Glivične kožne bolezni (ali kožne mikoze) so skupina bolezni, ki jih povzročajo okužbe z različnimi glivami. Spadajo med najpogostejše kožne bolezni in postajajo vse pogostejše zaradi naraščajoče uporabe širokospektralnih antibiotikov, povečevanja števila imunsko oslabljenih bolnikov in staranja populacije. Če glivičnih okužb ne zdravimo, se lahko širijo iz povrhnjih plasti kože v globlje, po telesu ali na druge ljudi. Nekatere okužbe lahko povzročajo tudi epidemije. Glivične okužbe kože se največkrat zdravi lokalno z antimikotiki, sistemsko pa se zdravi, če poteka okužba huje (npr. je več sprememb, je okuženo področje poraslo z dlakami ali lasmi...).
Splošni podatki Razvrstitev gliv Glive so povsod prisotni evkariotski mikroorganizmi, ki imajo v naravi zelo pomembno vlogo pri razgradnji in recikliranju organskih snovi. Od več kot 200.000 različnih gliv, ki jih danes poznamo, ja samo 150 takih, ki lahko potencialno škodijo ljudem in živalim. Od tega jih ima le 40 večji medicinski pomen.
Glive lahko razvrščamo na več načinov. Glede na njihov izgled (morfološko), jih delimo v dve večji skupini. Vlaknaste glive (ali puhaste glive) rastejo v obliki razvejanih vlaken (hif). Kvasovke pa so enocelični organizmi, ki se razmnožujejo z brstenjem. Glede na način razmnoževanja jih delimo na spolne (Zygomicota, Ascomycota in Basidiomycota) ter nespolne (Deuteromycota). Večina gliv, pomembnih v medicini, se razmnožuje nespolno.
Glive, ki povzročajo okužbe kože, poenostavljeno razvrščamo v tri skupine: dermatofite, kvasovke in plesni.
Laboratorijska diagnostika Temeljna za diagnozo glivičnih okužb sta mikroskopski pregled vzorca okužbe in gojenje (kultivacija) gliv na gojiščih. Pregledamo lahko vse telesne tekočine, izločke, kožne luske, lase, dlake, nohte in brise sluznic. Vzorec je treba odvzeti z roba sprememb, ker so tam vitalne (žive) glive.
Pod mikroskopom se vidijo posamezne hife ali spore, odvisno od vrste glive. Mikroskopski pregled je sicer hiter in preprost, a žal ni dovolj občutljiv (ne pove točno za katero vrsto glive gre). Občutljivost se lahko poveča z dodajanjem raznih barvil v vzorec.
Gojenje povzročitelja na gojišču (kultura) je ena izmed metod za identificiranje povzročitelja. Uporablja se posebno gojišče za glive (Sabouraudov agar), ki se mu doda širokospektralni antibiotik (prepreči rast bakterij) in cikloheksimid (prepreči rast večine plesni).
Pregled z Woodovo svetilko: Woodova svetilka je ultravijolična svetilka s steklenim filtrom, ki prepušča le UV svetlobo z valovno dolžino 365 nm. Nekatere glive lahko to svetlobo absorbirajo (vsrkajo) in jo odsevajo kot vidno fluorescenco različnih barv (odvisno od glive). Okužena področja kože se osvetljuje in pregleduje v zatemnjenem prostoru.
Saprofitije - okužbe rožene plasti kože
Saprofitije so okužbe rožene plasti kože, najpogosteje s kvasovkami, redkeje z nekaterimi plesnimi. Vnetne spremembe na koži so blage ali pa jih sploh ni.
Pityriasis versicolor ali tinea versicolor thumb|širina250|right|Tinea versicolor, posledica okužbe z glivo Malassezia furfur Povzročitelj je Malassezia furfur, lipofilna kvasovka, ki se na koži pojavlja v dveh oblikah. V eni obliki (saprofitna, nemicelijska) je del normalne kožne flore, v drugi (micelijska) pa povzroča tineo versicolor. Za prehod v škodljivo (patogeno) obliko in nastanek bolezni so nujni nekateri dejavniki, kor je večja mastnost in vlažnost kože ali imunska oslabelost. Tinea versicolor se rada ponavlja. Pogosteje se pojavlja pri ljudeh po 20. letu, ki se veliko potijo. Prenaša se tudi z oblačili. Obolevnost je večja v tropskih krajih.
Bolezen se kaže s pojavom številnih, nesrbečih, ostro omejenih okroglih lis, ki so rjavkasto rožnate in se drobno luščijo. Spremembe se pojavijo na zgornjem delu trupa, ramenih, vratu in zgornjih delih rok. Na porjaveli koži pa so spremembe brez pigmenta (nepigmentirane). Spremembe se lahko združujejo v večje nepravilne lise. Zdravljenje poteka vsaj 3 tedne z lokalnimiantimikotiki. Treba je tudi razkužiti oblačila, ki so v stiku s kožo. Ponovno obarvanje (repigmentacija) belkastih lis lahko traja več mesecev.
