozneje je sodelovala še v bitki za Argonski gozd, v kateri so dokončno zlomili nemški odpor na zahodni fronti. Po koncu vojne je bila divizija poslana v Nemčijo, kjer je ostala kot del okupacijske sile do aprila 1919. V ZDA se je vrnila julija istega leta. Med celotno vojno je divizija v bojih izgubila 1.964 vojakov (skupaj z marinci 4.478), medtem ko je bilo 9.782 ranjenih (z marinci 17.752).
Medvojna leta Po vrnitvi v ZDA je bila poslana v Fort Sam Houston (San Antonio, Teksas), pri čemer je ostala ena od le treh divizij, ki so ostale v izvirni sestavi in na aktivnem služenju v celotnem medvojnem obdobju. Divizija je bila 23 let nastanjena v Teksasu, kjer so jo uporabljali kot eksperimentalno enoto, na kateri so preizkušali nove koncepte bojevanja, oborožitev in opremo. Leta 1940 je bila kot prva preoblikovana v trikotniško strukturo. V tem času je divizija postala znana kot ustanoviteljica koncepta zračne mobilnost in protioklepnega bojevanja.
Med 3. in 27. januarjem 1940 je sodelovala na obsežnih manevrih v okolici Christine (Teksas); pozneje je sodelovala še v več večjih vojaških vajah: Horton, Teksas (26. april - 28. maj), Cravens, Louisiana (16. - 23. avgust), Brownwood-Comanche, Teksas (1. - 14. junij 1941; to je bila vojaška vaja celotnega 7. korpusa), Mansfield, Louisiana (11. avgust - 2. oktoberglej Manevri v Louisiani),... 27. novembra 1942 je divizija pričela s štirimesečnim zimskim urejenjem. Septembra 1943 je bil obveščena o svoji napotitvi na bojišče in bila 3. oktobra premeščena v Camp Chanks (Orangeburg, New York), kjer je čakala do 8. oktobra, ko je odplula iz New York Port of Embarkation. 17. oktobra so prvi elementi prispeli v Belfast (Severna Irska), od koder so jih nato prepeljali v Veliko Britanijo na nadaljnje urjenje.
Druga svetovna vojna thumb|2. pehotna divizija na obali Omaha na Dan D+1 (7. junija 1944) Po urjenju na Severnem Irskem in v Walesu (med oktobrom 1943 in junijem 1944) je divizija sodelovala v operaciji Overlord, ko je na Dan D+1 (7. junija) pristala na obali Omaha, blizu St. Laurent-sur-Mera. Potem, ko je prebila nemške položaje ob reki Aure, je 10. junija osvobodila Trevieres in nato 11. julija osvojila še strateško pomemben hrib 192, s katero so zagotovili nadzor nad cesto v St. Lô. Tu je ostala do 26. julija, ko je bila poslana preko Vira in 15. avgusta je osvobodila še Tinchebray. Nato je bila poslana na zahod, kjer je sodelovala v bitki za Brest; osvojili so ga šele 18. septembra po 39 dnevih bojevanja.
Med 19. in 26. septembrom je bila divizija na krajšem počitku, dokler je niso poslali v obrambo St. Vitha (Belgija), kamor je prispela 29. septembra. 3. oktobra je divizija prvič vstopila na področje Nemčije, nakar je 11. decembra dobila ukaz, da zajame jezove na reki Roer. Med ardensko ofenzivo je bila v obrambi Elsenborna, kjer je zaustavila nemški prodor. Februarja 1945 je divizija ponovno pričela ofenzivno delovati: osvojila je izgubljeno ozemlje in 4. marca osvojila Gemund. Čez 5 dni je dosegla Ren, nakar je napredovala južno; med 10. in 11. marcem je osvojila Breisig in nato med 12. in 20. marcem varovala remagenski most.
Naslednji dan je prečkala reko in napredovala do Hadamarja in Limburga na Lahni, kjer je 28. marca zamenjala 9. oklepno divizijo. 6. aprila je prečkala reko Weser pri Veckerhagnu, 8. aprila zajela Göttingen, 14. aprila ustanovila mostišče preko Saale in naslednji dan zajela Merseburg. 18. aprila je zavzela Leipzig in prečkala reko Mulde, toda 24. aprila je morala nazaj, saj so divizijo zamenjali. Zato je bila med 1. in 3. majem poslana na nemško-češko mejo blizu Schonseeja in Waldmünchna, kjer je zamenjala 97. in 99. pehotni diviziji. 4. maja je vstopila v Češkoslovaško in napadala proti Pilsnu (češ. Plzeň), ki ga je osvojila na dan VE. Med celotno drugo svetovno vojno je divizija opravila 303 bojne dneve, pri čemer je v bojih padlo 3.031 vojakov in bilo ranjenih 12.785 (za posledicami ran je umrlo še dodatnih 457) vojakov..
20. julija 1945 je prispela nazaj v New York, od koder je čez dva dni prispela v Camp Swift (Bastrop, Teksas). Tu so pričeli z dodatnim urjenjem za načrtovano invazijo na Japonsko, a je do konca vojne ostala v Teksasu. 28. marca 1946 je prispela v Camp Stoneman (Pittsburg, Kalifornija), nakar pa so jo poslali v Fort Lewis (Tacoma, Washington), kamor je prispela 15. aprila. FOrt Lewis je postala domača baza, iz katere je divizija izvajala arktično, zračnotransportno, amfibicijsko in operativno urjenje.
