Zastrupitev z gobami ali micetizem se nanaša na škodljive učinke zaradi zaužitja strupenih gob. Znanih je približno 100 različnih vrst strupenih gob, ki povzročajo raznoliko klinično sliko zastrupitev, kar je odvisno predvsem od tega, na kateri organski sistem delujejo toksini (npr. na prebavila ali živčevje). Najbolj nevarne so zelena mušnica in nekatere ostale sorodne vrste mušnic, kot sta pomladanska in koničasta mušnica, pri katerih se prebavne motnje pojavijo šele po nekaj urah, po par dneh pa se pojavita odpoved jeter in ledvic, kar je lahko usodno; zelena mušnica je vzrok za več kot 90 % smrtnih zastrupitev.
Epidemiološki podatki o zastrupitvah z gobami so dokaj pomanjkljivi zaradi nepoenotenih sistemov za zbiranje podatkov, vendar naj bi bilo v Evropi vsako leto prijavljenih več sto zastrupitev. Daleč najpogostejši vzrok za zastrupitev je zamenjava užitne gobe s strupeno, saj so si mnoge gobe med sabo zelo podobne, popolnoma zanesljivih kriterijev za ločevanje med njimi pa ni. Drugi najpogostejši razlog je zloraba gob s halucinogenim učinkom, kot so rdeča mušnica ter gologlavke.
Temelj diagnoze je skrbna anamneza ter klinični pregled bolnika. Povprašati je treba predvsem o vrsti zaužite gobe ali vsaj o njenem splošnem videzu, zaužiti količini, načinu priprave, času zaužitja, poteku pojava simptomov in znakov, kroničnih boleznih in jemanju zdravil. Večina strupenih gob sicer povzroča neznačilne prebavne motnje, bistvo oskrbe pri večini zastrupitev pa je temeljito izpiranje želodca in dajanje aktivnega oglja, ki toksine veže nase, ter podporno oz. simptomatsko zdravljenje, predvsem nadomeščanje tekočin in elektrolitov, izgubljenih v veliki meri zaradi bruhanja in driske.
Osnovno in najpomembnejše pravilo je, da nabiramo in uživamo samo tiste gobe, za katere vemo, da so užitne in jih lahko zanesljivo prepoznamo; če o svoji presoji nismo prepričani, gobe ne naberemo in ne uživamo. Zanašamo se samo na priznano literaturo in izkušene gobarje, ljudska izročila niso zanesljiva. Nabrane gobe, ki ne smejo biti prezrele, črvive, razpadle ali razmehčane, čim prej pripravimo ali pa jih ustrezno konzerviramo. Surovih gob ne uživamo, temveč jih skuhamo, uživamo pa jih kot prilogo ali začimbo, saj so v večjih količinah težje prebavljive. Uživanje alkohola ob jedeh z gobami je odsvetovano, prav tako je odsvetovano uživanje gob majhnim otrokom, starejšim ljudem ter nekaterim ljudem s kroničnimi obolenji, kot so npr. razjede na želodcu in žolčni kamni.
Splošne značilnosti in raznolikost gob
Glive so raznolika in velika skupina organizmov, v katero uvrščamo približno 100.000 vrst, čeprav nekatere novejše domneve predvidevajo celo več kot 5 milijonov vrst. Imajo deloma značilnosti rastlin, kot je celična stena, deloma pa značilnosti živali, saj nimajo kloroplastov in so heterotrofi, kar pomeni, da ne morejo sami proizvajati hranil, pač pa morajo zaužiti kompleksne ogljikove spojine, kot so sladkorji. Glive večinoma rastejo v obliki nitastih struktur, imenovanih hife.Ford M. (ur.) (2014). Medical Microbiology, 2. izdaja. Oxford University Press, str. 465. ISBN 9780199655137
Višje glive (Macromycetes), ki jih imenujemo tudi gobe, tvorijo v svojem življenjskem krogu plodno telo, vidno človeškim očem, ki izrašča iz podzemnega spleta hif oz. podgobja (micelija). Imenujemo ga plodišče ali trosnjak in je del spolne faze v razmnoževanju: na njem se razvijejo razmnoževalni organi, ki proizvajajo trose ali spore, te pa naokoli raznaša povečini veter, včasih tudi žuželke. Iz trosov se v prsti najprej razvije enojedrni splet hif, ki se razrašča in se po nekem času združi z drugim enojedrnim spletom hif drugega spola. Iz tega nastane novo podgobje, ob ugodnih pogojih pa iz njega požene zasnova za novi trosnjak; življenjski krog je tako zaključen. Večina gob spada med gniloživke (saprofite), ki razkrajajo živalske ter rastlinske ostanke in tako dobijo potrebna hranila. Druge zajedajo svoje gostitelje, tretje (predvsem mušničarke in gobani) pa prepletejo svoje hife z rastlinskimi koreninami in živijo z njimi v sožitju (simbiozi). Gobe uspevajo v najbolj raznovrstnih okoljih z različnim podnebjem, vendar so za razvoj najugodnejši gozdovi, kjer se trosnjaki pojavljajo predvsem pozno poleti in jeseni.
