thumb|250px|Ruševine levjih vrat Hatuše v današnji Turčiji
Hetiti so bili starodavno anatolsko ljudstvo, ki je ustanovilo imperij s središčem Hatuša (danes vas Boğazköy v Turčiji) v severnem delu osrednje Anatolije okoli leta 1600 pred našim štetjem. Ta imperij je dosegel vrhunec v sredini 14. stoletja pred našim štetjem pod Šupiluliumo I., ko je obsegal področje večine Male Azije, kot tudi dele severnega Levanta in Zgornje Mezopotamije. Po okoli 1180 pred našim štetjem, v času bronaste dobe, je imperij propadel in se razbil na več neodvisnih "novohetitskih" mestnih državic.
Hetitščina je bil ločen član anatolske veje indoevropske jezikovne družine. Običajno ime "Hetiti" je zaradi svoje začetne identifikacije s svetopisemskimi Hetiti v 19. stoletju arheologije.
Kljub uporabi Hatti za jedro ozemlja, bi morali Hetite razlikovati od Hatijcev, zgodnejših ljudstev, ki so naseljevali isto območje do začetka 2. tisočletja pred našim štetjem in so govorili jezik verjetno iz skupine severozahodnih kavkaških jezikov, znanega kot Hatijščina.Ardzinba, Vladislav. (1974): Some Notes on the Typological Affinity Between Hattian and North-West Caucasian (Abkhazo-Adygian) Languages. In: "Internationale Tagung der Keilschriftforscher der sozialistischen Länder", Budapest, 23.-25. April 1974. Zusammenfassung der Vorträge (Assyriologica 1), p. 10-15.
Hetitska vojska je uspešno uporabljala vozove. Čeprav spadajo v bronasto dobo, so bili predhodniki železne dobe, saj so razvili proizvodnjo železnih izdelkov že v 18. stoletju pred našim štetjem, ko je »človek iz Burushanda« daroval železni prestol in železno žezlo v Kanešit, kralju Anittu, kar je bilo zabeleženo besedilu Anitta text..
Po 1180 pred našim štetjem, sredi splošne krize v Levantu, ki so bile domnevno povezane z nenadnim prihodom "ljudstev z morja", je kraljestvo razpadlo na več neodvisnih neo-hetitskih mestnih državic, od katerih so nekatere preživela do 8. stoletja pred našim štetjem. Zgodovina Hetitske civilizacije je znana predvsem iz asirskih klinopisnih besedil najdenih na področju in diplomatske in trgovske korespondence najdene v različnih arhivih v Starem Egiptu in na Bližnjem vzhodu.
Arheološka odkritja
Hetiti so uporabljali mezopotamske klinopisne znake. Arheološke odprave v Hatušo so odkrile cele sklope kraljevih arhivov s klinastimi ploščami, napisanimi bodisi v semitski mezopotamski akadščini, jeziku Asirije in Babilona, v diplomatskem jeziku tedanjega časa ali pa v različnih narečjih Hetitske konfederacije. The Hittite Empire. Chapter V. Vahan Kurkjian
Pred odkritji, je bila edini vir informacij o Hetitih Stara zaveza (»svetopisemski Hetiti«). Francis William Newman je izrazil kritično stališče, skupno v začetku 19. stoletja, da, če so obstajali Hetiti, »bi hetitskega kralja lahko primerjali po moči s kraljem Judom ...«. Francis William Newman 1853 A history of the Hebrew monarchy: from the administration of Samuel to the Babylonish Captivity 2nd Edition. John Chapman, London P 179 note 2 Kot so pokazala arheološka raziskovanja o obsegu Hetitskega kraljestva v drugi polovici 19. stoletja, je Archibald Henry Sayce domneval, ne pa primerjal z Judi, je Anatolska civilizacija »neskončno močnejša od Judovske«. The Hittites: the story of a forgotten empire By Archibald Henry Sayce Queen's College, Oxford. October 1888. Introduction Sayce in drugi učenjaki so tudi omenjali, da Judi in Hetiti v hebrejskih besedilih nikoli niso bili sovražniki; v Knjigi kraljev oni dobavljajo Izraelcem cedrovino, vozove in konje pa tudi, da so prijatelji in zavezniki Abrahamu v Genezi.
Prvi arheološki dokazi o Hetitih so se pojavili v obliki plošč, najdenih v asirski koloniji Kültepe (starodavni Karum Kaneš), ki vsebuje evidenco o trgovini med asirskimi trgovci in neko "deželo Hatti". Nekatera imena na ploščah niso niti hetitska niti asirska, vendar jasno indoevropska.
