Operacija Kočija (izvirno ) je potekala 28. marca 1942 in v njej so Britanci napadli francosko pristanišče Saint-Nazaire, ki so ga zasedli Nemci. S tem dejanjem so Britanci onemogočili edino atlantsko pristanišče, ki je zmoglo sprejeti večja nemška vojna plovila v svoj suhi dok, ter tako dodobra onemogočili delovanje površinske flote Kriegsmarine na Atlantiku. Glavni razlog za to tvegano operacijo je bilo zavarovanje zavezniških pomorskih konvojev, ki so bili življenjsko pomembni za Britansko otočje. Britanci so uspešno uničili cilj operacije, a je bila to Pirova zmaga, saj je padla skoraj tretjina udeležencev.
Predhodno dogajanje thumb|right|300px|Tirpitz
24. maja 1941 so se na severnem Atlantiku spopadle 4 velike vojne ladje: britanska bojna križarka HMS Hood in bojna ladja HMS Prince of Wales ter nemška bojna ladja Bismarck in težka križarka Prinz Eugen. V boju so Nemci zmagali in v njem je bil potopljen Hood. Tudi Bismarck je bil poškodovan in se je tako usmeril proti Saint-Nazairu. Toda na poti tja so Bismarcka potopila britanska letalaKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 7.. S tem se je pokazala vrednost tega pristanišča, saj je imelo edino na evropski obali Atlantskega oceana dovolj velik suhi dok, kjer so lahko popravili večje vojne ladje in bile v tem času tudi zaščitene pred letalskimi napadi.
Vrednost takega pristanišča se je pokazala, ko sta se v francoski Brest zatekli nemški bojni križarki Scharnhost in Gneisenau, kjer sta preživeli več mesecev neuspešnih zavezniških letalskih napadov. Februarja 1942 sta pobegnili iz pristanišča in se prebili preko Rokavskega preliva v Baltsko morje, kljub nenehnim napadom Kraljevega vojnega letalstva (RAF), Kraljeve vojne mornarice in baterij obalnega topništvaKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 7-8..
Strateški pomen Saint-Nazairea pa se je povečal januarja 1942, ko je bojna ladja Tirpitz postala operativna, in se je premaknila iz Baltika v norveške obalne vode. V primeru, če bi Tirpitz zaplul v Atlantik in pričel ogrožati britanske pomorske konvoje, bi resno ogrozil preživetje celotnega otočja, saj so ti konvoji pomenili življenjsko linijo. Britanski načrtovalci so se pričeli ukvarjati z načrti, kako bodo preprečili Tirpitzu premik v Atlantik in kaj bodo naredili, če bo Tirpitzu uspelo prebiti njihovo blokado. Januarja so tako zaprosili lord Mountbattena, šefa združenih operacij, da pripravi načrt za uničenje normandijskega doka v Saint-NazairuKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 11..
Z izgradnjo podmorniške baze in vse večjim vplivom nemških podmornic na potek britanskih preskrbovalnih konvojev se je strateški pomen Saint-Nazairea še bolj povečal in je tako postalo izredno pomembno, da čim prej napadejo pristanišče.
Pristanišče
Najpomembnejši del saint-nazaireškega pristanišča je bil veliki suhi dok Forme Ecluse Joubert, ki je bil zgrajen za potrebe izgradnje velike oceanske potniške ladje Normandie; po ladji so dok poimenovali tudi normandijski dok. Zmožen je bil sprejeti ladje do 85.000 ton, torej bi lahko sprejel skoraj dvakrat tako veliko ladjo, kot je bil TirpitzDavid Mason: Prodor v Saint-Nazaire (New York, 1970), str. 16..
