Marko Mrnjavčević (srbsko Марко Мрњавчевић, Marko Mrnjavčević) je bil de iure srbski kralj, ki je vladal od leta 1371 do 1395, vendar je de facto vladal samo v zahodni Makedoniji v okolici Prilepa, * okoli 1335, † 17. maj 1395, Rovine, Vlaška.
V južnoslovanskem ustnem izročilu je znan tudi kot Kraljevič Marko (srbsko Краљевић Марко, Kraljević Marko) in Kralj Marko (srbsko Краљ Марко, Kralj Marko, bolgarsko Крали Марко, Krali Marko, makedonsko Kрaле Марко, Krale Marko) in je kot tak glavna srbska osebnost med osmansko vladavino na Balkanu.
Markov oče, kralj Vukašin Mrnjavčević, je bil sovladar srbskega carja Stefana Uroša V. Za Uroševo vladavino sta bila značilna šibka centralna oblast in postopno razpadanje Srbskega cesarstva. K Vukašinovim posestim sta spadala tudi zahodna Makedonija in Kosovo. Leta 1370 ali 1371 je Vukašin sina Marka kronal za "mladega kralja", s čimer je postal kandidat za naslednika Uroša V., ki ni imel otrok.
26. septembra 1371 je bila Vukašinova vojska poražena v bitki z Osmani na Marici, Vukašin pa je v bitki padel. Približno dva meseca kasneje je umrl tudi Uroš V. in Marko je uradno postal kralj Srbije. Srbsko plemstvo, ki je med Uroševo vladavino postalo skoraj neodvisno od centralne oblasti, ni imelo nobenega namena priznati ga za svojega vladarja. Kmalu po letu 1371 je postal osmanski vazal. Do leta 1377 so si velik del ozemlja, ki ga je nasledil od Vukašina, prilastili drugi plemiči. Kralj Marko je postal regionalni vladar, ki je vladal na relativno majhnem ozemlju v zahodni Makedoniji. Ustanovil in do leta 1376 zgradil je samostan Sveti Dimitrij pri Skopju, ko je bolj znan kot Markov samostan. Umrl je 17. maja 1395 v bitki na Rovinah, v kateri se je na osmanski strani boril proti Vlahom.
Čeprav je bil vladar skromnega zgodovinskega pomena, je postal glavni junak v južnoslovanskem ustnem izročilu. Srbi, Makedonci in Bolgari ga slavijo kot neustrašnega junaka in zaščitnika šibkih, borca proti krivicam in nasprotnika Turkov med osmansko okupacijo Balkana.
Življenjepis Do leta 1371 thumb|right|300px|Srbske države v 14. stoletju.
Marko je bil rojen okoli leta 1335 kot sin Vukašina Mrnjavčevića in njegove žene Alene (Jelene), sestre bolgarskega vojvode Momčila.Fostikov 2002, str. 49–50. Priimek Mrnjavčević izhaja od Mrnjave, ki ga je dubrovniški zgodovinar Mavro Orbin v 17. stoletju opisal kot manjšega plemiča iz Zahumja v sedanji Hercegovini in južni Dalmaciji.Орбин 1968, str. 116. Po Orbinu so bili Mrnjavovi sinovi rojeni v Livnu v zahodni Bosni, kamor se je oče preselil morda zato, ker je bilo srbsko Zahumje leta 1326 priključeno k Bosni.Fine 1994, str. 362–363. Družinsko ime Mrnjavčević ali kakšen drug priimek, povezan s to družino, ni omenjen v nobenem primarnem viru. Najstarejši znani vir, ki omenja priimek Mrnjavčević, je Ruvarčev rodoslov, napisan med letoma 1563 in 1584. Za priimek ni znano ali je bil prepisan iz kakšnega starejšega rodoslovja ali vzet iz ljudskega izročila in ljudskih pesmi.
Družina Mrjavčević je kasneje morda podprla srbskega carja Stefana Dušana v njegovih pripravah na pohod na Bosno. Enako so naredili tudi zahumski plemiči in zaradi strahu pred maščevanjem že pred začetkom vojne pobegnili v Srbsko cesarstvo.Fine 1994, str. 323. Priprave so se začele verjetno dve leti pred pohodom, ki se je začel leta 1350. V tem letu je bil prvič omenjen Markov oče Vukašin kot od carja Dušna imenovan župan (guverner) Prilepa,Stojanović 1902, str. 37. ki so ga Srbi leta 1334 skupaj z drugimi deli Makedonije odvzeli Bizantinskemu cesarstvu.Fine 1994, str. 288. Leta 1355 je car Stefan Dušan nepričakovano umrl zaradi kapi.Fine 1994, str. 335.
