Claude Bernard, francoski fiziolog in akademik, * 12. julij 1813, Saint-Julien, Rhône, Francija, † 10. februar 1878, Pariz.
Odraščal je kot sin skromnega vinogradnika in sprva hotel postati dramatik, nato pa je vpisal študij medicine na Collège de France in se pričel ukvarjati z eksperimentalno fiziologijo pod mentorstvom Françoisa Magendieja. Kot izjemno spreten eksperimentator je izvedel veliko število poskusov na živalih, s katerimi je razkrival mehanizme fizioloških procesov, kot so dihanje in vzdrževanje telesne temperature ter koncentracije krvnega sladkorja.
Je oče sodobne eksperimentalne fiziologije, ki ji je s svojim poudarjanjem pomena objektivnih poskusov postavil temelje, hkrati pa s tem vplival tudi na znanost kot celoto. Odkril je tudi nekaj bistvenih fizioloških procesov, predvsem t. i. notranji miljé, danes znan kot homeostaza. Že za časa življenja je bil prepoznan kot najslavnejši francoski znanstvenik vseh časov, kasneje pa je v laični javnosti prevladalo zgražanje nad vivisekcijo, ki jo je prakticiral, zato je njegov pomen za znanost izven strokovnih krogov zdaj nekoliko prezrt.
Življenje in delo
Rodil se je leta 1813 v Saint-Julienu, v skromni družini vinogradnika, ki je mlad umrl in zapustil le kup dolgov. Bernard se je sprva šolal pri jezuitih v domačem kraju, srednjo šolo pa je zaradi pomanjkanja denarja opustil in se zaposlil kot vajenec pri lekarnarju v predmestju Lyona. Takrat ga je zanimalo predvsem gledališče, zato je leta 1834 odšel v Pariz, da bi poskusil prodreti kot dramatik. Ko pa je kritik Saint-Marc Girardin prebral njegovo prvo dramo, mu je svetoval, naj se rajši vrne k medicini. Tako je Bernard vpisal študij medicine na Collège de France, kjer ni posebej blestel, ga je pa vzel pod okrilje pionir eksperimentalne fiziologije François Magendie, ki je vodil enega prvih laboratorijev na tem področju. Bernard je nanj napravil vtis s svojo veščino pri seciranju, zato je postal njegov asistent (preparateur), sočasno pa je deloval tudi kot zdravnik v lokalnem Hôtel-Dieu (katoliški bolnici za revne). Magendie je na Bernarda močno vplival s svojim materializmom in zavračanjem avtoritet v znanosti, poleg tega pa ga je uvedel tudi v poskuse na živalih, pomembno in takrat v Franciji še nekontroverzno metodo fizioloških raziskav. Bernard je objavil anatomsko študijo odrastka obraznega živca in leta 1841 diplomiral z disertacijo o funkciji želodčnega soka v prehrani, s čimer je začrtal obe glavni področji svojega prihodnjega delovanja: nevrofiziologija in fiziologija presnove.
Kmalu je postal nezadovoljen s položajem asistenta brez perspektive za napredovanje, zato je odstopil. Brez prihodkov je začel razmišljati o tem, da bi odprl zdravniško prakso, takrat pa mu je prijatelj uredil poroko z Marie-Françoise Martin, hčerko bogatega in uglednega zdravnika, ki mu je prinesla 60.000 frankov dote ter mu omogočila nadaljevati z raziskavami, čeprav se je sam zakon izkazal za strašno nesrečnega. Žena mu je zamerila nizke dohodke, razburilo pa jo je tudi to, da je prinašal secirane živali domov. Imela sta tri otroke, hčerki Jeanne-Henriette in Marie-Claude ter sina, ki je umrl kmalu po rojstvu. Kasneje je postala odkrita nasprotnica vivisekcije.
