Severjeva nagrada, z uradnim nazivom nagrada Sklada Staneta Severja, je slovenska gledališka nagrada za igralske dosežke profesionalnih in ljubiteljskih igralcev ter študentov dramske igre.
Ponazarja jo podoba Staneta Severja s prižgano svečo v rokah. S podelitvijo nagrade vsako leto obeležijo obletnico smrti tega igralca in simbolično prižgejo njegovo svečo.40 let Severjevih nagrad, uredil Marko Črtalič, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2012 (Ljubljana : Littera picta)
Sklad Staneta Severja je nastal na pobudo delavskega kolektiva Gorenjske predilnice kmalu po Severjevi smrti, leta 1971.Sklad Staneta Severja, Gorenjski Glas, letnik 24, št. 1, 6. januar 1971
Nekoč so podelitev popestrili z monodramo ali monokomedijo, zdaj jo z gledališko predstavo, posvečeno novim nagrajencem in Stanetu Severju.
Decembra 1973 so ob škofjeloškem gradu odkrili spomenik Stanetu Severju, veliko leseno skulpturo Hlapca Jerneja rezbarja Petra Jovanoviča, ki je utonila v pozabo, leta 2018 pa je bila deležna temeljite obnove.
V Ribnici na Pohorju, kjer je Sever umrl, decembra vsako leto priredijo Severjev dan. Pri tem sodelujejo izpostava JSKD Radlje ob Dravi, KUD Stane Sever Ribnica, Občina in Osnovna šola.
Kraj in čas podelitve Najprej so izbrali datum Severjeve smrti, 18. december, zaradi prevelike zasedenosti igralcev pa se je dan podelitve premaknil na nedeljo, ki je najbliže temu datumu. Nagrade so podeljevali v galeriji škofjeloškega gradu do leta 1982, ko je v obnovljenih prostorih na spodnjem trgu zaživel Loški oder, ki je nastal z združitvijo Loškega gledališča in EG Oder-Galerija. Izbor kandidatov Vsak igralec lahko prejme nagrado v isti kategoriji le enkrat. V vsaki kategoriji lahko nagrado dobita največ dva. Ocenjuje se njihovo ustvarjanje v zadnjih dveh sezonah v premiernih uprizoritvah, pri amaterjih pa lahko tudi življenjsko delo, kar je bilo prej običajno, v zadnjih letih pa ne več.
Največ dva igralca predlagajo gledališča, ZDUS, njegovi odbori v gledališčih, JSKD, Zveze kulturnih društev, AGRFT in posamezniki. V izjemnih okoliščinah je lahko za študente AGRFT podeljena skupinska nagrada. Za amaterske igralce se predloge pošilja na ljubljansko, za ostale pa na škofjeloško izpostavo JSKD.
Simbol nagrade Simbol nagrad je Sever, ki drži svečo v rokah. Navdihnila ga je njegova uprizoritev monodrame Krotko dekle v galeriji na škofjeloškem gradu, kjer so bile prižgane sveče del minimalistične scenografije. Z eno v roki je prišel in nato po koncu predstave odšel.
Sklad Staneta Severja Vodenje Sklada je del funkcije predsednika Gorenjske predilnice.
Sedež Sedež Sklada je JSKD Škofja Loka, ki opravlja strokovno-administrativne naloge. Sedež je bil tja premeščen z AGRFT zaradi praktičnih razlogov.
Upravni odbor Vodi poslovanje sklada. Objavlja razpise za izbor nagrajencev, potrdi strokovno žirijo sklada in na njen predlog določi nagrajence in višini nagrad. Sestavlja ga 5 članov. Na poziv sedeža sklada jih delegirajo AGRFT, ZDUS, JSKD, Občina Škofja Loka in Gorenjska predilnica.
Strokovna žirija Je strokovni organ upravnega odbora. Članstvo v njej traja 4 leta in je častno. 3 člane prispeva ZDUS, po enega pa AGRFT in JSKD. Žirija lahko ignorira poslane predloge in pozove AGRFT in JSKD k nominaciji drugih kandidatov, predlaga svoje ali ne predlaga nikogar. Svoj izbor pisno obrazloži. O odločitvi žirije odloča upravni odbor, ki lahko zavrne predloge, ki niso v skladu s pravili.
Ustanovitelji Ustanovitelji Gorenjska predilnica, AGRFT, Občina Škofja Loka in JSKD so se s podpisom zavezali tudi materialno podpirati sklad. Ustanovna listina vabi tudi druge k soustanoviteljstvu, sponzorstvu ali donatorstvu.
