Varanasi (sanskrt वाराणसी Vārāṇasī ), znano tudi kot Benares () ali Banaras (, , ) in Kaši (, , ) je mesto na levem (zahodnem) bregu reke Ganges v indijski zvezni državi Utar Pradeš. Ima osrednje mesto v tradicijah romanj, smrti in žalovanja v hindujskem svetu. Velja za hinduistično, budistično, džainistično in senthujsko sveto mesto. Mesto je eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu.
Je 692 kilometrov jugovzhodno od indijske prestolnice New Delhi in 320 kilometrov vzhodno od glavnega mesta Lucknowa. Leži 121 kilometrov dolvodno od Prajagraja, kjer je sotočje z reko Jamuno še eno pomembno hindujsko romarsko mesto.
Varanasi je eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu. Kaši, njegovo starodavno ime, je bilo povezano z istoimenskim kraljestvom pred 2500 leti. Levja prestolnica Ašoke v bližnjem Sarnathu je bila interpretirana kot spomin na Budovo prvo pridigo tam v 5. stoletju pr. n. št. V 8. stoletju je Adi Šankara ustanovil čaščenje Šive kot uradno sekto Varanasija. Tulsidas je v Varanasiju napisal svoj ep v jeziku Avadhi, Ramčaritmanas, gibanje Bhakti, predelava sanskrtske Ramajane. Več drugih pomembnih osebnosti gibanja Bhakti je bilo rojenih v Varanasiju, vključno s Kabirjem in Ravidasom. V 16. stoletju so radžputski plemiči v službi dvorov in vojske mogulskega cesarja Akbarja sponzorirali gradnjo ali nadaljnjo izboljšavo glavnega Šivinega templja v mestu; zgradili so tudi druge templje, vsi pa so kazali arhitekturni slog celotnega cesarstva. V skladu s pogodbo iz Faizabada je Vzhodnoindijska družba pridobila Benares leta 1775, mesto je pozneje zaporedoma postalo del divizije Benares v odstopljenih in osvojenih provincah, severozahodnih provincah in Združenih provincah, in po indijski neodvisnosti Utar Pradeš.
Etimologija Tradicionalna etimologija povezuje Varanasi z imeni dveh pritokov Gangesa, ki tvorita meje mesta: Varuna, ki še vedno teče v severnem Varanasiju in Assi, danes majhen potok v južnem delu mesta, blizu Assi Ghata. Staro mesto je na severni obali Gangesa, ki ga omejujeta Varuna in Assi.
V Mahabharati se mesto omenja kot Kāśī (काशी Kaši) iz sanskrtskega besednega korena kaś-- 'sijati', zaradi česar je Varanasi znan kot 'mesto svetlobe', »svetleče mesto kot ugledno sedež učenja«. Ime so uporabljali tudi romarji iz Budovih dni.
Hindujska verska besedila uporabljajo številne vzdevke v sanskrtu za označevanje Varanasija, kot so Kāśikā (prevod 'sijoči'), Avimukta (prevod 'nikoli zapuščen od Šive'), Ānandakānana (prevod 'gozd blaženosti'), Rudravāsa (v prevodu 'kraj, kjer prebiva Rudra') in Mahāšmashāna (v prevodu 'veliko upepeljevališče').
Zgodovina Mitologija Po hindujski mitologiji je Varanasi ustanovil Šiva, eno od treh glavnih božanstev poleg Brahme in Višnuja. Med spopadom med Brahmo in Šivo je slednji odtrgal eno od Brahminih petih glav. Kot je bila navada, je zmagovalec nesel glavo ubitega nasprotnika v roki in jo pustil, da mu je visela z roke, kot sramotno dejanje in znak lastne hrabrosti. V usta so dali tudi uzdo. Šiva je tako osramotil Brahmovo glavo in jo ves čas imel pri sebi. Ko je prišel v mesto Varanasi v tem stanju, je viseča Brahmina glava padla iz Šivine roke in izginila v zemlji. Varanasi zato velja za izjemno sveto mesto.Edward Sachau, 1910, Alberuni's India , p. 147, London: Kegan Paul, Trench, Trubner & Co. Ltd.
Pandave, skupina pet legendarnih bratov, Judhištira, Bhima, Ardžuna, Nakula in Sahadeva, protagonisti hindujskega epa Mahabharata, naj bi obiskali mesto v iskanju Šive, da bi se odkupili za svoje grehe bratomora in brahmahatje ('umor brahmana'), ki so jih zagrešili med vojno Kurukšetra. Velja za eno od sedmih svetih mest (Sapta Puri), ki lahko zagotovi mokšo; Ajodhja, Mathura, Haridvar, Kaši, Kanči, Avanti in Dvārakā je sedem mest, ki so znana kot osvoboditelji. Princesi Ambika in Ambalika iz Kašija sta bili poročeni z vladarjem Hastinapure Vičitravirjo, kasneje pa sta rodili Panduja in Dhritaraštro. Bhima, Pandujev sin, se je poročil s kašijsko princeso Valandharo in njuna zveza je povzročila rojstvo Sarvage, ki je pozneje vladal Kašiju. Dhritarašthrin najstarejši sin Durjodhana se je prav tako poročil s princeso Kaši Bhanumati, ki mu je kasneje rodila sina Lakšmana Kumara in hčer Lakšmanā.
