Tel Aviv – Yafo (hebrejsko: תֵּל־אָבִיב-יָפוֹ; navadno imenovan le Tel Aviv) je drugo največje mesto države Izrael, ki leži na sredozemski obali. Je največje in najgosteje poseljeno mesto obalne regije. Razprostira se na 52 km² površine in šteje 405.000 prebivalcev.
Mesto, ustanovljeno leta 1909 na puščavskem predelu ob starodavnem pristanišču Jafo, je v preteklem stoletju doseglo nagel urbanističen razvoj in gospodarski razcvet. Je ekonomsko središče s sedežem številnih večjih mednarodnih podjetij in razvojnih centrov.
Zaradi lege ob morju, klimatskih razmer in vlaganj v turizem se je mesto razvilo v sodobno turistično destinacijo.
Ime
Tel Aviv v prevodu iz hebrejščine pomeni »Hrib pomladi« in je bilo izmed mnogih predlogov izbrano leta 1909. V Bibliji je zapisano: »Tako sem prišel k izgnancem v Tel Abíbu, ki so prebivali ob reki Kebár, kjer so se naselili. Tam sem bival sedem dni izmučen sredi med njimi.«Sveto pismo, Ezekijelova knjiga, 3,15.
Ponujeni predlog je ustrezal idejnemu cilju obnovitve dežele Izrael kot večnega svetega mesta Judov. »Aviv« je hebrejska beseda za pomlad, ki simbolizira večno obnavljanje in sporoča, da ima mesto pomembno arheološko vrednost – tu so bivale številne civilizacije, ki so sledile druga drugi.
Jafo, nekdanje ime Tel Aviva, naj bi izhajalo iz hebrejske besede »Yahaf« oz. »Yofi«, kar pomeni lep ali čudovit. Druga teorija pravi, da ime izvira iz imena Japhet, ki je bil sin očaka Noeta. Ustanovil naj bi mesto in ga poimenoval po sebi.
Zgodovina thumb|right|Jafo danes Kot starodavno pristanišče je Jafo skozi stoletja sodilo pod številne vladavine. Arheološke najdbe iz druge polovice 20. stoletja so odkrile sledi zgradb in poti iz zgodnje bronaste dobe. Sledila so odkritja ostankov trdnjav in večjega obzidja iz pozne bronaste dobe. Najdeni so bili tudi preostanki zgradb iz obdobij osvajanj EgipčanovRamzes II, Perzijcev ter Helenov.Poročilo Univerze
Leta 1099 so križarji v pripravah na obleganje Jeruzalema zavzeli Jafo, ki so ga pred tem zapustili muslimani. Le-ti so ga v času pred križarskimi vojnami utrdili in v njem obnovili pristanišče. Območje je kmalu dobilo pomembno vlogo, saj je postalo osrednje obmorsko oskrbovalno središče Jeruzalemskega kraljestva. Leta 1192 je območje zavzel Saladin, a so že leta 1223 na tretjem križarskem pohodu kraj ponovno zavzeli križarji. Jafo je takrat služil kot utrdba. Nadvlada osvajalcev iz križarskih vojn se je končala v letu 1268. Takrat je mesto zasedel mameluški sultan v Egiptu Baibars. Infrastrukturo - pristanišče, utrdbe, namakalne naprave, sadovnjake, zgradbe so mameluki načrtno uničili, da bi v prihodnje preprečili nove križarske pohode. V naslednjih desetletjih so muslimanski vladarji območje temeljito preverjali in ga zastražili.
V 16. stoletju je bilo območje priključeno osmanskemu cesarstvu. V tistem času je imel Jafo status naselja.
Po nekaterih podatkih je bil Jafo pristanišče zadnjih 4.000 let. Leta 1799 je kraj oblegala Napoleonova vojska. Prebivalstvo je bilo v vojaških operacijah zdesetkano, čemur je sledila še kuga, ki je populacijo dodatno drastično znižala.Razvoj mesta Jafo 1799-1917
Kot urbano središče je Jafo rasel od začetka 18. stoletja naprej, ko je oblast Otomanskega cesarstva v Istanbulu reagirala na številne vpade piratov in beduinov. V Jafu je bila nameščena vojska, ki je stražila predvsem strateško pomembno pristanišče.
Večja širitev je sledila proti začetku 19. stoletja. Število prebivalcev iz leta 1806, ko jih je Jafo štel 2.500, je zraslo na 17.000 v letu 1886.
Moderni Tel Aviv je bil ustanovljen leta 1909, ko je bilo ozemlje, na katerem stoji, kupljeno od beduinov.
Razvoj mesta
Zgodnji Tel Aviv thumb|right|Ustanovitev mesta Od leta 1800 do 1870 je bil Jafo obkrožen z obzidjem in obrambnimi stolpi. Ko so se varnostne razmere izboljšale, je bil sklop slednjih podrt, s čimer je bila omogočena širitev kraja. Nasip na morju je ostal nedotaknjen do leta 1930, ko je bil pod britanskim poveljstvom obnovljen. V zgodnjem 19. stoletju je Jafo pričel gospodarsko cveteti zaradi rastoče trgovine, predvsem z izvozom svile in agrumov v Evropo.