Dušana je nasledil devetnajstletni sin Uroš, ki je imel Marka Mrnjavčevića očitno za moža, vrednega zaupanja. Imenoval ga je za vodjo delegacije, ki jo je konec julija 1361 poslal v Raguso (Dubrovnik), da bi se pogajala za mir po sovražnostih med Srbskim cesarstvom in Dubrovniško republiko in Srbskim cesarstvom na začetku tistega leta. Miru mu ni uspelo skleniti, dosegel pa je izpustitev prizrenskih trgovcev iz dubrovniške ječe in vrnitev depozita srebra v lasti njegove družine. V dubrovniškem zapisu o obisku srbske delegacije je najstarejša znana nesporna omemba Marka Mrnjavčevića.Mihaljčić 1975, str. 51; Ćorović 2001, Распад Српске Царевине. Napis iz leta 1356 na zidu cerkve v Tikveški krajini omenja Nikolo in Marka kot guvernerja krajine. Identiteta tega Marka je sporna.Mihaljčić 1975, str. 77.
Dušanovi smrti je sledilo nemirno obdobje separatističnih dogajanj v Srbskem kraljestvu. Jugozahodna ozemlja, vključno z Epirjem, Tesalijo in južno Albanijo so se leta 1351 odcepila.Šuica 2000, str. 15. Jedro države (zahodna ozemlja, vključno z Zeto, Travunijo in gornjo dolino Drine, osrednja Srbija in Makedonija je ostalo zvesto carju Urošu.Fine 1994, str. 358. Lokalno plemstvo je tudi v tem delu države zahtevalo vedno večjo neodvisnost od Uroševe oblasti. Uroš je bil šibak vladar, nesposoben upreti se tem separatističnim težnjam. V podrejenem položaju je bil celo na svojih domenah.Fine 1994, str. 345. Srbski mogotci so se vojskovali tudi med seboj za ozemlje in vpliv.Šuica 2000, str. 19.
right|thumb|200px|Markov oče, kralj Vukašin; freska v samostanu Psača, Makedonija
Vukašin Mrnjavčević je bil izkušen politik in je postopoma prevzel glavno vlogo v cesarstvu.Mihaljčić 1975, str. 83. Avgusta ali septembra 1365 ga je Uroš kronal za kralja, s čimer je postal njegov sovladar. Do leta 1370 je Vukašin razširil svoje osebne posesti iz Prilepa v Makedonijo, Kosovo in Metohijo z mesti Prizren, Priština, Novo Brdo, Skopje in Ohrid. V listini, izdani 5. aprila 1370, Vukašin omenja svojo ženo, kraljico Aleno, in sinova Marka in Andrijaša. Sebe podpisuje z "gospod srbskih in grških dežel in zahodnih provinc" (господинь зємли срьбьскои и грькѡмь и западнимь странамь).Miklošič 1858, str. 180, № CLXVII. Konec leta je sina Marka kronal za "mladega kralja".Sedlar 1994, str. 31.Šuica 2000, str. 20. Srbski kralji so ta naslov podeljevali svojim verjetnim naslednikom, da bi jim zagotovili dedovanje prestola. Ker car Uroš ni imel otrok, bi Marko lahko postal njegov naslednik in ustanovitelj vladarske dinastije Vukašinović, s čimer bi se končala dvestoletna vladavina dinastije Nemanjić. Za večino srbske gospode takšen izid ni bil sprejemljiv, ker je želela utrditi svojo neodvisost od centralne oblasti.Šuica 2000, str. 20.
Vukašin je za svojega sina iskal soprogo z dobrimi zvezami. Princeso iz hrvaške dalmatinske rodbine Šubić je oče Grgur poslal na dvor svojega sorodnika, bosanskega bana Tvrtka I. Kotromanića. Pinceso naj bi vzgajala in poročila Tvrtkova mati Jelena, hčerka Juraja II. Šubića, po materini strani pa vnukinja srbskega kralja Dragutina Nemanjića.Fajfrić (2000), Први Котроманићи. Ban in njegova mati sta sprejela Vukašinovo ponudbo, da bi se princesa poročila z njegovim sinom Markom.Jireček 1911, str. 430.Theiner 1860, str. 97, № CXC. Že dogovorjeno poroko je prepovedal papež Urban V., ker se "katoliška princesa ne sme poročiti s sinom shizmatičnega srbskega kralja" (filio magnifici viri Regis Rascie scismatico). Papež je hkrati za mogočega ženina predlagal kralja Ludvika I. Ogrskega, banovega uradnega gospoda.Theiner 1860, str. 97, № CLXXXIX. Marko se je kasneje poročil z Jeleno, hčerko Radoslava Hlapena, gospoda Verije in Odrina in glavnega srbskega plemiča v južni Makedoniji.Mihaljčić 1975, str. 170–171