Napis na spomeniku pri Boğazköyu "Ljudje Hattusas", ki ga je odkril William Wright leta 1884, kaže, da se ujemajo značilni hieroglifski znaki iz Alepa in Hamata v severni Siriji. Leta 1887 so izkopavanja v Tell El-Amarni v Egiptu odkrila diplomatsko korespondenco faraonov Amenhotepa III. in njegovega sina Ehnatona. Dve izmed pisem iz "kraljestva Keta" - očitno se nahaja v isti splošni regiji kot mezopotamsko sklicevanje na "deželo Hati" - napisana v standardnem akadskem klinopisu, a v neznanem jeziku; čeprav bi učenjaki to prebrali, nihče ni mogel razumeti. Kmalu po tem je Archibald Sayce predlagal, da so Hati ali Kati v Anatoliji identični s "kraljestvom Kheta", navedenem v teh egiptovskih besedilih, kot tudi s svetopisemskimi Hetiti. Drugi, kot je Max Müller, so se strinjali, da je Khatti verjetno Keta, vendar je predlagal povezavo s svetopisemskimi Kiti, namesto z "Otroci Hetovi". Saycova identifikacija je bila široko sprejeta v začetku 20. stoletja; ime "Hetiti" se je prijelo za civilizacijo neodkrito pri Boğazköy.
Med občasnimi izkopavanji v Boğazköy (Hatuša), ki so se začela leta 1906, je arheolog Hugo Winckler našel kraljevi arhiv z 10.000 ploščami, popisanimi v klinopisu v akadščini in istem neznanem jeziku, kot egiptovska pisma Keta, kar potrjuje identiteto dveh imen. Prav tako je bilo dokazano, da so bile ruševine pri Boğazköy ostanki glavnega mesta imperija, ki je kontroliral severno Sirijo.
Arheologi so našli veliko ostankov templjev, del mesta, ki je bil namenjen verskemu dogajanju. Doslej so uspeli odkopati pet templjev. Največji med njimi je posvečen bogu vremena Tešubu. Svetišče je 160 metrov dolgo in 135 metrov široko, to je pravokotna zgradba z notranjim dvoriščem in skladiščnimi prostori). Monumentalen je bil utrdbeni sistem. To je 6 km dolgo obzidje z utrdbenimi stolpi, visokimi do 6 metrov. Najmogočnejši del je v zgodnjem delu mesta pri vratih Yer Kapi. Ta del je sestavljen iz umetnega nasipa iz kamnov in dvojnim obzidjem na vrhu. Struktura je piramidalna in njena funkcija ni povsem jasna. Glede na vrata spodaj, ki so vodila v mesto po predoru, je imela struktura verjetno nekakšen simboličen pomen, ritualni vhod v mesto. Zgoraj so še ena vrata - Vrata s sfingama. Najbolj slavna so Levja vrata iz okoli 1600 pr. n. št., najbrž gre za ostanek nekdanje reprezentativne procesijske ceste.
Pod vodstvom Nemškega arheološkega inštituta so izkopavanja na Hatuši potekala že od leta 1907, s prekinitvami med obema vojnama. Kültepe je uspešno izkopal profesor Tahsin Özgüç od leta 1948 do svoje smrti leta 2005. Manjše izkope so opravljali tudi v neposredni okolici Hatuše, vključno s skalnim svetiščem Yazılıkaya, ki vsebuje številne skalne portrete hetitskih vladarjev in bogov hetitskega panteona.
Muzeji Muzej anatolskih civilizacij v Ankari, Turčija hrani najbogatejšo zbirko Hetitov in drugih anatolskih artefaktov.
Geografija
Hetitsko kraljestvo je bilo osredotočeno na ozemljih okoli Hatuše in Neša, znano kot "ozemlje Hätti" (URU Ha-at-ti). Potem ko je bila Hatuša določena za glavno mesto, je območje, ki objema okljuk reke Halys (hetitsko Marassantiya, turško: Kızılırmak) veljalo za jedro kraljestva. Nekateri hetitski zakoni so se razlikovati med »na tej strani reke« in »na oni strani reke«. Na primer, nagrada za ujetega sužnja, ko mu je uspelo pobegniti preko reke Halys je bila višja od tiste, kot če so sužnja ulovili, preden se je lahko prečkal reko.
Na zahodu in jugu osrednjega območja je ležala regija v najzgodnejših hetitskih besedilih znana kot Luvija. Ta terminologija je bila nadomeščena z imeni Arzava in Kizuvatna z vzponom teh kraljestev. A Short Grammar of Hieroglyphic Luwian, John Marangozis (2003) Kljub temu so se Hetiti še naprej sklicevali na ime, ki je izviralo iz teh območij, to je Luvija. Pred vzponom Kizuvatne, je bilo srce tega ozemlja v Kilikiji, ki so ga Hetiti najprej imenovali Adanija.Beal, Richard H., "The History of Kizzuwatna and the Date of the Šunaššura Treaty", Orientalia 55 (1986) pp. 424ff. Po uporu Hetitov v času vladavine Ammuna, je prevzelo ime Kizuvatna in se uspešno razširilo proti severu ter zajelo nižine gorovja Anti-Taurus. Na severu so živeli gorskih ljudje imenovani Kaski. Na jugovzhodu Hetitov je ležalo kraljestvo Mitani. Na vrhuncu, v času vladavine Muršilija II., se je hetitsko kraljestvo raztezalo od Arzave na zahodu, do Mitanija na vzhodu, mnogo ozemlja Kaskov na severu, vključno Hayasa-Azzi na skrajnem severovzhodu in na jugu v Kanaan približno tako daleč, kot je južna meja Libanona.
