Laibach (nemško ime za Ljubljano ali Ljubljanico; etimologija: mesto ob reki/potoku (Bach) ali močvirje (nem. Labach; Laubach: mlačen potok ali leno tekoča voda); v srednjem veku se je tako za reko kot za mesto začel uporabljati staronemški izraz Laibach - stoječa voda, ki povzroča poplave) je slovenska glasbena in večmedijska skupina, ki se poleg glasbe in zvoka izraža še s pomočjo oblikovanja, slikarstva, gledališča in ostalih umetniških in neumetniških praks. Skupina je bila ustanovljena v Trbovljah 1. junija 1980 (datum je izbran simbolično, dejanski ni znan).
Leta 1983 je v Novi reviji (št. 13/14) z nadnaslovom "Akcija v imenu ideje" v za to priložnost izmišljeni rubriki "Umetnost in totalitarizem" objavila svoj manifest "10 točk Konventa", ki je izšel skupaj s spremno analizo Tarasa Kermaunerja. V 10 točkah Konventa je bilo mdr. opredeljeno anonimno članstvo (psevdonimi: Eber, Saliger, Keller in Dachauer) ter kolektivno avtorstvo in industrijski način dela po vzoru totalitarizma in pod vodstvom Imanentnega konsistentnega duha. Laibachova ustvarjalnost se po njih giblje na področju spoja med politiko in umetnostjo, vsaka umetnost pa je podvržena politični manipulaciji, razen tiste, ki govori z jezikom te iste manipulacije. V njih je določeno tudi, da poleg Laibacha v okviru Laibach Kunst estetike obstajata še glasbeni podskupini Dreihundert Tausend Verschiedene Krawalle (300.000 VK) in Germania. Laibach je 1984 soustanovil umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst (kratica NSK) ter sodeloval s slikarsko skupino Irwin, več zaporednimi gledališkimi skupinami/projekti, ki jih je ustanovil D. Živadinov, oblikovalskim studiem Novi kolektivizem (iz Laibacha je njegov član D. Knez, sodelavec E. Markošek) in drugimi pridruženimi skupinami, ki so v letih 1984–92 sestavljale kolektiv NSK.
Glasbeni izraz združuje različne žanre, od eksperimentalnega industrijskega zvoka, do simfoničnega, t. i. militantnega klasicizma in elektronske glasbe. So utemeljitelji t. i. retroavantgardne umetniške smeri (skupaj z drugimi skupinami iz umetniškega gibanja/kolektiva NSK), v začetku delovanja in ponovno v zadnjem obdobju so večmedijske in likovne projekte ter razstave pripravljali pod imenom Laibach Kunst.
Skupina Laibach je med najbolj razpoznavnimi slovenskimi glasbenimi skupinami, uveljavljena predvsem na mednarodni oz. svetovni "neodvisni" glasbeni sceni, iznajditelj in nosilec enega najbolj uveljavljenih slovenskih umetnostnih pojavov sodobnega časa, znanega kot retroavantgarda.
Zgodovina Začetki in Tomaž Hostnik
Skupina je takoj ob ustanovitvi poskrbela za burne reakcije javnosti. V Trbovljah so leta 1980 izoblikovali multimedijski projekt »Rdeči revirji« (pozneje medijsko imenovan kot 'Alternativa slovenski kulturi'), ki jo je lokalna oblast prepovedala še pred odprtjem. Na plakatih, ki so bili ilegalno nalepljeni po zidovih mesta, je bil lik črnega križa (ki je Laibachov poglavitni simbol, včasih tudi v kombinaciji z zobatim kolesom) in motiv iz Carpenterjevega filma »Noč čarovnic«, izrisan v ekspresionistični risbi. Njihovo delovanje je v medijih sprožilo veliko razprav o dejanski umetniški in politični vsebini skupine. Prvi javni nastop z razstavo »AUSSTELLUNG! LAIBACH KUNST" se je zgodil 14. junija 1981 v prostoru Srećna (nova) galerija, v SKC-ju (Studentski kulturni centar) v Beogradu. Naslednja razstava (»Žrtve letalske nesreče«) je bila 8. decembra 1981 v ljubljanskem Discu FV 112/15, kjer se je 12. januarja 1982 zgodil tudi prvi koncert skupine. Istega leta sta kmalu sledila tudi prva koncerta v Zagrebu in Beogradu. Njihov glasbeni stil so kritiki označili kot industrijski rock, saj so pri predstavitvah v živo uporabljali gramofone, radio in elektronske instrumente, ki so jih ustvarili sami, namesto efekta suhega ledu pa so nekajkrat uporablili kar originalne vojaške dimne bombe. Vizualni stil skupine je bil v zgodnji fazi osredotočen predvsem na industrijsko ikonografijo, kmalu pa so vključili tudi druge simbole: jelene in jelensko rogovje, motiv bobnarja, kavopivke, vojaške uniforme in lovske obleke. Skoraj vsak njihov koncert je bil drugače poimenovan. Zadnji v sodelovanju s Tomažem Hostnikom v Zagrebu (prvič je v vlogi vokalista nastopil na Novem Rocku septembra 1982 v Ljubljani, ko ga je v brado zadela razbita steklenica) so poimenovali »Dotik Zla«. 21. decembra 1982 je Hostnik naredil samomor.