Višje glive oz. gobe delimo glede na anatomske značilnosti trosnjakov na prostotrosnice (Basidiomycota) in zaprtotrosnice (Ascomycota). Protrosnice imajo značilno dežnikasto obliko trosnjakov z bolj ali manj razvitim betom; tipičen primer je rdeča mušnica. Klobuk se med rastjo močno spreminja: na začetku je polkrožen ali okrogel, po dozoretju pa sploščen, včasih uleknjen ali lijakasto udrt. Pri zaprtotrosnicah klobuka in beta najpogosteje ni možno ločiti med seboj: nekatere so podobne zdrizastim čašam, skledicam ali gnezdom, druge pa imajo delno razvit klobuk s satastimi jamicami ali pa so zavite oz. sedlaste oblike; tipičen primer je pomladanski hrček.
Okoliščine zastrupitev Znanih je samo približno 100 strupenih vrst gob, od tega je 15–20 vrst potencialno smrtonosnih. V Sloveniji raste približno 200 vrst užitnih gob ter 50 vrst strupenih gob. Daleč najpogostejši vzrok zastrupitve je zamenjava strupene gobe z užitno vrsto, saj zanesljivih kriterijev za ločevanje ni. Mnoge gobe so si po splošni obliki in barvi zelo podobne, zato jih lahko neizkušen ljubiteljski gobar zlahka zamenja, včasih pa se zmoti tudi bolj izkušen gobar, če jih nabira na nepoznanem območju (npr. če se je preselil na drugo celino). Strokovnjaki ocenjujejo, da so zamenjave vzrok za več kot 95 % primerov vseh zastrupitev z gobami. V zadnjem času se s tem problemom soočajo tudi migranti in begunci iz Bližnjega Vzhoda; tako je v nemških bolnicah porasla obravnava omenjenih ljudi zaradi resnih zastrupitev z zeleno mušnico.
Ostali vzroki zastrupitev so redki. Manj kot 5 % zastrupitev lahko pripišemo zlorabam gob, ki povzročajo psihične spremembe, kot so halucinacije in evforija. Zelo redke so samomorilne zastrupitve, kriminalne zastrupitve, ko se strupeno gobo podtakne žrtvi, ter nenamerne zastrupitve z gobami, ki so kupljene preko medmrežja, imajo neznano poreklo ter so nestrokovno nabrane in/ali pripravljene.
Spodnja razpredelnica nazorno prikazuje podobnosti med nekaterimi užitnimi in strupenimi gobami, zaradi česar pogosto pride do zamenjav in s tem do zastrupitev: Strupena goba Slika strupene gobe Užitna goba Slika užitne gobe Glavne razlike zelena mušnica (Amanita phalloides) 150px zelenkasta golobica (Russula virescens) 150px pri zeleni mušnici je klobuk ločljiv od beta, lupina in obroček pa sta na betu rdeča mušnica (Amanita muscaria) 150px knežja mušnica (A. caesarea) 150px rdeča mušnica nima lupine v dnišču, lističi so beli (pri knežji mušnici so rumeni) panterjeva mušnica (A. pantherina) 150px orjaški dežnik (Macrolepiota procera) 150px pri panterjevi mušnici je rob klobuka nažlebkan, obroček je gladek, pri dnišču je lupina izrazita (pri dežniku lupine ni) oljkov livkar (Omphalotus olearius) 150px navadna lisička (Cantharellus cibarius) 150px oljkov livkar uspeva predvsem na lesu in ima goste ter ozke lističe, lisička pa uspeva na zemlji in ima široke letvice vražji goban (Boletus satanas) 150px jesenski goban ali jurček (Boletus edulis) 150px klobuk vražjega gobana ni nikoli rjav temveč sivo- ali zelenosrebrn, pri jurčku spodnja stran klobuka ali bet nista nikoli rdeča
