Druga križarska vojna (1147–1149) je bil drugi veliki križarski pohod v Sveto deželo. Začela se je leta 1145 kot odgovor krščanske Evrope na padec Grofije Edese, ki jo je med prvo križarsko vojno (1095–1099) leta 1098 ustanovil Baldvin Bouillonski.
Drugo križarsko vojno je razglasil papež Evgen III. v svoji buli Quantum praedecessores, ki jo je objavil 1. decembra 1145. Vojno naj bi vodila kralja Ludvik VII. Francoski in Konrad III. Nemški s pomočjo številnih pomembnih evropskih plemičev.
Vojski obeh kraljev sta preko Evrope hodili ločeno. Na poti skozi Bizantinsko cesarstvo ju je zaradi slabih izkušenj iz prve križarske vojne nekoliko oviral cesar Manuel I. Komnen, v Anatoliji pa so zatem vsako vojsko posebej porazili Turki Seldžuki. Glavni zahodnokrščanski vir Odo Deuilski in sirski krščanski viri trdijo, da je Manuel skrivoma oviral njihov pohod, predvsem v Anatoliji, in je premišljeno nagovoril Turke, naj jih napadejo. Ludvik in Konrad sta z ostanki svojih vojsk uspela priti do Jeruzalema in se nato leta 1148 udeležiti politično zgrešenega napada na Damask.
Drugi križarski pohod je doživel popoln polom, velika zmaga muslimanov pa je nazadnje pripeljala do padca Jeruzalema (1187) in tretje križarske vojne (1189–1192).
Edini uspeh v drugi križarski vojni se ni zgodil na Bližnjem vzhodu, pač pa na Portugalskem. Križarji iz Flandrije, Frizije, Normandije, Anglije, Škotske in delno iz Nemčije, ki so namesto po kopnem potovali po morju, so se mimogrede ustavili na Portugalskem in leta 1147 pomagali osvojiti Lizbono.
Zgodovinsko ozadje Padec Edese
Glavni članek: Obleganje Edese
Po prvem križarskem pohodu (1095–1099) in manjšem križarskem pohodu leta 1101 so na Bližnjem vzhodu nastale tri države: Jeruzalemsko kraljestvo, Kneževina Antiohija in Grofija Edesa. Leta 1109 je nastala še četrta država, Grofija Tripoli.
Grofijo Edeso so ustanovili že med prvo križarsko vojno. Bila je najbolj severna, najšibkejša in najmanj naseljena križarska država, zato je bila pogosta tarča napadov sosednjih muslimanskih držav, katerim so vladali Ortokidi, Danišmendi in Seldžuki. Edeški grof Baldvin II. in bodoči grof Joscelin Courtenayski sta bila po porazu v bitki pri Harranu leta 1104 v danišmendskem ujetništvu. Danišmendi so ju izpustili in leta 1122 ponovno ujeli. Po bitki pri Azazu leta 1125 si je država nekoliko opomogla, toda leta 1131 so Joscelina v bitki ubili in njegov naslednik Joscelin II. je bil primoran skleniti zavezništvo z Bizantinskim cesarstvom. Položaj grofije se je močno poslabšal leta 1143, ker sta cesar Ivan II. Komnen in jeruzalemski kralj Fulk Anžujski umrla. Ivana je nasledil sin Manuel I. Komnen, ki se je po očetovi smrti ukvarjal predvsem z utrjevanjem svojega položaja, Fulka pa sta nasledila žena Melisenda in sin Baldvin III.. Ker je bil Joscelin II. tudi v stalnih sporih z Rajmondom II. Tripolijskim in Rajmondom Antioškim, ni imela grofija Edesa nobenega močnega zaveznika.
Mosulski atabeg Zengi je leta 1128 k svoji državi priključil Alep, ki je bil ključ do Sirije, za katero sta se potegovala tudi vladarja Jeruzalema in Damaska. Svojo pozornost je nato usmeril proti Damasku, v katerem so vladali Buridi, in je zanimal tudi jeruzalemskega kralja Baldvina II.. Baldvin je poskusil osvojiti Damask že leta 1129, vendar je bil poražen, njegov naslednik Fulk pa je s posredovanjem kronista Usame ibn Munkida z Buridi sklenil zavezništvo. Zengi je Damask oblegal leta 1139 in 1140.
Konec leta 1144 se je edeški grof Joscelin II. povezal z Ortokidi in odšel s skoraj celo vojsko pomagat Kara Aslanu oblegat Alep. Zengi je izkoristil njegovo odsotnost in odšel z vojsko na sever oblegat Edeso. Mesto se je 24. decembra 1144 vdalo. Jeruzalemska kraljica Melisenda je Edesi poslala na pomoč vojsko pod poveljstvom Manasa Hiergeškega in Filipa Millyjskega, toda vojska je prišla prepozno.