"Disidentstvo" v Jugoslaviji sličica|Ena od spremljevalnih članic skupine, 2008|levoV letu 1983 je skupina nadaljevala s koncertnimi nastopi. V Ljubljani so nastopili 22. aprila, skupaj z angleškima skupinama Last Few Days in 23 Skidoo. Na 12. glasbenem biennalu v Zagrebu so naslednji dan nastopili z naslovom "Mi kujemo bodočnost", med katerim so uporabili sočasne projekcije propagandnega dokumentarnega filma o Jugoslaviji Revolucija še traja, na katerega je bil dodatno projecirana super 8 mm filmska zanka s pornografskimi prizori. Koncert, ki se je začel ob 24:00 in potekal v jutranjih urah je, zaradi naključnega prekritja pornografskega odlomka (penisa) in posnetka Josipa Broza Tita, prekinila policija, skupina pa je bila prisiljena neprostovoljno oditi z odra. Kmalu je sledila uradna prepoved imena in javnega nastopanja skupine v Jugoslaviji. K prepovedi je dodatno prispeval tudi intervju s člani skupine v oddaji TV-tednik, ki izzval moralno paniko in na koncu katerega je novinar Jure Pengov pozval k pogromu nad njimi, zato so se začasno umaknili v samostan Pleterje. Novembra 1983 so Laibach skupaj s skupino Last Few Days odšli na turnejo »Occupied Europe Tour« po vzhodni in zahodni Evropi. Z živimi nastopi in zaradi prepovedi delovanja v svoji matični državi se je zanje povečal interes v zahodnih državah. Provokativna uporaba simbolov je najprej izzvala Slovensko veteransko organizacijo (Zvezo borcev narodnoosvobodilne vojne). Decembra leta 1984 so priredili 'anonimni' koncert v dvorani sirotišnice, poimenovane po Malči Belič v Ljubljani, posvečen umrlemu Tomažu Hostniku. Koncert so oglaševali s plakatom, na katerem je bil samo velik črn križ – simbol skupine - in naslov dvorane. Ime skupine ni bil nikjer zapisan, tako so zadostili zahtevi po prepovedi uporabe imena. Koncert je bil vseeno razprodan. V tem letu (1984) so soustanovili tudi širši kolektiv Neue Slowenische Kunst (znan tudi pod kratico NSK). Poleg Laibacha je NSK vključeval še slikarsko skupino Irwin, gledališko skupino Gledališče Sester Scipion(a) Nasice (kasneje Kozmokinetični kabinet Noordung), oblikovalski studio Novi kolektivizem, pridružili pa so se jim še Oddelek za čisto in praktično filozofijo in različne podskupine, npr. arhitekti Graditelji, Domovinski film, klub Sava, Retrovizija itd. Osnovne premise delovanja vseh teh skupin so slonele na estetskih in ideoloških temeljih, ki jih je do takrat formiral Laibach. Neue Slowenische Kunst je uradno obstajal kot povezana akcija med temi skupinami do leta 1992, ko se je 'transponiral' v NSK državo. Laibach in NSK sta s svojimi skupnimi akcijami močno označila osemdeseta in prvo polovico devetdesetih, tako v Sloveniji kot v bivši državi Jugoslaviji ter tudi drugje po svetu. To gibanje je še danes predmet številnih znanstvenih raziskav in doktorskih disertacij doma in v tujini.
