Država Brazilija zavzema približno polovico Južne Amerike in meji na Atlantski ocean. Brazilija pokriva skupno površino 8.514.215 km², ki vključuje 8.456.510 km² kopnega in 55.455 km² vode. Najvišja točka v Braziliji je Pico da Neblina z 2994 m. Brazilija meji na države Argentino, Bolivijo, Kolumbijo, Gvajano, Paragvaj, Peru, Surinam, Urugvaj, Venezuelo in Francosko Gvajano.
Velik del podnebja je tropskega, na jugu pa razmeroma zmerno. Največja reka v Braziliji in druga najdaljša reka na svetu je Amazonka.
Velikost in geografska lega Brazilija zavzema večino vzhodnega dela južnoameriške celine in njenega geografskega osrčja ter različne otoke v Atlantskem oceanu. Edine države na svetu, ki so večje, so Rusija, Kanada, Kitajska in ZDA. Državno ozemlje se razprostira na 4397,53 km od severa proti jugu (5°16'10" S do 33°45'03" J zemljepisne širine) in 4320,53 km od vzhoda proti zahodu (34°47'35 V do 73°58'59" Z zemljepisne dolžine). Zajema štiri časovne pasove, od katerih je najzahodnejši enakovreden vzhodnemu standardnemu času v Združenih državah. Časovni pas glavnega mesta (Brasilia) in najbolj naseljenega dela Brazilije ob vzhodni obali (UTC-3) je dve uri pred vzhodnim standardnim časom. Atlantski otoki so v najbolj vzhodnem časovnem pasu.
Brazilija ima arhipelag Fernando de Noronha, ki je 350 kilometrov severovzhodno od njenega 'roga', in več majhnih otokov in atolov v Atlantiku - Abrolhos, Atol das Rocas, Penedos de São Pedro e São Paulo, Trindade in Martim Vaz. V zgodnjih 1970-ih je Brazilija zahtevala teritorialno morje, ki se razteza 362 kilometrov od obale države, vključno z obalami otokov.
Na brazilski vzhodni obali se atlantska obala razteza na 7367 kilometrov. Na zahodu, v vrstnem redu urinega kazalca od juga, ima Brazilija 15.719 kilometrov meja z Urugvajem, Argentino, Paragvajem, Bolivijo, Perujem, Kolumbijo, Venezuelo, Gvajano, Surinamom in Francosko Gvajano (čezmorski departma Francije). Edini južnoameriški državi, s katerima Brazilija nima meja, sta Čile in Ekvador. Nekaj kratkih odsekov je pod vprašajem, vendar pravih večjih mejnih sporov z nobeno od sosednjih držav ni. Brazilija ima 10. največjo izključno gospodarsko cono s 3.830.955 km².
Brazilija ima šest glavnih ekosistemov: Porečje Amazonke, sistem tropskega deževnega gozda; Pantanal, ki meji na Paragvaj in Bolivijo, sistem tropskih mokrišč; Cerrado, savanski sistem, ki pokriva velik del središča države; habitat Caatinga ali trnasto grmičevje na severovzhodu; Atlantski gozd (Mata Atlântica), ki se razteza vzdolž celotne obale od severovzhoda proti jugu; in pampo ali rodovitne nižinske planote skrajnega juga.
Geologija, geomorfologija in hidrologija
V nasprotju z Andi, ki so se v sorazmerno nedavnem obdobju dvignili do višine skoraj 7000 metrov in obrnili smer toka Amazonke od zahoda proti vzhodu, je brazilska geološka formacija zelo stara. Predkambrijski kristalinski ščiti pokrivajo 36 % ozemlja, zlasti njegovo osrednje območje. Dramatične granitne gore kot je Sladkorna glava v mestu Rio de Janeiro so primer terena brazilskih ščitastih območij, kjer je celinska podzemna skala v desetinah milijonov let erozije izklesana v visoke kupole in stebre, ki se jih ni dotaknila gradnja gora dogodkov.
Glavna gorska območja so povprečno visoka nekaj manj kot 2000 metrov. Pogorje Serra do Mar objema atlantsko obalo, pogorje Serra do Espinhaço, največje po površini, pa se razteza skozi južni osrednji del države. Najvišje gore so med drugim v pogorjih Tumucumaque, Pacaraima in Imeri, ki prečkajo severno mejo z Gvajanami in Venezuelo.