Samo pristanišče je bilo sestavljeno iz več delov: glavni vhod, ki je bil zavarovan z vzhodnim valobranom, je bil povezan s bazenom St. Nazaire; v ta bazen se je povezoval tudi stari vhod, medtem ko je bil proti severu vhod v bazen Penhouet. Le-ta pa je bil povezan z normandijskim dokom, ki je imel neposredni vhod iz reke. Suhi dok je bil dolg več kot 350 m in širok 53 mDavid Mason: Prodor v Saint-Nazaire (New York, 1970), str. 25.. Posebnost doka so bila tudi vhodna vrata, ki so bila narejena v obliki drsečega in nepredušnega kesona, ki se je premikal na ležajih; keson je bil dolg 53m, visok 18m in širok 10mDavid Mason: Prodor v Saint-Nazaire (New York, 1970), str. 26.. Preko suhega doka so lahko v bazen Penhouet zaplule ladje (s tonažo nad 10.000 ton); v ta bazen se je navezovala tudi podmorniška baza. Ob času napada so Nemci izgradili že 9 zaklonišč, 5 pa jih je bilo v gradnji.
Priprave na operacijo Načrt
Najbolj enostavna rešitev za uničenje suhega doka bi bilo letalsko bombardiranje. Ta možnost je odpadla, saj natančno bombardiranje takrat še ni bilo dovolj razvito in bombniki ne bi mogli zadeti zapornic in drugih vitalnih pristaniških delov iz velike višine. Zaradi močne nemške protiletalske obrambe pa je odpadla uporaba jurišnih oz. taktičnih bombnikov. Ker se zraven pristanišča neposredno nahaja tudi mesto, bi letalsko bombardiranje lahko povzročilo tudi številne žrtve med francoskimi civilistiKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 12.. Možnost klasične desantne operacije so tudi kmalu zavrnili, saj se pristanišče nahaja 5 milj v ustju reke Loare, pri čemer se lahko v pristanišče dostopa le po ozkem kanalu, ki pa je bil branjen z obalnim topništvomKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 13.. Za pomoč so se obrnili tudi na SOE, če bi lahko oni organizirali uničenje s pomočjo francoskih operativcev; tudi oni so zavrnili to možnost zaradi velike količine potrebnega eksploziva in dobro zastraženega pristaniščaKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 14..
Januarja so tako zaprosili lord Mountbattena, šefa združenih operacij, da pripravi načrt za uničenje normandijskega doka v Saint-NazairuKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 11 in 14.. 31. januarja je njegov štab tako predstavil njihov načrt, po katerem bi uporabili dva olajšana rušilca; prvi bi se zabil v zapornice in jih uničil z zakasnelo eksplozijo skritega eksploziva na krovu, medtem ko bi drugi v tem času napadel kopenske cilje in nato pobral posadko prvega rušilca ter se nato umaknil domov. RAF bi pa v tem času izvedel letalske napade v mestu in okolici, s katerimi bi odvrnil pozornost Nemcev od pristanišča. Admiraliteta je bila skeptična do načrta, saj bi morali žrtvovali en rušilec. Kljub temu so 3. marca podprli načrt in se odločili, da bodo znotraj Kraljeve vojne mornarice našli zastarel rušilec, ki ga bodo lahko uničili v sklopu operacijeKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 15..
Štab Potem, ko je bil okvirni načrt pripravljen, so pričeli iskati tudi ljudje, ki bodo izvršili operacijo. Podpolkovnik Augustus Charles Newman, poveljnik No. 2 Commando, je bil določen za poveljnika komandosov v operaciji. Stotnik Bill Pritchard je bil izbran za pripravo načrta za uničenje pristaniških napravKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 17.; pri tem mu je pomagal tudi stotnik Bob Montgomery. Commander Robert Ryder je bil določen za vodjo pomorskega dela operacije. Moštvo je prišlo iz več komandosov (1, 2, 3, 4, 5, 6, 9 in 12)Ken Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 19.. K operaciji so pritegnili tudi poročnika Nigela Tibbitsa, ki je bil zadolžen za nameščanje eksploziva na CampbeltownDavid Mason: Prodor v Saint-Nazaire (New York, 1970), str. 41. ter stotnika Williama Pritcharda, ki je bil zadolžen za načrtovanje postavitve eksplozivnih teles na pristaniških inštalacijahDavid Mason: Prodor v Saint-Nazaire (New York, 1970), str. 47..