Redkejše saprofitije Te saprofitije se redkeje pojavljajo v naših krajih, pogostejše pa so v tropskih območjih.
Trichomycosis nodosa (piedra) To je bolezen dlak in las, ki jo povzroča kvasovka Trichosporon cutaneum in se med ljudmi prenaša z neposrednim stikom. Kaže se s pojavom belkastih zrnc na laseh ter dlakah brade in pazduhe. Okužba je v Evropi redka, razširjena je predvsem v subtropskih predelih. Zdravi se z lokalnimi antimikotiki in britjem las in dlak. Piedra nigra To je bolezen, ki se pojavlja v tropskih predelih zaradi okužbe s plesnijo Piedraia hortae. Na laseh se pojavijo drobna črna zrnca. Tinea nigra Tinea nigra je kronična okužba dlani in podplatov s plesnijo Exophiala werneckii. Na dlaneh in podplatih se pojavijo rjavkaste in črnikaste lise, ki so neenakomerno obarvane in praviloma ne povzročajo težav ali pa le blago srbijo. V Evropskih državah je redka. Otomycosis (otomikoza) Otomikoza je okužba ušesa z glivami, najpogosteje kvasovkami ali plesnijo Aspergillus spec. Lahko je posledica seboroičnega dermatitisa, luskavice ali atopijskega dermatitisa na uhljih in v zunanjem sluhovodu. Svetuje se pregled pri otologu in antimikotiki s širokim spektrom delovanja.
Dermatofitije – okužbe z dermatofiti Dermatofitije so glivične okužbe kože z dermatofiti in jih s skupnim imenom imenujemo s tinea. Besedi tinea dodamo še mesto okužbe ter globino vnetja in tako dobimo celotno ime bolezni. Primeri so tinea pedis (okužba na stopalih), tinea corporis superficialis (povrhnja okužba telesa) itd. Dermatofitije so najpogostejše glivične okužbe kože po vsem svetu. Glive, ki to bolezen povzročajo (dermatofiti), se hranijo s keratinom, ki se nahaja v roženi plasti kože, v dlakah in laseh. Ker v sluznicah in notranjih organih keratina ni, ne povzročajo okužb na teh mestih.
Kožne spremembe nastanejo zaradi razraščanja gliv v roženi plasti. Značilne obročaste spremembe nastanejo zaradi imunskega odziva gostitelja, ki v osrednjem delu spremembe odstrani dermatofite. Na izgled vpliva več dejavnikov, zlasti imunost gostitelja in mesto okužbe – vnetje je globlje in močnejše tam, kjer je več dlak oziroma las.
Po obliki nespolnih spor (makrokonidijev) delimo dermatofite v tri večje rodove: Microsporum, Trychophyton in Epidermophyton.
S kliničnega vidika je praktično razvrščanje dermatofitov glede na prostor, kjer se nahajajo;
geofilni dermatofiti živijo v zemlji; z njimi se oseba okuži predvsem, kadar je v pogostem stiku z zemljo Primer: M. gypseum zoofilni na živalih; z njimi se oseba okuži, kadar je v stiku z bolno živaljo, najpogosteje zbolevajo kmetje in veterinarji. Primer: M. canis, T. mentagrophytes (nekateri sevi) antropofilni (humanofilni) pa se omejeni na človeka (človeški keratin); med ljudmi se prenašajo z neposrednim stikom ali posredno prek kožnih lusk (med družinskimi člani, v športnih objektih, kopališčih in zdraviliščih. Primer: T. rubrum, T. mentagrophytes (nekateri sevi)
Pri okužbah z zoofilnimi dermatofiti se na koži pogosto pojavi močna vnetna reakcija, pri antropofilnih dermatofitih pa so okužbe praviloma subakutne ali kronične.
Mikrosporija
Bolezen pogosto povzroča Microsporum canis in se na ljudi po navadi prenese z mačk, redkeje s psov. Redkejša povzročitelja mokrosporije sta M. gypseum (zoofilni dermatofit) in M. audouinii (antropofilni dermatofit). Vir okužbe so najpogosteje živali v okolici, obolevajo zlasti šolski otroci. Pogostejša je pri ženskem spolu ter od julija do oktobra.
