Lymska borelioza (tudi limska ali lajmska borelioza, pogovorno borelija) je bolezen, ki je posledica okužbe z bakterijami Borrelia burgdorferi, ki jo prenašajo klopi. Bolezen prizadene kožo, živčevje, srce, sklepe in oči. Število primerov se v Evropi močno povečuje.Kansky, Kožne in spolne bolezni, 2002. Slovenija je za to bolezen endemična, kar pomeni, da je bolezen stalno prisotna in značilna za to področje.Marolt-Gomišček, Radšel-Medvešček; Infekcijske bolezni, 2002. V naših krajih je bolezen skoraj izključno povezana s pikom klopa Ixodes ricinus, ki se okuži pri sesanju krvi malih gozdnih glodavcev in srn. Bolniki se pika klopa pogosto ne spomnijo ali ga ne opazijo.
Povzročitelj in širjenje bolezni thumb|200px|right|Borelije, kot jih vidimo pod mikroskopom s temnim poljem Povzročitelj borelioze je po Gramu negativna Borrelia burgdorferi sensu lato iz reda spirohet. To so izredno gibljive, spiralno zavite bakterije z bički, ki so velikosti 5–30 μm × 0,2–0,3 μm. Generacijski čas bakterije, tj. čas, ki je potreben, da iz ene bakterije v optimalnih pogojih nastaneta dve hčerinski celici, niha pri boreliji med 7 in 20 ur. Izraz sensu lato (v splošnem pomenu) združuje tri vrste borelij, in sicer B. afzelii, B. garinii ter B. burgdoferi sensu stricto (v ozkem pomenu).Ružić-Sabljić, Borelije, 2002, str. 295.
Bolezen je zoonoza, kar pomeni, da jo prenašajo živali. Razširjena je po vsem svetu med 33°in 65° severne geografske širine oziroma tam, kjer so razširjeni ščitasti klopi; v Evropi je to predvsem I. ricinus, v Aziji I. persulcatus, v ZDA pa I. scapularis in I. pacificus. Slovenija je endemska za bolezen, kar pomeni, da je z določeno incidenco stalno navzoča; na izbranih področjih je okuženih povprečno 41 % klopov in 60 % malih sesalcev (deleži se razlikujejo v različnih raziskavah).Ružić-Sabljić, Borelije, 2002, str. 296. thumb|250px|left|Kroženje bakterij borelioze med klopi in gozdnimi živalmi. Človek je končni (slepi) gostitelj. Rezervoar B. burgdorferi so različne divje in domače živali, predvsem miši in drugi glodavci, srnjad, ovce, domače govedo, konji in psi, pri katerih poteka okužba večinoma brez bolezenskih znakov, čeprav so bili klinični znaki opaženi pri ovcah, konjih in psih.Greenwood D., Slack R.C.B., Peutherer J.F. (ur.) (1992). Medical microbiology, 14. izdaja. Edinburgh, London, Madrid, Melbourne, NY & Tokyo: Churchill Livingstone, str. 427. ISBN 0-443-05787-7
Klopi se okužijo s sesanjem krvi okužene živali na katerikoli stopnji razvoja (kot ličinke, nimfe ali odrasli klopi). Večino okužb povzročajo nimfe, saj se zaradi svoje majhnosti lahko neopaženo hranijo daljše časovno obdobje. K neopaznosti ugriza pri vseh stopnjah razvoja prispevajo tudi sekrecije klopa, ki preprečujejo ali zavirajo zaznavo srbenja ali bolečine na mestu ugriza. Klopi prenašajo bakterije z ene živalske vrste na drugo, možen pa je tudi transovarialen prenos, se pravi prek jajčnikov na potomce. Borelije lahko prenašajo tudi žuželke, ki sesajo kri, kot so mušice, obadi in komarji vendar je njihova vloga v primerjavi s klopi obstranska.
Razvoj bolezni in patofiziologija Borelije pridejo v kožo večinoma s pikom okuženega klopa in najbrž le izjemoma po piku drugih žuželk. Klopova slina, ki spremlja borelije pri vnosu v kožo, vsebujejo snovi, ki zavirajo imunski odziv na mestu ugriza. To ustvari zaščitno okolje za borelije, kjer se lahko razmnožujejo. Borelije nato potujejo navzven od tega mesta v usnjici. Vnetni odziv gostitelja na bakterijo povroči značilni migrirajoč eritem. Zaradi zavrtja delovanja nevtrofilcev, ki so zelo pomembni v začetnih fazah obrambe, borelije preživijo in se nemoteno razmnožujejo ter potujejo v različne dele telesa.
