Gijat al-Din Abulfat Omar ibn Ibrahim an-Nišapuri Hajam [ómar hájam] (), perzijski pesnik, astronom, matematik, pisatelj in filozof, * 31. maj 1048, Najšabur (Nišapur), ali neka vas blizu Najšaburja, provinca Horasan, (danes Iran), † 4. december 1131, Nišapur.
Mladost
Omar Hajam je bil tadžiškega porekla. Vzhod Hajama slavi kot astronoma, zahod pa kot pesnika – filozofa. Na dan njegovega rojstva je bilo Sonce v tretji stopnji Dvojčkov. To dejstvo je služilo velikemu indijskemu hajamologu Govindi, da je določil točni datum rojstva. Ker so tedaj zelo pazili na razpored zvezd pri rojstvu, so zabeležili tudi položaj Sonca glede na Jupiter in Zemljo. V svoji knjigi Dopolnitev čuvarjev modrosti (Tetima Sivan el-hikma) je perzijski zgodovinar in biograf Abulhasan Ibrahim ben Mohamed al-Bajhaki (umrl 1170) zapisal: »Njegovo (Hajamovo) rojstno znamenje sta bila Dvojčka. Sonce in Merkur sta bila v tretji stopnji Dvojčkov. Merkur je bil v konjunkciji, Jupiter pa se je nahajal v trigonalnem odnosu z Dvojčkoma.« Da je lahko Govinda natančno določil dan in leto njegovega rojstva, je mnogo let proučeval astronomske tabele svojega časa. V veliko pomoč so mu seveda bile znane Malikšahove tabele, ki jih je sestavil sam Hajam in še niso bile izgubljene.
Hajamova družina je bila verjetno dokaj premožna, da mu je lahko omogočila dobre učitelje. Mnogo izvorov priča o tem, da je v svojih mladih letih dobil primerno izobrazbo in pokazal veliko znanja. Beseda hajam v arabščini označuje človeka, ki tke blago in izdeluje šotore. Tkanje šotorov je bil poklic njegove družine. Po vsej verjetnosti bi tudi on, prav tako kot njegov oče, to počel, če se ne bi pojavil dobrosrčen človek Abu Tahir, glavni sodnik v Samarkandu, ki je v njem odkril izredno nadarjenost in mu omogočil materialno pomoč, da obiskuje šolo in se temeljito izobrazi. Mnogo perzijskih pesnikov je na podoben način prevzelo svoja imena iz poklicev svojih družin. Sam Hajam je namignil na svoje ime v naslednjih muhastih vrsticah:
Hajam, ki šiva šotore znanosti, je padel v talilno peč potrtosti in na hitro zgorel; škarje Usode so porezale šotorske vrvi njegovega življenja in prekupčevalec Upanja ga je zastonj prodal!
Študij
Pripravljalne in druge znanosti je tako poslušal v svojem rojstnem kraju. V tistem času je bilo najšabursko vseučilišče na dobrem glasu. Na njem je predaval profesor pobožni Imami Movafak, ki je kot učenjak slovel po celem vzhodu. Nenavadno dejstvo je, da lahko najdemo najbolj pristen življenjepis miroljubnega Hajama, katerega največje stremljenje je bilo na široko razširiti spoznanja znanosti, v delu Zgodovina morilcev perzijskega zgodovinarja Mirkhonda (1443–1498). V njem najdemo zapis, ki ga je napisal Ebul-Kasim in nam pokaže vrednost astronoma pesnika, katerega zagotovo poznamo:
Ebul-Kasim je prvi prišel do visokega položaja. Prišel je na seldžuški dvor in med vladanjem sultana Muhamed ben Da Ud Alp Arslana Junaka-leva (1029–1072) postal prvi vezir. Seveda nista ne Hajam ne as-Sabah izpustila priložnosti. Obrnila sta se na svojega nekdanjega tovariša in ga spomnila na dijaško zaprisego. Prišla sta k njemu in terjala svoj delež. Ebul-Kasim, ki je kot vezir dobil naziv Nizamul Al Mulk (državni red), je bil radodaren in je držal svojo besedo. Hajamu je ponudil vidnejše mesto na dvoru. Skromni učenjak in pesnik ga ni hotel sprejeti z opravičilom, da se želi posvetiti znanosti. »Največjo uslugo, ki mi jo lahko podariš,« je rekel, »je, da mi omogočiš odmaknjeno življenje v senci tvojega bogastva. Tako bom lahko širil spoznanja znanosti in molil za tvoje dolgo življenje in blagostanje.