Eksperimentalno delo thumb|left|Pripomočki za poskuse s strupom kurare, ilustracija iz knjige Uvod v študij eksperimentalne medicine V naslednjih letih je Bernard izvedel vrsto poskusov, ki so ga pripeljali do nekaterih njegovih najpomembnejših odkritij. Najprej je s seciranjem zajcev odkril vlogo trebušne slinavke, čigar izločki razgrajujejo maščobe na maščobne kisline in glicerol (pred tem je veljalo prepričanje, da prebava v celoti poteka v želodcu). Odkritje ga je vodilo k raziskavam jeter, kjer je odkril glikogen in dokazal, da gre za sladkor, ki ga jetra sama sintetizirajo kot zalogo in spet razgrajujejo ter sproščajo v krvni obtok za vzdrževanje stalne koncentracije sladkorjev v krvi. Spoznanje, da kompleksnih ogljikovih hidratov ne sintetizirajo in skladiščijo samo rastline, je bilo za tisti čas prelomno. Sam je želel preučiti presnovo vseh razredov hranilnih snovi, vendar se je do konca svoje kariere ukvarjal predvsem s presnovo ogljikovih hidratov, s katerimi je začel, zlasti v povezavi s sladkorno boleznijo. Na področju nevrofiziologije je razvozlal regulacijo telesne temperature z vazomotoričnimi živci, pri čemer je še slavni fiziolog Johannes Peter Müller nedavno prej zapisal, da žile niso omišičene. Ukvarjal se je še z drugimi problemi, denimo delovanjem strupa kurare, kjer je bilo njegovo spoznanje, da učinkovine delujejo tarčno na določene procese, bistvenega pomena za razvoj farmakologije. Z opažanjem, da kurare deluje samo na motorične povezave, je poleg tega odkril delitev na motorične in senzorične živce.
Pot do njegovih odkritij se je običajno začela z naključnim opažanjem, nakar je na podlagi izkušenj in predhodnega znanja razdelal hipotezo o fiziološkem mehanizmu opazovanega pojava ter načrtoval poskus. Verjel je namreč, da je manipulacija opazovanega sistema bistvena za pridobivanje znanja, in zavračal takratno prakso v medicini, ki se je po njegovem pretirano zanašala na pasivno opazovanje, posploševanje in stare dogme. Med eksperimentalnim delom pa je bil pozoren, da ga vnaprej postavljena hipoteza ni vodila k zaključkom. Rezultati so bili pogosto nasprotni od pričakovanj, v tem primeru je brez pomislekov zavrgel izvirno hipotezo in skladno z dejstvi sestavil novo razlago. Bil je tudi vztrajen in je napadal problem z novimi in novimi poskusi, dokler ni prišel do logičnega zaključka ali odkril drugega, vznemirljivejšega problema.
Večino poskusov je opravil v majhni in temni sobi na Collège de France, ki je bila na voljo njemu in Magendieju v ta namen, in z zelo skopim financiranjem. Občasno je izprosil tudi uporabo laboratorijev pri prijateljih ali delal v svojem stanovanju (na grozo žene). Slabe pogoje v tem času je kasneje krivil za svoje zdravstvene težave, vendar je kljub okoliščinam plodovito raziskoval in objavljal. Ključni za uspeh sta bili njegova spretnost in natančnost pri seciranju.
Kasnejša leta in teoretsko delo thumb|280px|Claude Bernard in njegovi učenci (Léon-Augustin Lhermitte, olje na platnu, 1889);Od leve proti desni: Nestor Gréhant, Victor Dumontpallier, Louis-Charles Malassez, Paul Bert, Arsène d'Arsonval, Claude Bernard, Le Père Lesage in Albert Dastre Leta 1847 je postal Magendiejev namestnik na Collège de France, a tudi s tem položajem ni bil zadovoljen in je znova začel razmišljati o opustitvi raziskovalnega dela. Vendar pa je že bil vzbudil pozornost strokovne javnosti s svojimi rezultati, kar mu je leta 1854 prineslo položaj profesorja splošne fiziologije na pariški Sorboni, hkrati pa je bil izvoljen tudi za člana Akademije za medicino in kirurgijo. Ko je njegov mentor Magendie leta 1855 umrl, je prevzel njegovo profesorsko mesto na Collège de France. Sčasoma se je njegov sloves razširil po vsem svetu, tako da so se v njegov laboratorij prihajali učit študentje z vse Evrope in celo Združenih držav Amerike ter Orienta. Med njimi so znani Elias von Cyon, Wilhelm Kühne, Peter Ludvig Panum in Louis-Antoine Ranvier, pa Ivan Romanovič Tarkanov iz Rusije ter Bernardovi asistenti Paul Bert, Albert J. Dastre in Jacques Arsène d'Arsonval. Ti so kasneje delovali kot profesorji fiziologije po različnih evropskih univerzah in pripomogli k hitri uveljavitvi Bernardovih načel v znanosti.