Zengi se je po osvojitvi Edese vrnil v Mosul, kjer so ga slavili kot "branilca vere" in ga imenovali al-Malik al-Mansur – zmagoviti kralj. Osvajanja ostankov Grofije Edese ali celo Kneževine Antiohije se ni lotil, ker vojaško ni bil dovolj močan. Leta 1146 ga je eden od njegovih sužnjev ubil. Nasledil ga je sin Nur ad-Din.
Joscelin je svojo prestolnico prenesel v trdnjavo Tilbeşar in od tam vladal ostankom grofije. V naslednjih letih se je ozemlje grofije stalno manjšalo: nekaj so ga osvojili muslimani, nekaj pa ga je sam prodal Bizantincem.
Quantum praedecessores thumb|left|150px|Papež Evgen III. Novico o padcu Edese so v Evropo prvi prinesli romarji spomladi leta 1145, za njimi pa še odposlanci iz Antiohije, Jeruzalema in Armenije. Papež Evgen III. je novico izvedel v Viterbu od škofa Huga iz Jableha. Hugo je papežu med drugim povedal tudi to, da živi nekje na vzhodu mogočen krščanski kralj in patriarh Prezbiter Ivan, ki bi morda lahko pomagal križarskim državam. Njegova pripoved je prva dokumentirana omemba tega legendarnega kralja.
Papež je menil, da je potreben nov križarski pohod, ki bo bolje organiziran kot prvi: duhovniki morajo biti zanesljivi in odobreni od papeža, vojsko morajo voditi najmočnejši evropski vladarji, pot pa mora biti načrtovana še pred odhodom. 1. decembra 1145 je v ta namen izdal bulo Quantum praedecessores, s katero je napovedal drugo križarsko vojno in jo naslovil neposredno na francoskega kralja Ludvika VII. in njegove podložnike. Udeležencem vojne je obljubil odvezo vseh grehov in cerkveno zaščito njihovega osebnega in družinskega premoženja, kot je pred prvo križarsko vojno obljubil papež Urban II. Ludvik VII. je njegovo bulo objavil svojemu dvoru v Bourgesu za Božič leta 1145.
Ludvik je že pred objavo Evgenove bule načrtoval svoj križarski pohod oziroma romanje v Sveto deželo, zato se za bulo sprva ni zmenil. Ker so zelo verjetno tudi njega obiskali odposlanci z vzhoda in mu poročali o padcu Edese, je po posvetu z opatom Bernardom iz Clairvauxa nazadnje popustil, sprejel papežev blagoslov in dobil njegovo popolno podporo. Papež je zaradi slabega odziva 1. marca 1146 bulo ponovno izdal, Bernard iz Clairvauxa pa je začel po Franciji in kasneje po Nemčiji pridigati za drugo križarsko križarski vojno.
Bernard iz Clairvauxa thumb|150px|Bernard iz Clairvauxa. Papež je Bernarda iz Clairvauxa pooblastil, da pridiga o drugem križarskem pohodu in podeljuje odpustke. Leta 1146 je bilo v Vezelayu v Burgundiji zasedanje francoskega parlamenta, na katerem so bili kralj Ludvik VII., njegova žena Eleonora Akvitanska in francosko plemstvo, ki so po Bernardovi pridigi kleče čakali, da jim podeli romarski križ. Iz Francije je Bernard odšel v Nemčijo, kjer je skoraj na vsakem koraku delal čudeže, ki so nedvomno pripomogli k uspehu njegovega poslanstva. Konradu III. Nemškemu in njegovemu nečaku Frideriku Barbarossi je osebno podelil romarski križ. Papež Evgen III. je Bernarda ponovno podprl na cerkvenem zboru v Parizu leta 1147.
Bernardova pridige so v Nemčiji povzročile val nasilja proti Judom, enako kot v prvi križarski vojni. Pogrome v Porenju, Kölnu, Mainzu, Wormsu in Speyerju je sprožil neki fanatičen francoski menih z imenom Rudolf, ki je Jude obtožil, da nočejo finančno podpreti reševanja Svete dežele. Bernard in nadškofa Kölna in Mainza so pogromom odločno nasprotovali in Bernard je celo osebno odšel iz Flandrije v Nemčijo, da bi pomiril podivjano drhal. V Mainzu je naletel na Rudolfa, ga umiril in poslal nazaj v samostan.