Poleg gorskih verig (približno 0,5 % države je nad 1200 m ali 3937 čevljev) Brazilsko višavje vključuje prostrano osrednjo planoto (Planalto Central). Neenakomeren teren planote ima povprečno nadmorsko višino 1000 metrov. Preostalo ozemlje sestavljajo predvsem sedimentne kotline, od katerih največjo odmaka Amazonka in njeni pritoki. Od celotnega ozemlja je 41 % v povprečju nižjih od 200 metrov nadmorske višine. Obalno območje je znano po tisočih kilometrih tropskih plaž, prepredenih z mangrovami, lagunami in sipinami, pa tudi po številnih koralnih grebenih. Nedavna globalna analiza daljinskega zaznavanja je tudi nakazala, da je bilo v Braziliji 5389 km² plimovanja, zaradi česar je bila 7. uvrščena država glede na to, koliko plimovanja se tam pojavi.
Državni morski park Parcel de Manuel Luís ob obali Maranhao varuje največji koralni greben v Južni Ameriki.
thumb|Glavna brazilska porečja
Brazilija ima enega najobsežnejših rečnih sistemov na svetu z osmimi velikimi porečji, ki se vsa izlivajo v Atlantski ocean. Dve od teh kotlin – Amazonka in Tocantins-Araguaia predstavljata več kot polovico celotne drenažne površine. Največji rečni sistem v Braziliji je Amazonka, ki izvira v Andih in prejema pritoke iz porečja, ki pokriva 45,7 % države, predvsem na severu in zahodu. Glavni rečni sistem Amazonke je os Amazonas-Solimões-Ucayali (6762 km dolga reka Ucayali je perujski pritok), ki teče od zahoda proti vzhodu. Skozi Amazonsko kotlino teče ena petina svetovne sladke vode. Skupaj 3615 kilometrov Amazonke je na brazilskem ozemlju. Na tej razdalji voda pade le za približno 100 metrov. Glavni pritoki na južni strani so od zahoda proti vzhodu Javari, Juruá, Purus (vsi trije se izlivajo v zahodni del Amazonskega porečja, imenovan Solimões), Madeira, Tapajós, Xingu in Tocantins. Na severni strani so največji pritoki Branco, Japurá, Jari in Rio Negro. Prej omenjeni pritoki nosijo več vode kot Misisipi (njen pretok je manj kot ena desetina Amazonke). Amazonka in nekateri njeni pritoki, imenovani 'bele' reke, vsebujejo bogate usedline in hidrobiološke elemente. Črno-bele in bistre reke, kot so Negro, Tapajós in Xingu, imajo bistro (zelenkasto) ali temno vodo z malo hranilnimi snovmi in malo usedline.
V Amazonskem porečju so nizka razvodja povzročila spajanje rečnih voda. Poznamo bifurkacijo reke Casiquiare, ki spaja porečji Amazonke in Orinoka.
Glavni rečni sistem na severovzhodu je São Francisco, ki teče 1609 kilometrov severovzhodno od južne osrednje regije. Njeno porečje pokriva 7,6 % državnega ozemlja. Samo 277 kilometrov spodnjega toka reke je plovnih za oceanske ladje. Sistem Parana pokriva 14,5 % države. Paraná teče proti jugu med porečjem Río de la Plata in doseže Atlantik med Argentino in Urugvajem. Povirje Paragvaja, glavnega vzhodnega pritoka Parane, sestavljajo Pantanal, največje mokrišče na svetu, ki pokriva kar 230.000 kvadratnih kilometrov.
Pod njihovim spustom iz visokogorja so številni pritoki Amazonke plovni. Gorvodno imajo običajno brzice ali slapove, čolni in barke pa se morajo soočiti tudi s peščenimi gredami, drevesi in drugimi ovirami. Kljub temu je Amazonka plovna z oceanskimi ladjami do 3885 kilometrov gorvodno in doseže Iquitos v Peruju. Rečni sistem Amazonke je bil glavna dostopna pot, dokler nove ceste niso postale pomembnejše. Projekti hidroelektrarn so Jez Itaipu v Parani z 12.600 MW; Jez Tucurui v državi Pará s 7746 MW; in Hidroelektrarna Paulo Afonso v Bahii s 3986 MW.
Naravni viri Naravni viri so: boksit, zlato, železova ruda, mangan, nikelj, fosfati, platina, kositer, glina, redki zemeljski elementi, uran, nafta, hidroelektrarne in les.