« Modri vezir je sprejel opravičilo in mu je radodarno dodelil 1200 miskalov zlata iz najšaburjevega zaklada kot letno podporo. S tem se je lahko brezskrbno posvetil znanstvenemu raziskovanju na področju astronomije in matematike. Njegov prijatelj perzijski heretik Hasan Ben Ibn as-Sabah (1056–1124) je to njegovo odločitev komaj dočakal in je zahteval njegovo mesto v vladi. Sultan je vezirjevo prošnjo odobril in as-Sabah je dobil mesto na dvoru. S časom je postal nezadovoljen, padel je v razne dvorne spletke, v kratkem času je sestavil stranko in neuspešno poskušal izriniti in odstraniti Nizamul al-Mulka. Bil je osramočen. Ko so zaroto odkrili, se je moral umakniti Nizamul al-Mulkovi oblasti. Skril se je v Egipt pod okrilje Fatimidov, ki so bili seldžuški sovražniki. Kot učen človek in vratolomen duh je po mnogih nezgodah in potovanjih kmalu dosegel naklonjenost in zaupanje fatimidskega vladarja, ki ga je poslal v Sirijo širit ismaelitsko vero. Tukaj je čez kratek čas našel mnogo pristašev v najnižjih slojih prebivalstva. Nekega dne je organiziral anarhistično skupino, politično-religiozno sekto asasinov (hasasinov) med najzvestejšimi privrženci. Postal je njihov vodja, njihov velik učitelj da'i al -du'ah}. Skupini je bila sveta dolžnost slepo pokoravanje njemu kot šejku, za njim njegovim naslednikom in izvrševanje ukazov brez prigovorov, v kar so se lahko prepričali križarji na lastne oči. Skupina fanatikov je bila dolgo neznana in je zrasla v močno in nevarno organizacijo pod vodstvom njegove močne in hudobne volje. Leta 1090 je zgradil grad trdnjavo Alamut, v bližini Kazvina, v pokrajini Rudbar, ki leži na visokogorskem področju južno od Kaspijskega morja in postal njen vrhovni šejk. Iz tega gorskega doma je kot nekdanji Hajamov prijatelj sprožal svojo zlobno slavo med križarji z imenom Šejhul-Džebel, Starec s planine, in sejal nasilje v mohamedanski svet. Postal je strah in trepet vsem dostojanstvenikom prednje in Srednje Azije. Iz trdnjave so njegovi pristaši morili ortodoksne muslimanske vladarje in napadali križarje. Svoje pristaše je poslal na izvršitev nalog omamljene s hašišem. Sekto so uničili v sredini 13. stoletja v času mongolskega vpada. Iz njihovega naziva izvirata italijanska beseda assasino in francoska assasin, razbojnik, morilec. Dolgo so razpravljali ali beseda Assasin, ki so jo križarji prinesli v Evropo kot njihov temni spomin, izhaja iz besede hašiš (hashish), mamila konopljinih listov (indijsko bhang), (arabsko hashshashun (hašaši), uživalec hašiša), s katerim so sebe spravljali v blaznost ali iz imena ustanovitelja te zloglasne sekte, katerega smo spoznali v tihih tovariških dnevih v Najšaburju. To zgodbo so kot izročilo nekaj časa označevali z legendo, češ da je izmišljena. Njihovo šolanje naj ne bi padlo v isti čas, saj naj bi bil Nizamul al-Mulk v resnici mnogo starejši od njiju. Danes je to seveda težje presoditi. Iz študentskih let v Najšaburju izvira tudi naslednja anekdota, ki jo je leta 1923 podal bosenski orientalist Safvetbeg Bašagić-Redžepašić (1870–1934) ob domnevni 800-letnici Hajamove smrti, saj so dolgo časa nepravilno navajali leto njegove smrti kot 1123. Dobesedno se glasi: »Pravijo, da je med predavanjem o Ptolemejevi knjigi Almagest nenadoma vstopil neki tako imenovan teolog in vzkliknil: »Kaj to berete?« Zatem je Hajam dvignil glavo in rekel: »Razlagamo besede iz božje knjige: ali niso ljudje videli na nebu zgolj samih sebe, kako je bilo nebo zgrajeno in okrašeno brez pomanjkljivosti? Tako tudi mi gledamo, kako je bog ustvaril nebo, kako ga je zgradil in ubranil pred pomanjkljivostmi«. Teolog, ki je prišel nadzirat, kaj na visokem kolegiju predavajo, se je umaknil brez pripomb. S tem duhovitim odgovorom je rešil sebe in profesorja. Če bi ogleduh izvedel, kaj je profesor predaval, bi skupaj s fanatično sodrgo, ki je tedaj v Najšaburju in severni Perziji vladala, linčal oba.