Polabski križarski pohod Med Bernardovim pozivanjem na sveto vojno se je mnogo Nemcev iz južne Nemčije prostovoljno prijavilo za pohod v Sveto deželo, Nemci iz severne Nemčije pa so 13. marca 1147 na skupščini v Frankfurt sklenili, da bodo namesto v Sveto deželo odšli na pohod proti poganskim Slovanom in Baltom v vzhodni Evropi. Papež je njihov načrt odobril in 13. aprila 1147 izdal papeško bulo Divina dispensatione. V buli je izjavil, da med duhovnimi nagradami za udeležence različnih križarskih vojn ni nobenih razlik. Med prostovoljci v pohodu proti Slovanom je bilo največ Dancev, Sasov in Poljakov in manjše število Čehov. Vrhovni poveljnik križarske vojske je bil papeški legat škof Anzelm Havelberški. Pohod sam so vodile pomembne saške plemiške družine: Askanijci, Wettini in Schauenburgerji.
Vznemirjeni zaradi nemške grožnje so Obodriti, slovanska plemena, ki so živela med Labo in Baltikom, junija 1147 preventivno zasedla Vagrijo (današnji vzhodni Holstein v severni Nemčiji). Pozno poleti istega leta so jih križarji napadli in jih najprej pregnali z vseh krščanskih ozemelj, potem pa so se usmerili proti njihovima trdnjavama v Dobinu (današnji Dobin am See) in Demminu na Pomorjanskem. V napadu na Dobin sta sodelovala danska kralja Knut V. In Sven III., bremenski nadškof Adalbert in saški vojvoda Henrik Lionski. Saška vojska Henrika Lionskega je neusmiljeno pustošila podeželje in se umaknila šele potem, ko je poganski poglavar Niklot pristal, da se bo dobinski garnizon pokristjanil.
Po neuspešnem obleganju Demmina se je oddelek križarjev odcepil in odšel plenit na Pomorjansko. Prišli so vse do krščanskega Ščečina, kjer so se po srečanju s škofom Albertom Pomorjanskim in knezom Ratiborjem I. Pomorjanskim razšli.
Bernard iz Clairvauxa je izjavil, da je cilj njihovega pohoda potolči poganske Slovane "dokler se ne bodo, z Božjo pomočjo, pokristjanili ali izginili". Kar se tega tiče, je pohod spodletel, saj je večina polabskih Slovanov ostala zvesta svojim poganskim bogovom, k stari veri pa so se po odhodu Sasov vrnili tudi pokristjanjeni prebivalci Dobina. Albert Pomorjanski je imel o pohodu drugačno mnenje: "Če so prišli utrjevat krščansko vero, bi morali to opraviti z molitvijo in ne z orožjem".
Po pohodu sta bili pokrajini Meklenburg in Pomorjansko popolnoma opustošeni in izumrli, ker so večino prebivalstva pobili. Posebno kruti so bili križarji Henrika Lionskega. Slovansko prebivalstvo je med vojno izgubilo večino svojih virov, kar je močno omejilo njihove možnosti, da bi se učinkovito uprli.
Rekonkvista in padec Lizbone Spomladi leta 1147 je papež odobril razširitev križarskega pohoda na Iberski polotok in kralja Alfonsa VII. Leónskega zadolžil, da svoje vojaške operacije proti Mavrom uskladi z vojaškimi operacijami križarjev.
Maja 1147 je iz Dartmoutha v Angliji proti Sveti deželi krenil prvi kontingent angleških križarjev. Slabo vreme jih je prisililo, da so 16. junija 1147 pristali v Portu na severu Portugalske, kjer so jih pregovorili, naj se sestanejo s portugalskim kraljem Alfonsom I.. Križarji so na razgovoru s kraljem pristali, da mu pomagajo osvojiti Lizbono, če jim dovoli opleniti mesto in pobrati odkupnino za ujetnike. Obleganje Lisbone je trajalo od 1. julija do 25. oktobra 1147, ko so se Mavri zaradi lakote vdali. Večina križarjev je ostala v mestu, nekaj pa jih je nadaljevalo pot v Sveto deželo. Križarji so že pred padcem Lizbone pomagali osvobodili Santarém. Kasneje so osvobodili še Sintro, Almado, Pamelo in Setúbal, kjer so se lahko za stalno naselili .
Kralj Alfonso Leónski, barcelonski grof Ramon Berenguer IV. in drugi so medtem z vojsko katalonskih in francoskih križarjev napadli bogato pristanišče Almerío. S podporo genovske in pisanske mornarice so oktobra 1147 mesto osvojili. Ramon Berenger je zatem napadel kraljestvo Almoravidov v Murciji in Valenciji. Decembra 1147 je po petih mesecih obleganja s pomočjo francoskih in genoveških križarjev zasedel Tortoso. Naslednje leto so padle še Fraga, Lleida in Mequinenza na sotočju rek Segre in Ebro.
Vojna na vzhodu Joscelin Edeški je po Zengijevi smrti poskusil osvojiti Edeso, vendar ga je Nur ad-Din novembra 1146 porazil.