Epidemiologija Nabiranje in uživanje gob je priljubljeno v Evropi, Rusiji, Združenih državah Amerike ter na Daljnem vzhodu, kljub temu pa so epidemiološki podatki dokaj pomanjkljivi. V Evropi, še posebej v državah, ki niso članice Evropske unije, podatki o zastrupitvah z gobami niso zajeti v enotni oz. integrirani sistem. Leta 2012 je bilo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana obravnavanih 43 bolnikov zaradi zastrupitve z gobami, kar predstavlja dobrih 7 % od 578 bolnikov, obravnavanih zaradi zastrupitev. Zastrupitve so bile najpogostejše septembra in oktobra, na višku sezone nabiranja gob. Pri večini primerov je šlo za nespecifični gastrointestinalni sindrom, desetino zastrupitev sta povzročili rdeča in panterjeva mušnica, zastrupitve z drugimi gobami pa so bile redke.Kranjec P. (2014). Pregled zastrupitev z zdravili in drugimi snovmi, obravnavanih v urgentnih ambulantah Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana v letu 2012 [diplomska naloga]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo. Pridobljeno dne 26.12.2015. Vsako leto naj bi bilo v Evropi prijavljenih več sto zastrupitev, od tega samo v Nemčiji okoli 200.Hui YH, Smith R, Spoerke DG. (ur.) (2001). Foodborne Disease Handbook, Volume 3: Plant Toxicants, 2. izdaja. New York, Basel: Marcel Dekker, Inc., str. 739-40. ISBN 0-8247-0343-X Na Poljskem naj bi zastrupitve z gobami in rastlinami predstavljale 6–7 % vseh zastrupitev; večina zastrupitev se na Poljskem pripeti med junijem in decembrom. Na Hrvaškem, v okolici Zagreba, so jeseni leta 1998 obravnavali 140 primerov zastrupitev, 4 osebe so umrle. Na Portugalskem so od leta 1999 do 2008 v 10 bolnišnicah obravnavali skupno 93 primerov zastrupitev, stopnja smrtnosti je bila 6,8 %. V Turčiji so v bolnišnici v mestu Sivas obravnavali 294 primerov zastrupitev od leta 2000 do 2007, slaba tretjina bolnikov je bila mladoletnih; stopnja smrtnosti je bila okoli 1 %.
V Rusiji so zastrupitve z gobami najpogostejše v Voroneški oblasti. Leta 1992 je bilo zaradi zastrupitve hospitaliziranih preko 400 ljudi, od katerih jih je 44 umrlo, leta 1998 je bilo hospitaliziranih okoli 360 ljudi, od katerih jih je do naslednjega leta umrlo 28. Dve leti zatem je bilo že na začetku sezone v juliju hospitaliziranih 230 ljudi, od katerih jih je 42 umrlo, od tega 5 otrok. Leta 2005 so na Kitajskem poročali o 183 hospitaliziranih osebah zaradi zastrupitve z gobami, od katerih je 48 oseb umrlo. Istega leta so v času dveh mesecev v Nepalu, v mestu Tansen, obravnavali 41 primerov zastrupitev; 12 bolnikov je umrlo zaradi akutne odpovedi jeter in ledvic kot posledica zastrupitve z zeleno mušnico. Aprila 2008 je na severovzhodu Indije v zvezni državi Asam umrlo 30 ljudi zaradi zastrupitve.
V Združenih državah Amerike je bilo centrom za zastrupitve prijavljenih okoli 83.000 zastrupitev z gobami od leta 2001 do 2011. Mladoletniki so predstavljali tri četrtine bolnikov, od tega jih je bilo več kot polovica mlajših od 6 let; okoli 60 % bolnikov je bilo moških. Večina zastrupitev (tj. slabih 80 %) je bila nenamernih. 45 bolnikov je zaradi zastrupitve umrlo (stopnja smrtnosti 0,2 %). Vrsta gobe je bila prepoznana samo pri 5 % zastrupitev; najpogostejše vrste so bile smrček vrste Morchella angusticeps, dežnikasta zelenolistka (Chlorophyllum molybdites), rdeča mušnica, Lycoperdon candidum ter Calvatia lepidophora, po vrstnem redu. Najpogostejše vrste gob, ki so povzročile hudo klinično sliko ali smrtni izid, so bile zelena mušnica, rdeča mušnica, panterjeva mušnica, A. smithiana ter A. bisporigera, po vrstnem redu.
Splošni mehanizmi zastrupitve