Zgodovina Ozadje
Okoli 5000 pred našim štetjem je bila regija, s središčem v Hatuši, da bi kasneje postala središče Hetitskega kraljestva, naseljena z ljudmi z izrazito kulturo, ki je govorila ne-indoevropski jezik. Ime "Hati" anatolianisti uporabljajo za razlikovanje tega jezika od jezika indoevropskih Hetitov, ki so se pojavili na tem prostoru na začetku 2. tisočletja pred našim štetjem in je postal upravni jezik Hetitskega kraljestva v naslednjih šestih ali sedmih stoletjih.
Zgodnji Hetiti, katerih predhodno bivališče je neznano, so prevzeli navade od obstoječih Hatijcev in kulture Hurrian in tudi od asirskih kolonizatorjev, zlasti klinopisno pisanje in uporabo cilindričnih pečatov.
Izvor Na splošno velja, da so Hetiti prišli v Anatolijo pred 2000 pred našim štetjem. Medtem ko je njihova prvotna lokacija sporna. Obstaja močan dokaz, da so v četrtem in tretjem tisočletji živeli v pontski stepi, danes v Ukrajini, Moldovi in Rusiji, okoli Azovskega morja.
Prihod Hetitov v Anatolijo v prazgodovini je bil eden od slojev, ki se je naložil na avtohtono kulturo, bodisi s pomočjo osvajanja ali s postopno asimilacijo. Iz arheološkega vidika je razmerja Hetitov do kulture Ezero na Balkanu in Maikop na Kavkazu, razmerje v okviru migracij. Indoevropski element vzpostavlja Hetitsko kulturo v znanstvenem področju kot vsiljivo (excepting the opinions of Colin Renfrew, v Anatoliji (razen mnenja Colina Renfrewa, katerega anatolska hipoteza predpostavlja, da je indoevropejščina avtohtona v Anatoliji in v zadnjem času mnenja Quentina Atkinsona).
Hetiti in drugi člani anatolske družine so prišli iz severa, po možnosti ob Kaspijskem morju. Njihovo gibanje v regiji in množično preseljevanje na Bližnji vzhod, se je začelo nekje okoli leta 1900 pred našim štetjem. Prevladujoči prebivalci v osrednji Anatoliji v tem času, so bili Hurriani in Hatijci, ki so govorili ne-indoevropski jezik. Tam so bile tudi asirske kolonije. Trajalo je nekaj časa preden so se Hetiti uveljavili, kot je razvidno iz nekaterih besedil. Več stoletij so bile ločene hetitske skupine, običajno osredotočene na različnih mestih. Potem so jih močni oblastniki s centrom v Boğazköy uspeli zediniti in osvojiti velik del osrednje Anatolije ter vzpostaviti Hetitsko kraljestvo.
Zgodnje obdobje
Zgodnja zgodovina Hetitskega kraljestva je znana iz plošč, ki bi lahko bile prve zapisane v 17. stoletju pred našim štetjem; ohranjene pa so kot kopije v akadščini iz 14. in 13. stoletja pred našim štetjem. Te razkrivajo rivalstvo znotraj dveh vej kraljeve družine do obdobja Srednjega kraljestva; severna veja je najprej temeljila na Zalpi, potem Hatuši, južna veja s sedežem v Kusari (še vedno ni mogoče najti) in Kanešu. Ti so prepoznavni po svojih imenih; severnjaki so zadržali hatijska imena, južnjaki so sprejeli hetitska in luvijanska imena.
Zalpa je prvi napadel Kaneš pod Uhnajem leta 1833 pred našim štetjem. Forlanini, 121
En sklop plošč, znanih kot Anitta tekst, govori kako je Pitana, kralj Kusara, osvojil sosednji Neša (Kaneš). Vendar pa je pravi predmet teh plošč Pitanov sin Anitta (r. 1745 -20), ki je nadaljeval delo, kjer ga je njegov oče zapustil in osvojil več severnih mest: vključno Hatušo in tudi Zalpuvo (Zalpa). To je bila verjetno propaganda za južno vejo kraljeve družine, proti severni veji, ki je imela Hatušo kot središče. Drugi sklop, Zgodba o Zalpi, podpira Zalpo in oprošča kasnejšemu Hatušiliju I. iz oplenjenega Kaneša.