Bitka pri Malem velikem rogu je bila ena od bitk v veliki vojni Sujev 1876-77, v kateri so ameriški staroselci iz plemen Lakota, Severni Čejeni in Arapaho dosegli odločilno zmago. V bitki je padla več kot polovica ameriških vojakov, na čelu s poveljnikom 7. konjeniškega polka, polkovnikom Georgem A. Custerjem.
Ustanovitev rezervatov Nomadski način življenja ameriških staroselcev ni sovpadal z ameriškim namenom poselitve osrednjega dela ZDA. Spopadi med staroselskimi plemeni in novimi naseljenci, ki so iz ameriškega vzhoda poseljevali obsežne predele takratnega staroselskega ozemlja, so postajali v drugi polovici 19. stoletja vse bolj pogosti. Za zaščito lastnih interesov je ameriška vlada začela z ustanavljanjem rezervatov, v katere je začela nasilno zapirati staroselce. Hkrati je ustanavljala tudi agencije, ki so bile zadolžene za oskrbo rezervatov s hrano in ostalimi potrebščinami.
Leta 1875 sta se na Plesu sonca združili plemeni Lakota in Čejeni. Zvezo je ustanovil Sedeči bik, ki je v zapiranju staroselcev v rezervate videl kršitev starodavnih pravic. V začetku 1876 sta tako na novo združeni plemeni začeli na skrivaj zapuščati rezervate.
Vojaške oblasti so zaradi teh kršitev in nadaljevanja spopadov z naseljenci začele s taktiko napadanja staroselskih taborov, pri čemer so izvajale genocid, saj njihove akcije niso imele drugega cilja kot iztrebljanje avtohtonega prebivalstva. Pri tovrstnih akcijah je kot poveljnik 7. konjeniškega polka večkrat sodeloval tudi polkovnik Custer, ki se ga je zaradi njegovih dolgih, svetlih in kodrastih las med staroselci prijelo ime Zlatolaska.
Dogodki pred bitko Razlog za kampanjo proti staroselcem, ki se je začela leta 1876, je ležal v hribih Black Hills v Wyomingu in Južni Dakoti. To območje je vlada ZDA namreč leta 1868 dodelila staroselcem kot del njihovega rezervata. Kasneje so v teh hribih odkrili zlato, staroselci pa ozemlja niso želeli prodati pod nobenimi pogoji. Vojska je sicer poskušala preprečiti dotok iskalcev zlata na to področje, kar pa jim ni uspevalo. Iz tega razloga so Suji in Čejeni vladni odlok smatrali za ničnega in so začeli konec leta 1875 loviti tudi izven območja, ki jim je bilo dodeljeno. Vlada se je na to odzvala 3. decembra 1875, ko je razglasila odlok, da bodo vsakega staroselca, ki bo po 31. januarju 1876 opažen izven območja rezervata, imeli za sovražnika. Staroselci so odlok ignorirali, zaradi česar se je marca 1876 začela kampanja, ki je imela za cilj vrniti Suje in Čejene v rezervate. Kmalu je vojska spoznala, da se staroselci niso pripravljeni umakniti, kar je postalo še bolj očitno po nekaj manjših spopadih v marcu in aprilu istega leta.
Maja 1876 so generali prejeli poročila, ki so nakazovala, da je na območju med reko Yellowstone in gorovjem Veliki rog nekaj staroselskih taborov, v katerih je bilo okoli 800 bojevnikov. Poročila so tudi nakazovala, da se plemena selijo za divjadjo in da ni verjetnosti, da bi bilo v bližnji okolici na kupu tolikšne formacije bojevnikov.
Arhitekt kampanje je bil brigadni general Alfred Terry, ki je predvidel napredovanje konjenice in pehote v treh kolonah, od katerih je bila vsaka dovolj močna, da bi se samostojno spopadla s predvidenim številom staroselskih bojevnikov. Cilj kampanje je bil zajeti vse pripadnike plemen in jih odpeljati nazaj v rezervat.