Mednarodni preboj
Laibach so od ustanovitve leta 1980 do danes imeli več kot 1000 koncertov po celem svetu, prodali so čez milijon plošč in postali mednarodno priznani, še posebej s svojimi interpretacijami pesmi skupin Queen, The Rolling Stones, The Beatles … Leta 1988 je izšel album Let It Be, po istoimenskem albumu Beatlesov, le brez naslovne skladbe. "Maggie Mae" pa je nadomestila kombinacija nemških lovskih pesmi "Auf der Lüneburger Heide" in "Was Gleicht Wohl Auf Erden". Del posnetega materiala je predvajal tudi Paul McCartney pred svojimi koncerti. Naslednje leto je izšel EP Sympathy for the Devil po istoimenski pesmi Rolling Stones. Dosegli so tudi komercialni uspeh z različico pesmi "Live is life" skupine Opus in "One Vision" skupine Queen. Leta 1994 je skupina izdala album NATO, ki se je nanašal na aktualne politične dogodke v Vzhodni Evropi, nekdanji Jugoslaviji in ukrepe pakta NATO. Album vsebuje tudi različice pesmi "The Final Countdown " skupine Europe, "In the Army Now" skupine Status Quo, "Indian Reservation" (preimenovane v "National Reservation") Dona Fardona in "Marš na Drinu" Stanislava Biničkega. Leta 1996 so izdali album z naslovom Jesus Christ Superstars, svojo različico rock opere Jesus Christ Superstar Andrewa Lloyda Webberja. Sodelovali so tudi pri nekaterih mednarodnih projektih. V predstavi No Fire Escape from Hell so se odzvali povabilu plesalca Michaela Clarka in z njim nastopili na nekaterih predstavah v Veliki Britaniji in drugje po svetu. V Hamburgu so napisali glasbo za Shakespearovega Macbetha v Deutsches Schauspielhaus. Za to predstavo so tudi oblikovali del scenografije in v sami predstavi nastopali. Glasba skupine je bila uporabljena tudi kot inspiracija za znameniti eksperimentalni filmski hit Blair Witch Project, člani zasedbe pa so nastopili v filmu 'Full Metal Jacket' znanega režiserja Stanleyja Kubricka. Njihova glasba se je pojavila v hollywoodskem filmskem hitu 'Spiderman I', v popularni ameriški televizijski nanizanki 'Alias', za film finskega režiserja Tima Vuoresuole Jekleno nebo (2012) ter njegov sequel Jekleno nebo 2 (2019) pa so prispevali vso glasbo.
Laibach je nameraval prirediti koncert v Kijevu 31. marca 2023 (med rusko invazijo na Ukrajino). Ob napovedi koncerta je Laibach rusko invazijo opisal kot »cinična posredniška vojna za geostrateške interese velesil in finančnega kapitala (vojaške industrije itd.)«, kar je sprožilo mnoge negativne odzive v Ukrajini. Laibach je na družbenem omrežju Facebook objavil daljši zapis, v katerem so izrazili podporo Ukrajini, hkrati pa izrazili oboževanje ruske kulture, kar je še okrepilo negativne odzive v Ukrajini. Po pritisku javnosti je organizator koncert odpovedal. Laibach je trdil, da je bil koncert odpovedan zato, ker niso želeli izjaviti, da »so vsi Rusi slabi in ruska umetnost ničvredna«. Organizator koncerta je zanikal obstoj takih zahtev z razlago: »Po njihovem pozivu Ukrajincem, v katerem je cel odstavek posvečen ruski umetnosti, nihče ni ničesar zahteval od njih. Dejstvo, da je vse rusko za nas strupeno, je bilo omenjeno v pismu o odpovedi koncerta. Se pravi, nihče ni ničesar zahteval.«.
Glasbeni stil, slike in kontroverznost