Kaže se s pojavom kožnih sprememb predvsem na odkritih predelih telesa (udi, vrat, obraz, poleti tudi po trupu), vendar je lahko prizadeto tudi lasišče. Spremembe so na neporasli koži ostro omejene, okrogle, približno za kovanec velike, rožnate in z izrazitim rdečim robom. V sredini je sprememba bolj bleda, ker se vnetje tam že zmanjšuje (pojema). Spremembe se drobno luščijo, lahko se združujejo in zmerno srbijo. Kadar je prizadeto lasišče, se najprej pojavijo majhne, okrogle in luščeče s spremembe, rdečine ni, ali je le blaga. Kasneje se lasje lomijo nekaj mm nad lasiščem. Zdravi se z lokalnimi antimikotiki, lahko tudi s sistemskimi, če je potrebno. Svetuje se pregled domačih živali, otrokom pa se odvsevuje udeležbo pri šolski telovadbi in prepode plavanje v bazenih in kopališčih, dokler niso mikološki izvidi negativni.
Dermatofitija telesa (Tinea corporis)
thumb|širina250|right|Tinea corporis; povzročitelj je v tem primeru Trichophyton mentagrophytes Tinea corporis je okužba kože trupa in udov z dermatofiti. V naših krajih jo najpogosteje povzorčajo glive iz skupine Microsporum ter Trichophyton mentagrophytes in T. rubrum. Najprej se pojavi manjša rožnata lisa (makula) ali bunčica (papula), ki se enakomerno širi na vse strani. Pozneje se pojavijo različno velike, okrogle ali obročaste spremembe rdečkaste barve ki se luščijo, v sredini pa se videz izboljšuje (centralna regresija). Bolezen se zdravi le z lokalnimi antimikotiki, vsaj 1 mesec.
Dermatofitija glave (Tinea capitis)
Okužbo lasišča lahko povzročajo številni dermatofiti, vendar nekateri raje povzročajo okužbe na tem področju (imajo večjo afiniteto do las). To so T. violaceum, T. schoenleinii in M audouinii. Na Slovenskem večino okužb povzročajo zoofilni dermatofiti (M. canis v ca. 90%). Če okužbe lasišča ne zdravimo, lahko postane kronična. Pogosteje zbolevajo otroci. Razlikujemo povrhnjo in globoko okužbo. Pri povrhnji se pojavijo manjše okrogle spremembe, prekrite z manjšimi ali večjimi sivkastimi luskami, lasje pa so neenakomerno odlomljeni nekaj mm nad površino kože. Znakov vnetja ni ali so blagi. Pri globoki okužbi nastanejo različno velike vnetne spremembe z gnojnimi bunčicami in odlomljenimi lasmi. Na pritisk lahko iz sprememb izteka gnoj. Okužbe lasišča zdravimo s sistemskimi in lokalnimi antimikotiki. Lase je priporočljivo umivati z antimikotičnim šamponom.
Dermatofitija brade (Tinea barbae)
thumb|širina250|right|Dermatofitija brade (tinea barbae) Tineo brade najpogosteje povzročata zoofilna T. verrucosum in T. mentagrophyetes. Zbolevajo predvsem moški, ki so bili v stiku z okuženo živaljo. Na poraščenih delih obraza se pojavijo vnete bunčice (papule) ali gnojni mehurčki (pustule), iz katerih lahko teče gnoj. Prisotne so lahko tudi kraste, dlake pa so izpadle ali se z lahkoto izpulijo. Zdravi se sistemsko in lokalno z antimikotiki.
Dermatofitija obraza (Tinea faciei)
Najpogostejši povzročitelj obrazne tinee na Slovenskem je M. canis. Na videz sprememb poleg same okužbe pogostov vpliva še dražilen učinek kozmetike in UV sevanja, kar tudi otežuje diagnozo. Pojavijo se različno oblikovane spremembe, pogosto brez luščenja, lahko pa imajo privzdignjen rob. Na pordeli spremembi so mehurčki (vezikule) in bunčice (papule), ali pa le rdečkaste ploskve. Zdravi se z lokalnimi antimikotiki, kronične oblike pa s sistemskimi.
Dermatofitija dimelj (Tinea inguinalis)
Tineo inguinalis (tudi tinea cruris) povzročajo predvsem antropofilni dermatofiti (T. rubrum, T. mentygrophytes). Ta bolezen je razširjena po vsem svetu, pogostejša pa je v tropskih predelih. Moški zbolevajo pogosteje kot ženske. Lahko je posledica prenosa iz predhodne glivične okužbe stopala, ali pa pride do okužbe prek perila ali z drugimi okuženimi predmeti (največkrat v športnih objektih in kopališčih). K okužbi prispeva močnejše znojenje pri ljudeh s povečano telesno težo. Najprej se pojavijo rdeče lise ali plošče, ki so ostro omejene od okolice in se širijo na notranjo stran stegen in kožo mošnje. Spremembe srbijo in se luščijo. Z napredovanjem okužbe se vnetje v sredini spremembe umiri. Vnetni rob je še vedno poudarjen in na njem so lahko mehurčki (vezikule). Kasneje se okužba lahko razširi tudi na trebuh in zadnjico. Navadno zadostuje lokalno zdravljenje.
Dermatofitija stopala (tinea pedis)
thumb|širinapx|Blažja oblika dermatofitije stopala