V svoji že omenjeni knjigi (po tedanjih običajih je Hajam dobil veliko vzdevkov Zakladnica Modrosti, Čuvar ali Kralj Modrosti, Dokaz Resnice) ga je al-Bajhaki določil kot poznavalca jezika, muslimanskega prava in zgodovine. »Preden je odšel v Isfahan, je neko knjigo prebral sedemkrat in se jo je tako naučil na pamet. Ko pa se je vrnil v Najšabur, jo je narekoval, besedilo pa se ni mnogo razlikovalo od izvirnika.« Po takšnem izrednem spominu sta bila znana tudi njegov pesniški predhodnik al-Ma'ari in prijatelj al-Gazali. Knjižnic zaradi tega dejansko skoraj niso potrebovali. Al-Bajhaki je imenoval Hajama Abu Alijevega naslednika v različnih filozofskih znanostih. Takšna delitev filozofskih znanosti je bila v Ibn Sinovem smislu. Ta Abu Ali je tadžikiški matematik, filozof in zdravnik Ibn Sina al-Husein ibn abd Alah (latinsko Avicena) (975–1037). Znanost so delili na teoretično znanost, v katero je spadala višja znanost ali metafizika (po današnjem filozofija), srednjo znanost – astronomija in matematika, nižjo znanost – fizika in praktične znanosti, ki so politične, pravne ter moralne znanosti. »On je modrec, človek, ki je vešč v vseh področjih filozofije, še posebno v matematiki«, je pisal o Hajamu tudi arabski geograf in kozmograf Zakarij al-Kazvini (umrl 1283) v svojem kozmografskemu traktatu Spomeniki mest in poročila o božjih slugah (Athar). O njegovem življenju je pisal tudi arabski zgodovinar Ibn al-Kifti (1172–1248) v pomembnem delu Zgodovina modrih za znanstvenike (Ikhbar al-Ulama' bi -Akhbar al-Hukama), ki ga poznamo po skrajšani izdaji.
Delo v astronomiji Prenova koledarja
Po končanem študiju se je Hajam kot mnogo mladih znanstvenikov tedanjega časa znašel v revščini. Vladarji so sprejemali samo tiste, ki so jih v svojih pesmih na veliko hvalili ali pa tiste, ki so se hvalili, da znajo natančno določiti horoskop. Sam Hajam je o tem pisal v uvodu svojega prvega matematičnega traktata in potožil da je bil v mnogih letih onemogočen ukvarjati se s svojim delom, to je z algebro. »Bili smo priče propadu in zmanjšanju števila učenih ljudi. Njihovo število je tako majhno kakor je velika njihova duševna bolečina. Samo malo jih je ostalo, mnogi drugi pa so nastradali.« Potem je govoril o t. i. lažnih znanstvenikih, ki »resnico oblačijo z lažjo«: »Kruta usoda jih je, dokler žive, napotila z medsebojno zaprisego na izboljševanje in raziskovanje znanosti. Vendar večina njih, kateri se danes izdajajo za učenjake, tajijo resnico z lažmi in ne presegajo okvirja pol - učenjaštva, saj svoje znanje postavljajo v službo z materialnimi in nizkimi cilji. Če srečate človeka, ki teži za resnico in ljubi iskrenost, zavrača pretvarjanje in laž, ki se izogiba slepilom, bo postal predmet preziranja in posmehovanja.« Za Abu Tahirjem je bil njegov naslednji pokrovitelj buharski hakan Šams al-Muluk, po letu 1074 pa sam seldžuški sultan Dželaludin (Veličanstvo vere) abu-al-Fath Malikšah, ki je leta 1071 nasledil svojega očeta sultana Alp Arslana. O tem je pisal perzijski zgodovinar 'Izz-al-Din Ibn al-Asir (1160–1234) v svoji ogromni knjigi Popolna knjiga o zgodovini (al-Kamil fi al-Ta'rikh), kjer je o letu hidžre 467 (1074) zapisal: »V tem letu sta Nizamul al-Mulk in sultan Malikšah zbrala vse svoje najboljše astronome. Premestili so Nauruz (danes pomladišče, točka γ, pri njih Novo leto) v začetno točko Ovna, do tedaj pa je Nauruz prihajal v času ko se je Sonce nahajalo v sredini Rib in pojavil se je koledar, narejen za sultana. Za sultana Malikšaha so naredili observatorij. Pri gradnji so sodelovali najboljši astronomi, Abulhatim Muzafar al-Isfazari, Majmun Ibn Nadžib al-Basiti in drugi. Pri tem so porabili veliko denarja.«