Pomorske sile thumb|right|300px|USS Buchanan (DD131) leta 1936, poznejši HMS Campbeltown (I42)
Kar nekaj časa po sprejetju načrta Admiraliteta še ni dodelila oz. izbrala rušilca, ki ga bodo uničili. Zaradi tega sta Newman in Ryder mislila speljati operacijo samo z motornimi čolni, a sta kmalu ugotovila, da ne bo šlo; posledično sta sporočila Admiraliteti, če ne bodo kmalu izbrali rušilca, bodo morali odpovedati operacijoKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 21.. Tako je Admiraliteta končno izbrala zastareli rušilec razreda town HMS Campbeltown (I42), ki je bil bivši ameriški rušilec USS Buchanan (DD131), prodan Združenemu kraljestvu v sklopu prodaje 50 zastarelih rušilcev v zameno za uporabo pomorskih baz po svetu.
Da bi zagotovili večji uspeh operacije, so se odločili, da bodo rušilec predelali in sicer iz dveh razlogov: zaradi značilnosti dostopa do pristanišče so morali zmanjšati ugrez rušilca za 1,7 m ter da bi rušilec priplul do pristanišča čim dalj neopažen, so se odločili, da ga bodo predelali tako, da bo bil podoben nemškim rušilcem razreda möweKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 23.. Da bi dosegli to, so odstranili zadnja dva dimnika in prva dva dimnika skrajšali ter prirezali pod različnim kotom. Dodali so dodatne oklepne plošče, da bi zavarovali most ladje in hkrati privarili dve vrsti plošč na krov, kjer se bodo skrivali komandosi. Da bi povečali bojno zmogljivost rušilca, so odstranili prednji 4-palčni top in ga nadomestili s 12-funtnim topom ter 8 20-mm Oerlikon topovi, ki so jih razmestili po palubiKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 24.. Odstranili so tudi tri 4-palčne topove, lansirne cevi za torpeda, globinske bombe in vse nepotrebno strelivo. Za načrtovano eksplozijo pa so namenili 24 globinskih bomb Mark VII, vsaka težka 400 funtov; povezali so jih s cordtexom in vstavili vžigalne svinčnike, ki naj bi eksplodirali 8 ur po trčenju. Nigel Tibbits je strelivo namestil za prednji topovski stolpič (do tega naj bi se prednji del ladje zmečkal ob trku); izdelali so posebej jeklen rezervoar, ki je varoval rezervoar za gorivo, oboje pa so obzidali z betonomDavid Mason: Prodor v Saint-Nazaire (New York, 1970), str. 42..
Prvotno so nameravali izvesti operacijo z rušilcem in 8 hitrimi čolni; pozneje so ugotovili, da bi bila taka majhna skupina zelo ranljiva za morebitne napade nemških patruljnih čolnov, zato so skupini dodali še dva čolna. Potem so kopenski skupini dodali še 30 mož, zaradi česar so potrebovali še 4 nove čolne; pozneje pa je admiral sir Charles Forbes, poveljnik pristanišča v Plymouthu, našel še štiri torpedne čolneDavid Mason: Prodor v Saint-Nazaire (New York, 1970), str. 43.. Večino pomorske sile je tako predstavljalo 16 hitrih jurišnih čolnov razreda farmile B, ki so bili lesene konstrukcije ter so jih namenili za transport komandosov. Tudi te čolne so predelali in sicer so nadgradili njihovo oborožitev. Odstranili so edini 3-funtni top in ga zamenjali z dvema 20-mm Oerlikon topova; na krovu sta bili pa še dve .303-inčni mitraljeza Lewis. Te predelave pa so opravili le na 12 čolnih, saj so 4 prispeli prepozno in je tako zmanjkalo časaKen Ford: St Nazaire 1942: The Great Commando Raid (Oxford, 2001), str. 25..
Za operacijo se namenili tudi motorno topnjačo MGB 314 razreda farmile C, ki ji je bil namenjen vodilni položaj v napadalnem ladijskem konvoju. Čoln je bil oborožen z dvema 2-funtnima topovoma in dvema 12,7mm težkima mitraljezoma. Poleg poveljnika, poročnika Dunstana Curtisa, so bili na krovu še navigator poročnik Green in glavni signalist F.C. Pike, ki je obvladal nemško komunikacijsko govoricoDavid Mason: Prodor v Saint-Nazaire (New York, 1970), str. 44..