Budistično besedilo Cakavatti Sīhanāda Sutta navaja idejo, da bo Varanasi nekega dne, v času Maitreje, postal legendarno kraljestvo Ketumati.
Starodavno obdobje Izkopavanja leta 2014 so privedla do odkritja artefaktov iz leta 800 pr. n. št. Nadaljnja izkopavanja v Aktha in Ramnagar, dveh lokacijah v bližini mesta, so odkrila artefakte iz leta 1800 pr. n. št., ki podpirajo stališče, da je bilo območje v tem času naseljeno.
V času Gautame Bude je bil Varanasi del kraljestva Kaši. Slavni kitajski popotnik Xuanzang, znan tudi kot Hiuen Tsiang, ki je mesto obiskal okoli leta 635 n. št., je potrdil, da je bilo mesto središče verskih in umetniških dejavnosti ter da se je raztezalo približno 5 kilometrov vzdolž zahodnega brega reke Ganges. Ko je Xuanzang v 7. stoletju obiskal Varanasi, ga je poimenoval Polonise (婆羅痆斯) in zapisal, da ima mesto okoli 30 templjev s približno 30 menihi. Verski pomen mesta je še naprej naraščal v 8. stoletju, ko je Adi Šankara ustanovil čaščenje Šive kot uradno sekto Varanasija.
Srednjeveško obdobje
Čandradeva, ustanovitelj dinastije Gahadavala, je leta 1090 Banaras spremenil v drugo prestolnico. Leta 1194 n. št. je guridski osvajalec Muizuddin Muhamad Ghuri premagal sile Džajačandre v bitki pri Džamuni in nato opustošil mesto Varnasi, v katerem je bilo uničenih veliko templjev.
V srednjem veku je Varanasi ostal središče dejavnosti intelektualcev in teologov, kar je dodatno prispevalo k njegovemu slovesu kulturnega središča vere in izobraževanja. Več glavnih osebnosti gibanja Bhakti je bilo rojenih v Varanasiju, vključno s Kabirjem, ki se je rodil tukaj leta 1389, in Ravidasom, družbeno-verskim reformatorjem iz 15. stoletja, mistikom, pesnikom, popotnikom in duhovno osebnostjo, ki se je rodil in živel v mestu in bil zaposlen v usnjarski industriji.
Obdobja zgodnjega novega veka do moderne (1500–1949)
Številni ugledni učenjaki in pridigarji so obiskali mesto iz cele Indije in Južne Azije. Guru Nanak je leta 1507 obiskal Varanasi v času festivala Maha Šivaratri (hindujski festival, ki ga vsako leto praznujemo v čast božanstvu Šivi med februarjem in marcem), potovanje, ki je imelo veliko vlogo pri ustanovitvi sikhizma.
Leta 1567 ali tam približno je mogolski cesar Džalaludin Muhamad Akbar na svojem pohodu iz Alahabada (sodobnega Prajagraja) oplenil mesto Varanasi. Vendar pa so kasneje Kačvaha Radžputski vladarji Amberja (sami mogulski vazali), predvsem pod Radžo Man Singhom, obnovili različne templje in Gate v mestu.
Radža iz Džaipurja je ustanovil Anapurna Mandir in v tem obdobju je bil dokončan tudi 200-metrski most Akbari. Prvi turisti so v mesto začeli prihajati v 16. stoletju. Leta 1665 je francoski popotnik Jean-Baptiste Tavernier opisal arhitekturno lepoto templja Vindu Madhava na strani Gangesa. V tem obdobju se je izboljšala tudi cestna infrastruktura. Cesar Šer Šah Suri je cesto razširil od Kalkute do Pešavarja; pozneje v času Britanskega Raja je postala znana kot znamenita Grand Trunk Road. Leta 1656 je cesar Aurangzeb ukazal uničenje številnih templjev in gradnjo mošej, zaradi česar je mesto začasno nazadovalo. Vendar pa je po Aurangzebovi smrti večini Indije vladala konfederacija prohindujskih kraljev. Velik del sodobnega Varanasija je bil zgrajen v tem času, zlasti v 18. stoletju s strani vladarjev Maratha in Bhumihar Brahmin. Kralji, ki so vladali Varanasiju, so še naprej imeli moč in pomen skozi večino obdobja Britanskega raja, vključno z maharadžo iz Benaresa, ki so ga prebivalci Benarasa preprosto imenovali Kaši Nareš.