Reke in jezera Po podatkih organov brazilske vlade je v Braziliji 12 glavnih hidrografskih regij. Sedem od teh je porečij, poimenovanih po glavnih rekah; ostalih pet je skupin različnih porečij na območjih, ki nimajo prevladujoče reke. 7 hidrografskih regij, poimenovanih po prevladujočih rekah: Porečje Amazonke Paragvaj (reka) Parana Parnaíba São Francisco Tocantins Urugvaj (reka) 5 obalnih hidrografskih regij, ki temeljijo na regionalnih skupinah manjših porečij (navedenih od severa proti jugu): Atlântico Nordeste Ocidental (zahodni severovzhodni Atlantik) Atlântico Nordeste Oriental (vzhodni severovzhodni Atlantik) Atlântico Leste (vzhodni Atlantik) Atlântico Sudeste (jugovzhodni Atlantik) Atlântico Sul (Južni Atlantik)
Reka Amazonka je najširša in druga najdaljša reka (za Nilom) na svetu. Ta ogromna reka odmaka večji del svetovnih deževnih gozdov. Druga velika reka, Paraná, izvira v Braziliji. Tvori mejo med Paragvajem in Argentino, nato pa se vije skozi Argentino in v Atlantski ocean, vzdolž južne obale Urugvaja.
Tla in vegetacija
Tropska tla v Braziliji proizvedejo skoraj 210 milijonov ton žitnih pridelkov na leto s približno 70 milijonov hektarjev posevkov. Država ima tudi 5. največjo obdelovalno površino na svetu. Požigalništvo se tradicionalno uporablja tudi za odstranjevanje visoke, suhe in s hranili revne trave s pašnikov ob koncu sušne sezone. Dokler se mehanizacija ter uporaba kemičnih in genetskih vložkov nista povečali v obdobju intenzifikacije kmetijstva v 1970-ih in 1980-ih, se je sajenje in gojenje kavovca na splošno nenehno selilo naprej v nova ozemlja na zahodu in severu. Ta vzorec horizontalne ali ekstenzivne širitve je ohranil nizko raven tehnologije in produktivnosti ter dal poudarek na količino in ne na kakovost kmetijske proizvodnje.
Največje površine rodovitne zemlje, imenovane terra roxa (rdeča zemlja), so v zveznih državah Paraná in São Paulo. Najmanj rodovitna območja so v Amazonski kotlini, kjer je gost deževni gozd. Tla na severovzhodu so pogosto rodovitna, vendar jim primanjkuje vode, razen če jih namakajo umetno.
V 1980-ih so naložbe omogočile uporabo namakanja, zlasti v severovzhodni regiji in v zvezni državi Rio Grande do Sul, ki se je v 1970-ih preusmerila s paše na pridelavo soje in riža. Tla v savani so postala uporabna tudi za gojenje soje s korekcijo kislosti, gnojenjem, žlahtnjenjem rastlin in v nekaterih primerih namakanjem z razprševanjem. Ko se je kmetijstvo v moderniziralo, je rodovitnost tal postala manj pomembna za kmetijsko proizvodnjo kot dejavniki, povezani s kapitalskimi naložbami, kot so infrastruktura, mehanizacija, uporaba kemičnih vložkov, vzreja in bližina trgov. Posledično je moč širjenja meje oslabela.
Raznolikost podnebja, tal in drenažnih pogojev v Braziliji se odraža v razponu njenih vegetacijskih vrst. Amazonska kotlina in območja z močnimi padavinami vzdolž atlantske obale imajo tropski deževni gozd, sestavljen iz širokolistnih zimzelenih dreves. Deževni gozd lahko vsebuje kar 3000 vrst rastlinstva in živalstva na območju 2,6 kvadratnih kilometrov. Atlantski gozd naj bi imel celo večjo biološko raznovrstnost kot amazonski deževni gozd, ki kljub navidezni homogenosti vsebuje številne vrste vegetacije, od gozda z visokimi krošnjami do bambusovih nasadov.
Na polsušnem severovzhodu prevladuje caatinga, suho, gosto, trnato rastlinje. Večji del osrednje Brazilije je pokrit z gozdno savano, znano kot cerrado (redka grmičasta drevesa in trave, odporne na sušo), ki je po sredini 1970-ih postala območje kmetijskega razvoja. Na jugu (Sul) pokrivajo visokogorje iglavci (Brazilska okrasna smreka ali Araucaria angustifolia); travnik, podoben argentinski pampi, pokriva morsko gladino. Močvirje Mato Grosso (Pantanal Mato-grossense) je ravnica velikosti Floride v zahodnem delu Srednje-zahodne regije (Centro-Oeste). Pokrito je z visokimi travami, grmovjem in široko razpršenimi drevesi, podobnim tistim v cerradu, in je v deževnem obdobju delno potopljeno.
Brazilija, ki je dobila ime po rdečkastem lesu - brazilski les (Paubrasilia echinata), je že dolgo znana po bogastvu svojih tropskih gozdov. Ti pa za svetovne trge niso tako pomembni kot azijski in afriški trgi, ki so se začeli izčrpavati šele v 1980-ih. Do leta 1996 je bilo posekanih več kot 90 % prvotnega Atlantskega gozda, predvsem za kmetijstvo, les pa je bil le malo uporabljen, razen araucarije v Parani.