Spomladi 1371 se je Marko udeležil priprav na pohod proti Nikoli Altomanoviću, največjemu mogotcu zahodno od Srbskega cesarstva. Mihaljčić 1975, str. 137; Fine 1994, str. 377. Pohod sta skupaj načrtovala kralj Vukašin in zetski vladar Đurađ I. Balšić. Julija tistega leta sta Vukašin in Marko taborila z vojsko pred Skutarijem, ki je bil na Balšićevem ozemlju, pripravljena na prodor proti Ongoštu na Altomanovićevem ozemlju. Napad je bil ustavljen, ker so Osmani ogrozili ozemlje Vukašinovega mlajšega brata Uglješe, vladarja vzhodne Makedonije. Vukašin je s svojo vojsko takoj krenil proti vzhodu in po poti zbiral svoje zaveznike. Srbska in osmanska vojska sta se spopadli 17. septembra 1371 v bitki na Marici, v kateri so Turki uničili srbsko vojsko.Ćorović 2001, Маричка погибија. Vukašin in Jovan Uglješa sta v bitki padla. Njunih trupel niso nikoli našli. Bojišče v bližini sedanje vasi Ormenio v Grčiji se je po bitki po turško imenovalo Sırp Sındığı (Srbski poraz ali Srbski brezglavi beg). Bitka na Marici je imela daljnosežne posledice za celo regijo, ker je odprla pot osmanskemu prodiranju na Balkan.Fine 1994, str. 379–382
Po letu 1371 right|thumb|300px| Približne meje ozemlja, na katerem je vladal Marko Mrnjavčević po letu 1377 (temno zeleno)
"Mladi kralj" Marko je po očetovi smrti postal kralj in sovladar carja Uroša. Kmalu zatem je 2. ali 4. decembra 1371 Uroš umrl. Vladavina dinastije Nemanjić se je končala in Marko je postal uradni srbski suveren.Mihaljčić 1975, str. 168. Srbsko plemstvo ga ni priznalo za svojega vladarja in deljenje znotraj države se je še bolj širilo. Po smrti Vukašina in Uglješe Mrnjavčevića in uničenju njune vojske je ostala njuna družina brez moči. Plemstvo je izkoristilo Markovo nemoč in začelo prisvajati velike dele njegovega ozemlja. Leta 1372 je Đurađ I. Balšić zasedel Prizren in Peć, Lazar Hrebeljanović pa Prištino.Šuica 2000, str. 35–36. Leta 1377 je Vuk Branković zasedel Skopje. Tistega leta je postal dejansko neodvisen tudi albanski mogotec Andrea Gropa iz Ohrida, vendar je uradno ostal Markov vazal. Gropov zet je bil Markov sorodnik Ostoja Rajaković iz travunjskega plemena Ugarčić. Rajaković je bil eden od zahumskih in travunjskih plemičev, ki so med vladanjem Stefana Dušana dobili zemljo na novo osvojenih bizantinskih ozemljih v Makedoniji.Šuica 2000, str. 42.
left|thumb|250px|Ostanki Markove trdnjave nad Prilepom, znani kot Markovi Kuli (Markovi stolpi)
Edino pomembno mesto, ki mu je še ostalo, je bil Prilep. Postal je nepomemben knez z relativno majhnim ozemljem v zahodni Makedoniji. Ozemlje je na severu mejilo na Šar planino in Skopje, na vzhodu na Vardar in Crno reko in na zahodu na Ohrid. Južna meja je nezanesljiva. Oblast je delil z mlajšim bratom Andrijašem, ki je imel svoje ozemlje. Njuna mati, kraljica Alena, je po moževi smrti odšla v samostan. Preimenovala se je v Jelisaveto in še nekaj časa po letu 1371 vladala skupaj z Andrijašem. Najmlajši brat Dmitar je živel na ozemlju pod Andrijaševo oblastjo. O bratu Ivanišu je zelo malo znanega.Fostikov 2002, str. 51. Neznano je tudi to, kdaj je Marko postal osmanski vazal. To se verjetno ni zgodilo takoj po bitki na Marici.Mihaljčić 1975, str. 164–165.
Marko se je neznano kdaj ločil od Jelene in začel živeti s Todoro, ženo nekega Grgurja. Jelena se je vrnila k svojemu očetu Hlapenu v Verio. Marko se je kasneje poskušal spraviti z njo, vendar bi moral v zameno za spravo Todoro poslati k svojemu tastu. Ker je Markovo ozemlje na jugu mejilo na Hlapenovo, je imela sprava verjetno politično ozadje.
Markov podložnik in pisar Dobre je prepisal bogoslužno knjigo za cerkev v vasi Kaluđerec.Knjigo je v 19. stoletju pridobil ruski zbiralec Aleksej Hudlov. Knjigo zdaj hrani ruski Državni zgodovinski muzej. Ko je Dobre končal s prepisovanjem, je sestavil pripis, ki se začne z:Stojanović 1902, str. 58–59.
Слава сьвршитєлю богѹ вь вѣкы, аминь, а҃мнь, а҃м. Пыса сє сиꙗ книга ѹ Порѣчи, ѹ сєлѣ зовомь Калѹгєрєць, вь дьны благовѣрнаго кралꙗ Марка, ѥгда ѿдадє Ѳодору Грьгѹровѹ жєнѹ Хлапєнѹ, а ѹзє жєнѹ свою прьвовѣнчанѹ Ѥлєнѹ, Хлапєновѹ дьщєрє. Slava Bogu Stvarniku na vekom veke, amen, amen, amen. Ta knjiga je bila napisana v Porečju, v vasi, ki se imenuje Kaluđerec, v času, ko je vladal pobožni kralj Marko, ko je Grgurjevo ženo Teodoro predal Hlapenu in vzel nazaj svojo prvo ženo Jeleno, Hlapenovo hčerko.