Konec 1850. let je zaradi zdravstvenih težav pričel opuščati eksperimentalno delo in se posvetil filozofiji znanosti ter vzpostavitvi eksperimentalne fiziologije kot samostojnega področja. Leta 1864 je obiskal francoski dvor, kjer je navdušil takratnega cesarja Napoleona III., ki mu je nato preskrbel dva dobro opremljena laboratorija, enega na Sorboni in drugega v botaničnem vrtu Jardin des Plantes, kjer je bil zanj ustanovljen položaj profesorja splošne fiziologije. Predah od eksperimentov mu je omogočil razmišljati o teoretskih problemih, rezultat česar je bila knjiga Uvod v študij eksperimentalne medicine (fr. Introduction à l'étude de la médecine expérimentale, 1865). V njej podaja osnovna načela živalske fiziologije, ki jih ilustrira z opisi lastnih poskusov. Teoretsko razpravo v knjigi zaznamuje njegovo nasprotovanje vitalizmu. Namesto tega je zagovarjal materialistični determinizem, pa vendar ni skušal procesov v živih bitjih zreducirati zgolj na splet kemičnih reakcij, saj se je zavedal, da gre za kompleksnejše sisteme in je fiziologijo obravnaval ločeno tudi od kemije. Najprodornejši teoretski koncept, ki ga je razvil v tem obdobju in ga omenjal v svojih delih do konca življenja, pa je ideja o notranjem miljeju oz. notranjem okolju, vsakemu organizmu lastni in stabilni kombinaciji fizikalno-kemičnih dejavnikov, ki jo telo aktivno vzdržuje, saj je ključna za preživetje v spreminjajočem se okolju. Izhajal je iz več opazovanj, predvsem funkcije jeter, ki s pretvarjanjem glikogena vzdržujejo stalno koncentracijo sladkorja v krvi, in vazomotorične regulacije telesne temperature, za katero je prej dokazal, da je pod nadzorom osrednjega živčevja. Konceptu, ki je danes osrednjega pomena v fiziologiji, pa njegovi sodobniki niso posvečali nikakršne pozornosti in so ga fiziologi prevzeli šele pol stoletja po njegovi smrti.
Vrhunec Bernardove kariere v teh letih je sovpadal z ločitvijo od žene Marie-Françoise in novimi zdravstvenimi težavami. Kasneje se je zbližal z intelektualko Marie Raffalovich, ki mu je s svojim znanjem jezikov pomagala pri preučevanju strokovne literature. Sicer je po ločitvi živel samotarsko v svojem stanovanju nasproti Collège de France in se je izogibal družabnemu življenju Pariza. Imenovan je bil za dosmrtnega člana francoskega senata (politično telo brez prave moči v času vladavine Napoleona III.) in se redno udeleževal sej, vendar pri razpravah ni sodeloval. Kot zavednega Francoza pa ga je prizadela usoda njegove države ob porazu v vojni s Prusijo; tik pred obkolitvijo Pariza se je umaknil v rodni Saint-Julien, od koder se je lahko vrnil šele čez 9 mesecev. V naslednjih letih se je njegovo zdravje vztrajno slabšalo. Nazadnje je v začetku leta 1878 v hladnih in vlažnih prostorih, kjer je opravljal poskuse, staknil prehlad, ki je prerasel v akutno vnetje ledvic, za katerim je 10. februarja umrl. Zadnje dni ga je negovala Marie Raffalovich, nekdanja žena in hči pa se mu nista hoteli niti približati več.
Dela page=9|thumb|Introduction à l’étude de la médecine expérimentale, Baillière (Pariz), 1865 Glavna dela: Recherches sur une nouvelle fonction du foie considéré comme organe producteur de matière sucré chez l’homme et les animaux, Paris, Martinet, 1853, 97 str. (druga doktorska disertacija) Introduction à l’étude de la médecine expérimentale, 1865. (Rééd. Champs, Flammarion, ISBN 2080811371). Principes de médecine expérimentale, Émile Martinet éditeur, 1867, 160 str.
Zapiski predavanj: Leçons de physiologie expérimentale appliquée à la médecine, 1855-56, dve knjigi Leçons sur les effets des substances toxiques et médicamenteuses, 1857, 488 str. Leçons sur la physiologie et la pathologie du système nerveux, 1858, 560 str. Leçons sur les propriétés physiologiques et les altérations pathologiques des différents liquides de l’organisme, 1859, dve knjigi Leçons et expériences physiologiques sur la nutrition et le développement, 1860 Leçon sur les propriétés des tissus vivants, 1866 Leçons de pathologie expérimentale et leçons sur les propriétés de la moelle épinière, 1872 Leçons sur les phénomènes de la vie communs aux animaux et aux végétaux, 1878, dve knjigi
Objavljal je tudi članke o temah, ki jih je preučeval, v revijah, kot so Gazette médicale, poročila Francoske akademije znanosti in Biološkega društva (Société de biologie) ter Revue des deux Mondes. Poleg tega je objavil poročilo o napredku fiziologije v Franciji – Rapport sur les progrès et la marche de physiologie générale en France (1867).