Korejska vojna thumb|right|175px|Divizijski tank M4 Sherman strelja na sovražnikove položaje (1952).
Potem, ko so poleti 1950 izbruhnili boji v Koreji, je bila 2. pehotna divizija postavljena v stanje pripravljenosti za premik na Daljnovzhodno poveljstvo ZDA.
Divizija je bila v Korejo prepeljana z naslednjimi ladjami: USNS M. M. Patrick, USNS General C. G. Morton, USNS California Victory, USNS Sultan, USNS Funston, USNS Freeman, USNS Darby, USNS Towle, USNS Monmacson, USNS Arcadia, USNS New World, USNS Linfield, USNS Elko, USNS Greely, USNS Stewart, USNS Robinhead, USNS Mitchell, USNS Joplin, USNS Rutgers, USNS Wake Forest in USNS Collins. Medtem, ko je M. M. Patrick priplul v Korejo, zadnje ladje z divizijo še niso odplule iz ZDA.
Prvi deli divizije so prispeli v Pusan 31. julija 1950 in bili takoj poslani proti severu in sicer vasi Kyongsan, ki je postala sedež poveljstva divizije. 5. avgusta so prvi deli divizijie (1. bataljon 9. pehotnega polka in težkominometalna četa ter baterija A, 15. poljskega artilerijskega bataljona) poslani v boj. Baterija A je tako postala prva divizijska enota, ki je v korejski vojni izstrelila orožje na sovražnika in sicer že naslednji dan; pripadniki baterije so morali odbiti neposreden severnokorejski napad na njihove položaje.
10. avgusta so znotraj divizije ustvarili Task Force Bradley (3. bataljon 9. pehotnega polka, baterija C 15. poljskega artilerijskega bataljona, tankovska četa 9. pehotnega polka, četa A 2. inženirskega bataljona, 82. protiletalski bataljon), ki ji je poveljeval pomočnik divizijskega poveljnika; njena naloga je bila obramba baze pri Pohangdongu. Toda še predno so prišli do baze, je enota naslednji dan padla v severnokorejsko zasedo. S hudimi žrtvami je uspela prodreti do baze, kjer je ostala do 20. avgusta.
11. avgusta se je divizija v večjem številu (9. pehotna bojna skupina) spopadla s sovražnikom, ki je štel med 10.000 in 15.000 vojakov. V tem spopadu je bil ranjen podpolkovnik Fred L. Harrison, prvi bataljonski poveljnik v vojni. 15. avgusta so v boje posegli tudi 4 severnokorejski tanki, pri čemer je Američanom uspelo uničiti enega. Boji so trajali vse do 19. avgusta, ko se je 9. pehotna bojna skupina umaknila v zaledje.
12. avgusta so 23. pehotno bojno skupino premestili v Miryang, kjer je bila operativno dodeljena 24. diviziji; čez štiri dni se je polk premaknil v Kyongju.
20. avgusta so zadnji divizijski elementi prispeli v Korejo; ta dan se je divizija premaknila severovzhodno od Miryanga.
Med 22. in 25. avgustom se je 2. bataljon 23. pehotnega polka spopadel s severnokorejskim polkom, ki ga je v bojih popolnoma razbil.
Istočasno je 2. pehotna divizija zamenjala 24. divizijo pri Naktongu; po drugi svetovni vojni je bila to prva divizijska priložnost, da se na fronti spopade s sovražnikom. Divizija je tako zasedla 56 km dolge položaje, ki so se raztezali od sotočja reke Naktong in Nam do mesta Hyonpung.
Divizijski obrambni položaji so se tako nahajali na področju manjših hribov, ki so bili nad počasno, relativno ozko reko z nizkim vodostajem.
27. avgusta so opazili, da sovražnik izdeluje začasne mostove, splave in čolne. Kljub ameriškemu artilerijskemu obstreljevanju so nadaljevali z delom. Zaradi tega so se javili štirje prostovoljci, ki so ponoči prečkali reko, polili splave z bencinom, ki so ga prinesli s seboj in se brez izgub vrnili nazaj; ob tem jih je preostala enota nenehno krila z avtomatskim ognjem.
Da bi bolj preprečili sovražnikovo zbiranje sil, so 31. avgusta sprožili operacijo Manchu, da bi celotna četa E 9. pehotnega polka prečkala reko. Toda še predno so lahko prečkali reko, so opazili vse večje premike severnokorejskih enot vzdolž njihovih položajev. Zaradi tega so odpovedali operacijo in sovražnikove položaje izpostavili močnemu artilerijskemu obstreljevanju. Kljub temu pa so ob 23:30 Severni Korejci sprožili napad preko reke. Divizijske enote so bile razporejene zelo na tanko, zato so na položaje premestili vse divizijske vojake. Najbolj so bili na udaru položaji 9. pehotnega polka. Pozneje so ugotovili, da je položaje 2. pehotne divizije napadlo 6 severnokorejskih divizij (2., 4., 9. in 10. strelska divizija ter 14. in 16. mehanizirana divizija.