V dnevih ali tednih po ugrizu se borelije razsejejo preko krvnega in limfnega obtoka po drugih organih, kot so srce in sklepi ter obkrajno in osrednje živčevje, kjer povzročijo različne simptome diseminirane okužbe. Za patogenezo so pomembne predvsem specifične beljakovine na zunanji strani membrane OspA do OspF (iz angleščine outer surface protein), ki so nosilke poglavitnih antigenov. K razsoju bakterije prispeva tudi vezava proteaze plazmin na površino. Vse omenjeno prispeva k visoki invazivnosti bakterije. V primeru nezdravljenja so lahko bakterije prisotne v telesu več mesecev ali celo let navkljub proizvodnji protiteles, predvsem v nekaterih predelih v sklepih, koži in živčevju. Slednja začnejo nastajati razmeroma pozno: nastanek protiteles IgM doseže vrh med tretjim in šestim tednom po okužbi, protitelesa IgG pa se postopoma razvijejo v obdobju nekaj mesecev. Kljub aktivnemu imunskemu odzivu pa lahko borelije preživijo v nekaterih predelih v sklepih, koži in živčevju. Borelije se lahko izognejo imunskemu sistemu preko zmanjšanja izražanja površinskih beljakovin, na katere se vežejo protitelesa, variabilnosti površinske beljakovine V1sE, deaktivacije ključnih imunskih komponent, ko je sistem komplementa, ter skrivanja v zunajceličnem matriksu, kar lahko moti delovanje imunskih dejavnikov.
V možganih lahko borelije sprožijo astrogliozo, tj. proliferacijo astrocitov, kateri sledi apoptoza, kar prispeva k okvari živčevja. Poleg tega lahko vplivajo na gostiteljske celice na ta način, da začnejo izločati kvinolinsko kislino in različne citokine, kar se klinično odraža kot utrujenost in slabost. Primera takih celic so mikrogialne celice in astrociti, ki izločajo interlevkin 6 (IL-6) in tumorje nekrotizirajoči faktor α (TNF-α). Citokini verjetno tudi prispevajo k oslabitvi kognicije.
Domnevano je, da kronično izločanje stresnih hormonov kot odgovora na okužbo z borelijami zmanjša učinek živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev) ali receptorjev v možganih preko s celicami posredovanimi provnetnimi potmi, kar povzroči motnje v uravnavanju nevrohormonov, specifično glukokortikoidov in kateholaminov, ki so glavni stresni hormoni. Poleg tega je količina triptofana, prekurzorja serotonina, zmanjšana. Kronično izločanje stresnih hormonov naj bi bilo vzrok za nevropsihiatrične simptome, opažene pri nekaterih bolnikih z Lymsko boreliozo.
Lymska borelioza in avtoimunost Pri okužbi z borelijami je možno, da pride do dolgotrajnega in škodljivega vnetnega odziva. Le-ta naj bi bil posledica zaradi t. i. molekularne mimikrije, s pomočjo katere se borelije izognejo imunskemu sistemu preko posnemanja normalnih delov tkiv. Takšna reakcija naj bi predstavljala obliko s patogenom sproženo avtoimunsko bolezen. Omenjena hipoteza bi lahko pojasnila, zakaj se nekateri simptomi prisotni tudi po uničenju borelij (npr. kronični artritis po antibiotični terapiji).
Epidemiologija in ekologija thumb|300px|right|Države, v katerih se pojavlja lymska borelioza Najbolj endemični predeli za lymsko boreliozo se nahajajo na severni polobli. V Evropi in ZDA je lymska borelioza najpogostejša bolezen, ki jo prenašajo klopi. V Evropi je pojavnost večja v Srednji in Vzhodni Evropi in pada proti zahodu. V obdobju od leta 1990 do 2001 je bilo v Sloveniji prijavljenih slabih 30.000 primerov lymske borelioze; letna pojavnost je od 100–200 primerov na 100.000 prebivalcev.Mravljak, M. & Velnar, T. (2006). "Elektrokardiografske spremembe pri otrocih z erythema migrans". Medicinski razgledi 45: 21-34.
Na pojavnost bolezni vplivajo življenjsko okolje in način življenja, gostota klopov ter živalski rezervoar, predvsem glodavci in srnjad. Kot pomemben dejavnik lahko obravnavamo tudi urbanizacijo ter druge človeške (antropogene) dejavnike. Ti so sprožili zaporedje dejavnikov, ki so v končni fazi privedli do pojava in širjenja bolezni. Primer tega je zmanjšanje števila plenilcev, ki lovijo srne in glodavce, glavne rezervoarje, kar je povečalo možnost za prenos povzročitelja.
Obolevajo ljudje vseh starosti, vrhova pojavljanj pa sta med prvim in četrtim ter 35. in 65. letom starosti. V svetovnem merilu sta oba spola enako pogosto prizadeta. V Sloveniji je 11 % obolelih mlajših od 15 let, obolevnost žensk pa je za 20 % večja kot pri moških.