Kraljevini Benares so Moguli leta 1737 dali uradni status in na ta način se je začelo kraljestvo in nadaljevalo kot območje, ki ga je upravljala dinastija, do indijske neodvisnosti leta 1947, med vladavino Vibhuti Narajan Singha. V 18. stoletju je Muhamad Šah ukazal zgraditi observatorij na Gangesu, pritrjen na Man Mandir Ghat, namenjen odkrivanju nepopolnosti v koledarju, da bi revidirali obstoječe astronomske tabele. Turizem v mestu je začel cveteti v 18. stoletju. Ko je mogolska oblast oslabela, je posest zamindari Benares postala država Banaras, tako da je Balvant Singh iz dinastije Narajan ponovno prevzel nadzor nad ozemlji in se leta 1740 razglasil za maharadžo Benaresa. Močna klanska organizacija, na kateri so sloneli, je prinesla uspeh manj znanim hindujskim princem. V okrožjih Benares, Gorakhpur in Azamgarh je bilo kar 100.000 mož, ki so podpirali moč benareških radž. To se je izkazalo za odločilno prednost, ko se je dinastija v 1750-ih in 1760-ih soočila s tekmecem in nominalnim suzerenom, Navabom iz Oudha.
Izčrpavajoča gverilska vojna, ki jo je vladar Benaresa vodil proti taborišču Oudh s svojimi vojaki, je prisilila Navabe, da so umaknili svoje glavne sile. Regijo je leta 1775 Navab Oudhski nazadnje odstopil državi Benares, podrejeni Vzhodnoindijski družbi, ki je priznala Benares kot družinsko gospostvo.Benares (Princely State) – A Document about Maharajas of Varanasi Leta 1791 pod vladavino Britancev je rezident Jonathan Duncan ustanovil Sanskrit College v Varanasiju. Leta 1867 je ustanovitev občinskega odbora Varanasi vodila do bistvenih izboljšav mestne infrastrukture in osnovnih ugodnosti zdravstvenih storitev, oskrbe s pitno vodo in sanitarij.
Rev. M. A. Sherring se v svoji knjigi The Sacred City of Hindus: An Account of Benaras in old and modern times, objavljeni leta 1868, sklicuje na popis prebivalstva, ki ga je izvedel James Prinsep, in navaja, da je skupno število templjev v mestu v 1830-ih okoli 1000. Piše:
Avtor Mark Twain je leta 1897 o Varanasiju pisal:
Benares je leta 1911 postal knežja država z Ramnagarjem kot glavnim mestom, vendar brez jurisdikcije nad ožjim mestom. Verski poglavar, Kaši Nareš, ima svoj sedež v utrdbi Ramnagar od 18. stoletja, ki je tudi skladišče zgodovine kraljev Varanasija, ki je vzhodno od Varanasija, na drugi strani Gangesa. Kaši Nareš globoko spoštujejo lokalni ljudje in glavni kulturni mecen; nekateri pobožni prebivalci ga imajo za utelešenje Šive.
Annie Besant je ustanovila Central Hindu College, ki je pozneje postal temelj za ustanovitev Banaras Hindu University leta 1916. Besantova je ustanovila kolidž, ker je želela »združiti moške vseh veroizpovedi pod idealom bratstva, da bi promovirali indijske kulturne vrednote in odstraniti slabo voljo med različnimi deli indijskega prebivalstva.«
Varanasi je bil leta 1947 predan Indijski zvezi in je po indijski neodvisnosti postal del Utar Pradeša. Vibhuti Narajan Singh je svoja ozemlja vključil v Združene province leta 1949.
21. stoletje Narendra Modi, premier Indije od leta 2014, zastopa Varanasi v indijskem parlamentu od leta 2014. Modi je otvoril projekt Šri Kaši Višvanath Corridor, katerega cilj je bil povečati duhovno živahnost mesta s povezavo številnih gatov s templjem Kaši Višvanath, v decembru 2021.
Geografija Varanasi je na nadmorski višini 80,71 metra v središču doline Gangesa v severni Indiji, v vzhodnem delu zvezne države Utar Pradeš, ob levem bregu Gangesa v obliki polmeseca, v povprečju med 15 metri in 21 metri nad reko. Mesto je sedež okrožja Varanasi. Po cesti je Varanasi 797 kilometrov jugovzhodno od New Delhija, 320 kilometrov jugovzhodno od Lucknowa, 121 kilometrov vzhodno od Prajagraja in 63 kilometrov južno od Džaunpurja. »Urbana aglomeracija Varanasi« - aglomeracija sedmih mestnih podenot - pokriva površino 112 km². Soseske mesta so Adampura, Anandbagh, Bachchhaon, Bangali Tola, Bhelpura, Bulanala, Chaitganj, Chaukaghat, Chowk, Dhupchandi, Dumraon, Gandhinagar, Gautam Nagar, Giri Nagar, Gopal Vihar, Guru Nanak Nagar, Jaitpura, Kail Garh, Khanna, Kotwali, Lanka Manduadih, Luxa, Maheshpur, Mahmoorganj, Maulvibagh, Nagwar, Naipokhari, Shivala, Siddhagiribah in Sigra.