V letu 1860 so se manjši sefardski judovski skupnosti pridružili priseljeni Judje iz Maroka in nekaj aškenazijskih Judov iz Evrope.
V letih 1880 se je število aškenazijskih judovskih priseljencev občutno povečalo. Bolj kot verska ideologija vrnitve v Sveto deželo, so bili motivirani s sionistično idejo ponovne združitve vseh Judov v Izraelu. Zavzemali so se za kmetijsko obuditev tamkajšnjih nerodovitnih, peščenih površin. Za začetek modernega Tel Aviva se šteje obdobje med letoma 1887 in 1896, ko se je pričela graditev prve stanovanjske soseske na območju današnje mestne površine.Belo mesto Tel Aviva
Sledeče imigracije so prvenstveno vplivale na širitev in nadaljnje urbanizacije mesta. V letu 1906 se je združila skupina Judov, ki se je odločila na obrobju Jafa postaviti zelenice in parke. Cilj judovske mestne skupščine je bil zgraditi »Urbani hebrejski center v zdravi okolici, zgrajen v stilu modernega in estetskega.«
V letu 1908 je skupina odkupila 5 hektarjev današnje mestne površine, ki je bil takrat puščavskega tipa. Ozemlje je bilo razmejeno v 60 parcel. V skupščini je sodeloval tudi kasnejši prvi župan mesta, Meir Dizengoff, katerega cilj je bil soseska miroljubnega sožitja z Arabci.Vodič po mestu
Začetek gradnje thumb|right|Zgodnji Tel Aviv 1. aprila leta 1909 je z urbanizacijo pričela druga mestna skupščina Judov. Zgrajenih je bilo prvih pet mestnih ulic (ulica Herzl, Ahad Ha'am, Yehuda Halevi, Lilienblum, in ulica Rothschild), ki se danes nahajajo v starem mestnem jedru. Dokončanih je bilo prvih 66 stanovanjskih hiš in skozi tedaj puščavski predel je bil napeljan vodovod, ki je omogočil preskrbo pitne vode kasnejšemu Tel Avivu in ozelenitvi mesta. Istega leta je bil zasnovan načrt izgradnje mestne hebrejske univerze.
21. maja 1910 je bilo uradno sprejeto ime »Tel Aviv«. Cilj nadaljnjih gradenj je bil ustvariti s parki obdano sosesko kraja Jafo, v evropskem stilu, s širokimi ulicami.
Do leta 1914 je mesto zraslo na več kot 100 hektarjev površine, kar je vključevalo številne nove soseske. Gradnje so se zaustavile leta 1917, ko je administracija pod poveljstvom Osmana ukazala izgon vseh Judov iz kraja Jafo. Sledile so množične deportacije judovskih prebivalcev.
Britanska vladavina thumb|right|Osrednja sinagoga iz leta 1930 Pod vladavino Združenega kraljestva so politični konflikti med Judi in Arabci v območju narasli. 1. maja 1921 so izbruhnili največji nemiri do tedaj: oborožene tolpe so pobile na desetine Judov. Zaradi izbruhov nemirov je veliko Judov zapustilo Jafo in se odselilo v sosednji Tel Aviv. Populacija tega je zaradi izseljencev z Jafa pričela strmo naraščati: z 2.000 v letu 1920 na 34.000 v letu 1925.Prebivalstvo po območjih V Tel Avivu je bilo odprtih več podjetij in storitvenih dejavnosti, kar je zmanjševalo pomen dotedanjega poslovnega središča v Jafu.
V letu 1925 so bili sprejeti novi razvojni načrti. Bistvena ideja teh je bila izgraditev mesta s parki in zelenicami. Dotedanji obseg mesta še danes velja za dejanski urbani del mesta, čeprav se je mesto od tedaj še širilo. Raslo je tudi v naslednjih letih, a je med letoma 1927 in 1930 utrpelo ekonomsko nazadovanje zaradi globalne gospodarske recesije. V teh letih je razcvet doživela kulturna panoga z ustanovitvijo mestnega gledališča in teatra.
Status občine sta mesto in okolica pridobila leta 1934.
Pred vojno thumb|right|Tel Aviv med letoma 1940 in 1946 Število prebivalcev je pričelo masovno naraščati s prihodom nacistov na oblast v Nemčiji. Veliko judov je namreč zbežalo iz Evrope v Izrael in se nastanilo v Tel Avivu. V letu 1937 je mesto štelo že 150.000 prebivalcev, leta 1939 pa 160.000, kar je tisti čas predstavljalo tretjino judovskih prebivalcev Izraela. Sosednji Jafo je enak čas štel 65.000 prebivalcev. Novi priseljenci v Izraelu so se izkrcavali v pristanišču v Jafu, kar je med arabskimi prebivalci mesta vodilo do novih nasilnih izgredov med letoma 1936 in 1939.Profil mesta
Posledica tega sta bili izgradnji samostojnega pristanišča mesta Tel Aviv in mestnega letališča.