Simptomi in znaki Potek bolezni delimo na zgodnje in pozno obdobje. Zgodnje obdobje delimo še na lokalizirano in razširjeno (diseminirano) obdobje. Tako dobimo 3 stadije bolezni. V spodnji preglednici je povzetek kliničnih znakov v posameznem obdobju.
V primerih, ko je bolezen izražena v celoti, kar je le izjemoma, sledijo vbodu klopa kožne spremembe, nato prizadetost srca in živčevja, še pozneje pa prizadetost sklepov. Možne so tudi okvare oči ter pozne okvare živčevja in kože. Pri nekaterih bolnikih so izraženi samo posamezni bolezenski znaki. Bolezen se lahko začne s prizadetostjo kateregakoli organskega sistema, lahko je prizadetih tudi več sistemov hkrati. Težave so lahko prehodne, ponavljajoče se ali kronične.
+ GLAVNI KLINIČNI ZNAKI BORELIOZEObdobje bolezni Klinični znak Začetek Trajanje brez ustreznega zdravljenjaZgodnje obdobje lokalizirana okužba (1. stadij) migrirajoči eritem nekaj dni do nekaj tednov po okužbi nekaj tednov do nekaj mesecev borelijski limfocitom nekaj dni do nekaj tednov po okužbi nekaj tednov do več mesecev diseminirana okužba (2. stadij) migrirajoči eritem na več mestih nekaj dni do nekaj tednov po okužbi nekaj tednov do nekaj mesecev prizadetost živčevja nekaj tednov do nekaj mesecev po okužbi več mesecev prizadetost srca nekaj tednov do nekaj mesecev po okužbi nekaj tednov prizadetost sklepov navadno več mesecev po okužbi več mesecevPozno obdobje (3. stadij) kronična prizadetost sklepov, živčevja in kože več mesecev do več let po začetku prvih bolezenskih znakov trajno
Kožne spremembe pri boreliozi
Zgodnje obdobje thumb|right|250px|Migrirajoči eritem: značilen kolobarjast videz spremembe thumb|Borelijski limfocitom na licu Najprej se po piku klopa pojavi majhna rdeča lisa (makula) ali drobna bunčica (papula), ki po nekaj dnevih izgine.
Najpomembnejša sprememba v zgodnjem obdobju je migrirajoči eritem (erythema migrans, dobesedno – premikajoča se rdečina). Migrirajoči eritem je tudi najpogostejši klinični znak borelijske okužbe. Kaže se kot bolj ali manj pravilen rdeč kolobar, velik približno 5 cm ali več, koža v sredini pa je na videz nespremenjena. Ta sprememba se na koži pojavi po enem ali več tednih po okužbi. Poleg tipične obročaste spremembe se lahko pojavijo še manj značilne spremembe, kot je erythema migrans diffusum, kjer je tudi središče pordelo, in ostale spremembe (erythema purpuricum, nodulare itd.). Sprememba je prisotna nekaj dni do več mesecev, navadno nekaj tednov. Migrirajoči eritem lahko srbi, peče in/ali boli. Pri otrocih se pogosto pojavi na obrazu ali v okolici spolovil, pri odraslih pa kjerkoli po telesu. Polovica bolnikov ima tudi splošne težave, kot so slabo počutje, utrujenost, glavobol ter bolečine v mišicah in sklepih. Prisotnost teh znakov nakazuje, da okužba ni omejena samo na kožo, ampak da je verjetno prišlo do razsoja bakterij po telesu. Dokaz za razsoj je tudi pojav dodatnih (sekundarnih) kožnih sprememb, ki so podobne prvotni (primarni). Spremembe so lahko ovalne, okrogle ali nepravilnih oblik. Velike so nekaj cm do več kot meter. Gre za razsejani (diseminirani) migrirajoči eritem.
Mnogo redkejša sprememba kot migrirajoči eritem je borelijski limfocitom. Drugi izrazi za to spremembo so: borelijski psevdolimfom, lymphocytoma in lymphadenitis benigna cutis. To je modrikasto rdečkasta, do nekaj cm velika zatrdlina, ki jo sestavljajo limfociti. Limfocitom pa se lahko pojavi tudi kot plošča rdeče ali lividno rdeče barve. Približno pri četrtini prizadetih, so povečane tudi regionalne bezgavke. Pri otrocih se največkrat pojavi na ušesni mečici, pri odraslih pa v predelu prsne bradavice. Pojavi se kasneje kot migrirajoči eritem in traja dlje. Izgine spontano, vendar včasih šele po letu dni ali kasneje.
Pozno obdobje