Ameriške sile Na čelu prve kolone je bil polkovnik John Gibbon. Pod njegovim vodstvom je 30. marca šest čet (A, B, E, H, I in K) 7. pehotnega polka in štiri čete (F, G, H ter L) 2. konjeniškega polka odrinilo iz Fort Ellisa v zahodni Montani na vzhod proti reki Yellowstone. Kolona je bila sestavljena iz 450 vojakov.
Drugi koloni je poveljeval brigadir George Crook. Pod njegovim vodstvom je deset čet (A, B, C, D, E, F, G, I, L in M) 3. konjeniškega polka, pet čet (A, B, D, E in I) 2. konjeniške divizije, dve četi (D in F) 4. pehotnega polka ter tri čete (C, G in H) 9. pehotnega polka krenilo iz Fort Fettermana v Wyomingu. Kolona je na pot odrinila 29. maja, njen cilj pa je bil območje okoli reke Powder. V tej koloni je bilo zbranih okoli 1000 vojakov.
Tretji koloni je poveljeval sam Terry. Pod njegovim vodstvom so bile manjše skupine čet, ki so jih vodili njegovi najožji sodelavci. Četam C, E, F, I in L, 7. konjeniškega polka je poveljeval George Armstrong Custer, četam A, G in M major Marcus A. Reno, četam D, H in K stotnik Frederick W. Benteen, četo B pa je vodil stotnik Thomas M. McDougall. Četi B je bil podrejen tudi polkovni oddelek pod poveljstvom poročnika Edwarda G. MatheyaHatch T. (2002) The Custer Companion. Stackpole Books, str. 187-188; Četi C in G 17. pehotnega polka ter oddelek mitraljezov Gatling 20. pehotnega polka je 17. maja odrinil na zahod iz Fort Abraham Lincolna v Dakoti. Spremljalo jih je 150 vozov in velik oddelek tovornih mul. Čete C, D in I, 6. pehotnega polka so na pot odrinile iz Fort Buforda na reki Missouri, njihov cilj pa je bil vzpostavitev oskrbovalne postaje ob reki Yellowstone. Te enote so se s Terryjem združile na ustju reke Powder 29. maja 1876. Združena kolona je bila tako sestavljena iz 925 vojakov.
Custerjev načrt Obvestila o moči staroselskih enot so bila ob prihodu točna, vendar pa so se staroselci iz rezervata nekaj tednov pred bitko združili z bojevniki pod vodstvom Sedečega bika, da bi skupaj odšli na lov na bizone. Agenti naj bi torej napravili ključno napako, ko vojske niso obvestili o velikih skupinah bojevnikov, ki so zapustili naselja in odšli na lovMurchinson R. (1973). »George Armstrong Custer and The Battle of the Little Big Horn (A South African View)«. A. Military History Society Journal, November, 1973. Agenti prav tako pri svojih obvestilih niso upoštevali tisočev staroselcev, ki so protestno zapustili rezervat in se pridružili upornikom pod vodstvom Sedečega bika. Tako je kasneje nasproti Custerjevim vojakom stalo na tisoče staroselskih bojevnikov in ne le tistih 800, ki so bili v naseljih znotraj rezervata. Kritike na račun Custerja, ki ni sprejel okrepitev in je svoje enote celo razdelil, so tako deloma neupravičene, saj je glede na informacije, ki jih je imel, ravnal taktično pravilno. Glede na to, da sta obvestila o moči nasprotnika sprejela za uradne tudi Terry in Gibbon, je Custerjeva poteza še toliko bolj razumljiva.