Številni izmed nemških judovskih arhitektov so se izobraževali na moderni šoli arhitekture v Nemčiji, ki pa so jo nacisti leta 1933 zaprli. Mnogi arhitekti so zapustili Nemčijo in se odpravili v Izrael. Sodelovali so pri urbanističnem razvoju mest, tudi v Tel Avivu. V Evropi pridobljeno znanje in vizualne tehnike so uporabili na stavbah v sledečih desetletjih rastočega mesta, ki je s tem gradilo podobo sodobnega zahodnega mesta.
Ločitveni načrt Združenih narodov leta 1947 je območje razdelil na judovsko in arabsko stran. Tel Aviv s tedaj 230.000 prebivalci je bil dodeljen judovski strani. Jafo je leta 1945 štel 101.500 prebivalcev, med katerimi je bilo 54.000 muslimanov, 17.000 kristjanov in 31.000 Judov. Zaradi večinskega muslimanskega prebivalstva je bil dodeljen arabski strani. Arabske države sicer niso priznavale načrta delitve.
Med letoma 1947 in 1948 so napetosti na meji med Tel Avivom in Jafom močno naraščale. Številni muslimani so mesto zapustili in se naselili drugje. Iz minareta ene izmed mošej v Jafi so arabski ostrostrelci leta 1948 ubili več Judov. Izraelska stran se je odzvala z obleganjem Jafa, ki je bil 14. maja 1948 priključen Izraelu.Pregled mesta
Po razglasitvi neodvisnosti
|thumb|right|Tel Aviv Port. Za čas razglasitve neodvisnosti, 14. maja 1948, je Tel Aviv že prešel mejo 200.000 prebivalcev v strnjenem urbanem centru. V mestu je začasno deloval vladni center države Izrael, ki pa je bil preseljen v Jeruzalem decembra 1949. Zaradi statusa deljenega mesta (med arabsko, judovsko in krščansko skupnost) je večina ambasad ostala v Tel Avivu. Danes se z izjemo dveh tujih predstavništev na izraelskih tleh, vsa nahajajo v mestu.
Aprila leta 1949 sta bila kraja Jafo in Tel Aviv združena v skupno mestno upravo z imenom Tel Aviv – Jafo. S tem se je mesto razširilo na 42 km² površine. Istega leta je bila v mestu postavljena spominska plošča 60 ustanoviteljem Tel Aviva.
V zadnjih šestdesetih letih se je mesto razvilo v sekularno, odprtomiselno mesto z živahnim nočnim življenjem. Od tu izhaja vzdevek mesta: »Mesto, ki nikoli ne spi«.
V letih 1960 so bile nekatere izmed modernističnih mestnih stavb porušene, na njihovem mestu pa so zrasli prvi nebotičniki v državi. Stolpnica Shalom Meir Tower je bila najvišja izraelska stavba do leta 1919. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je število prebivalcev doseglo vrhunec z 390.000 prijavljenimi stanovalci, kar je predstavljalo 16% populacije na državni ravni. Sledilo je dolgo obdobje rahlega upadanja števila prebivalcev in ob koncu osemdesetih let zdrsnilo na 317.000. Glavni faktor izseljevanja družin in mladih generacij iz mesta v sosednje kraje so bile visoke cene nepremičnin.Profil mesta thumb|left|Spominska plošča ustanoviteljem mesta V tem času je prišlo do novega procesa – v revnejše soseske na jugu so pričeli graditi uglednejše stanovanjske hiše, s čimer so zmanjšali socialni prepad med posameznimi deli mesta. Staro pristanišče na severu Tel Aviva in njegovo okolico so prenovili. Novi zakoni so zaščitili značilne modernistične stavbe v mestu. Obvarovanje je bilo zaščiteno tudi s strani statusa Unesca.
V začetku devetdesetih letih je konstantnemu upadu števila prebivalcev sledil preobrat. Iz držav nekdanje Sovjetske zveze je prišel močan val novih judovskih imigrantov. V teh letih je bil v mestu odprt tudi tehnološki center raziskav. Nova faza razvoja mesta je sledila s pričetkom številnih hkratnih gradenj nebotičnikov in modernih poslovnih ter trgovskih centrov. V letu 1993 je bil Tel Aviv prvič omenjen kot moderna svetovna metropola, pri čemer se je poudarjala njegova moderna tehnološka dovršenost in ekonomija stoječa na modernih oblikah storitev. Mesto je bilo nominirano kot močan kandidat na globalni ravni med svetovnimi metropolami.