Andrej Budal, slovenski pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec in politik, * 31. oktober 1889, Štandrež, Gorica, † 7. junij 1972, Trst.
Življenjepis Budal je na Dunaju študiral romanistiko in tam leta 1913 tudi doktoriral. Po končani 1. svetovni vojni je bil učitelj slovenščine in francoščine v Gorici, Idriji, Tolminu, Vidmu, Perugii in Benetkah. Po letu 1945 je opravljal številne funkcije, med drugim je bil član goriške delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Od leta 1947 do 1959 je vodil Slovensko stalno gledališče v Trstu.
Budal je bil plodovit pisatelj, ki je tematiko svojih povesti vezal na Primorsko. Skupaj z Francetom Bevkom in humoristom Damirjem Feiglom je vztrajal pod fašizmom. Pisal je pod različnimi psevdonimi, najčešče kot Pastúškin. Njegova najboljša dela so izšla pred 2. svetovno vojno v Ljubljanskem zvonu: zgodovinska povest o protestantskem predikantu Križev pot Petra Kupljenika (1924) in več novel, deloma avtobiografskih. Pod Italijani je pisal ljudske povesti. Izbor njegove lirike je izšel v knjigi Pesmi (1981). Pisal je tudi kritike, zlasti Bevkovih del. Kot publicist je pisal o problemih tržaških in goriških Slovencev in imel vidno vlogo v zamejskem tisku, izbor teh del je izšel v knjigi Odmevi z roba (1967). Za pouk slovenščine je izdal več priročnikov. Budal je bil dober prevajalec iz italijanščine in francoščine (npr. Boccacciov Dekameron).
Glej tudi seznam slovenskih pesnikov seznam slovenskih pisateljev
Viri Enciklopedija Slovenije; knjiga 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987 Janež, Stanko, Pregled Slovenske književnosti, Založba Obzorja Maribor, 1978
Zunanje povezave
Kategorija:Slovenski pesniki Kategorija:Slovenski pisatelji Kategorija:Slovenski publicisti Kategorija:Slovenski prevajalci Kategorija:Slovenski politiki Kategorija:Slovenski učitelji Kategorija:Doktorirali na Univerzi na Dunaju Kategorija:Andrej Budal Kategorija:Goriški Slovenci