Taktična poteza Custerja je tudi nakazovala, da je imel za cilj zajetje vseh nasprotnikov. Razdelitev lastnih enot nakazuje na to, da je želel staroselcem preprečiti umik, boj z njimi pa je bil pri tem drugotnega pomena. To je kasneje potrdil tudi Custrov trobentač John Martin (Martini)str.86, Charles Windolph, Frazier Hunt, Robert Hunt, Neil Mangum, I Fought with Custer: The Story of Sergeant Windolph, Last Survivor of the Battle of the Little Big Horn : with Explanatory Material and Contemporary Sidelights on the Custer Fight, University of Nebraska Press, 1987, ki je še povedal, da je Custer pred bitko predvideval, da staroselski bojevniki še spijo. Ob prihodu na Crow's Nest, hrib na nasprotni strani reke Yellowstone, so namreč Custrovi opazovalci z razdalje okoli 4 km v naselju videli samo ženske in otroke, ki so pripravljali konje, da jih odpeljejo na pašo. Tako je Custer prišel do napačnega zaključka, da bojevniki še spijo po šotorih in, da je njihovo število tolikšno, kot so ga sporočili agenti.
Custerjev načrt je temeljil tudi na predvidevanju, da bo v primeru spopada z bojevniki dobil takojšnjo podporo Benteenovih enot. V tistih časih je bila namreč praksa, da so vse bližnje ameriške vojaške enote takoj odreagirale na plotunski ogenj in se vmešale v boj. Leta 1879 se je na uradni preiskavi, ki jo je zahteval major Reno, izkazalo, da so Benteenovi in Renovi vojaki slišali salve vse do 16 ure in 30 minut, vendar pa se njihovi poveljniki nanje niso odzvali Reno, Marcus A., The official record of a court of inquiry convened at Chicago, Illinois, January 13, 1879, by the President of the United States upon the request of Major Marcus A. Reno, 7th U.S. Cavalry, to investigate his conduct at the Battle of the Little Big Horn, June 25-26, 1876. (RCOI) University of Wisconsin Digital Collections
Bitka left|250px|Premiki 7. konjeniškega polkaA: Custer B: Reno C: Benteen D: Yates E: Weir Renov napad 250px|right|Premiki Renovih čet
Prva skupina, ki je napadla tabor, je bil Renov drugi oddelek, sestavljen iz treh čet (M, A in G). Napad je stekel po navodilih polkovnika Custra, ukaz za premik pa je izdal poročnik William W. Cooke. Custer se je za napad odločil po tem, ko so ga ogledniki opozorili, da so jih Suji opazili in zbirajo bojevnike. Renu je bilo tako ukazano naj napade in začne bitko. Ukaz je bil izdan kljub nezadostnemu poznavanju oblike, velikosti in načina obrambe tabora. Renova naloga je bila zasledovati staroselce in jih prisiliti k umiku proti Custrovim enotam, ki so se premaknile na severni del tabora. Reno je prebredel reko Mali veliki rog na njenem izlivu v današnji Reno Creek ob 15. uri in se pognal v napad Battle of the Little Bighorn Timeline, http://www.seedwiki.com/wiki/lbha/timeline?wikiPageId=576395 izdelano po urniku Gray, John S. Custer's Last Campaign,. Kmalu je spoznal, da so Lakote in Severni Čejeni zbrani za boj in se niso pripravljeni umakniti.
Reno je s svojimi enotami hitro napredoval po ravnici proti severozahodu, njihove premike pa je prikrivala goščava na južnem bregu reke Mali veliki rog. Ista goščava je hkrati tudi Renovim enotam zakrivala pogled na indijanski tabor. Tabor so njegovi možje zagledali šele, ko so objahali okljuk reke tik pred prvimi šotori. Te so naseljevali Suji iz plemena Hunkpapa. Pred napadom si ne Reno ne Custer nista predstavljala velikosti in razporeditve šotorov, saj jih je z njihove ogledne točke zakrival gozd. Reno je takoj zaustavil svoje enote in na svoj izpostavljeni levi bok poslal svoje staroselske izvidnike iz plemen Arikara/Ree in VranTo je potrdil preživeli izvidnik iz plemena Arikara, Mali Suji: http://www.astonisher.com/archives/museum/little_sioux_big_horn.html. Šele po spoznanju, kolikšen je tabor v resnici, je Reno ustavil svoje enote nekaj sto metrov pred prvimi šotori ter ukazal vojakom sestop s konj in razporeditev v bojno linijo v skladu s takratno vojaško taktiko. right|250px|Reno-Benteen Defensive Position