Financiranje sklada Gorenjska predilnica je bila pridružen pokrovitelj sklada, zdaj je glavni. Vsako leto drži to obvezo poleg organizacije podelitve. Celotna potrebna letna sredstva so okoli 6000 evrov. Eden od financerjev nagrade je Škofjeloška občina. Sklad je odvisen od donatorjev in sponzorjev (organizacije in podjetja), kar je spolzek teren.Nagrada slovenskega pomena, str. 20, Kavčič, Igor (December 2009), Ločanka, letnik 11, št. 12
Težave in kritike sklada
Kritika novinarke Vesne Marinčič in odgovor bivšega direktorja Gorenjske predilnice Vesna Marinčič je v članku o podelitvi nagrad leta 1989 ošvrknila ustanovitelje, da so to storili iz slabe vesti in da ga s tem, ko podeljujejo nagrade v njegovem imenu, izkoriščajo. Franc Urevc, takratni direktor Gorenjske predilnice, ji je odgovoril, da so jo ustanovili Severjevi privrženci, tisti, ki bi morali imeti slabo vest, pa so ga še naprej omalovaževali. Omenil je profesorja Franceta Koblarja, ki je bil predsednik žirije za podelitev nagrad in je na 1. podelitvi, ki je bila čista alternativa, dejal, da so se zbrali resnični častilci Severjevega spomina.Ljubo na odru, kdor ga ima : Severjeva nagrajenca, str. 27, Marinčič, Vesna (23. december 1989), Sobotna priloga (Delo), letnik 31, št. 296Ljubo na odru, kdor ga ima, str. 18, PP 29, Urevc, Franc (6. januar 1990), Sobotna priloga (Delo), letnik 32, št. 4
Protestno pismo Severjeve vdove Po 22 letih obstoja sklada je vdova Majda Sever v imenu šestih vnukov v javnem pismu v Delu zahtevala ukinitev nagrad. Že prej jo je motilo, da so po nagrado hodili tudi tisti, ki njenega pokojnega moža niso marali, kaplja čez rob je bil nagovor na zadnji podelitvi.
Finančne težave Leta 1978 je Viktor Žakelj, predsednik skupščine Škofje Loke, pisal Poldetu Bibiču (direktor Drame), Sergeju Vošnjaku (MGL), Petru Jamniku (direktor Šentjakobskega gledališča), Zlatku Šugmanu (predsednik žirije), dr. Primožu Kozaku (dekan AGRFT) in Miranu Herzogu (redni profesor AGRFT). Z njimi je hotel imeti sestanek v svoji pisarni, saj je sklad životaril, odmevnost nagrad pa se je zmanjševala.Leta 1987 so bili samo štirje prejemniki nagrade, poleg pomanjkanja denarja tudi zaradi preprečevanja njenega razvrednotenja. Leta 1988 je bila zbrana le polovica potrebnih sredstev, bil je skromen odziv gospodarstva z nekaj izjemami. Občinska in republiška kulturna skupnost nista imeli denarja za dodatno financiranje.Nagrade Staneta Severeja - da ali ne, str. 5, Gorenjski Glas, letnik 41, št. 83, 28. oktober 1988Suša v Severjevem skladu, str. 5, Gorenjski Glas, letnik 40, št. 70, 8. september 1987Leta 2009 je direktor Gorenjske predilnice Miha Ješe potožil, da v zadnjih letih vedno težje zberejo potreben denar, še posebej v času recesije. Leta 2011 so se finančne težave nadaljevale.Leta 2012 je Aleš Jan, takratni predsednik upravnega odbora sklada, dejal, da so kljub krizi sponzorji.
Pot od spora v ljubljanski Drami do Severjevih nagrad Odhod iz Drame leta 1968 je Stane Sever oznanil s pismom v Delu.Kot gost je junija 1969 nastopil še v Princu Homburškem von Kleista, predstavi za izbrano občinstvo.Spor je pripeljal do njegove monodrame po Sloveniji za delavce in kmeteSmrt gledališkega velikana, str. 730, Samec, Smiljan (25. december 1970), Naši razgledi, letnik 19, št. 23 (nastopil je tudi v Škofji Loki) in smrti (po letu odpadništva, leta 1969, je bil namreč razočaran in nesrečen, kar je poslabšalo njegovo že tako šibko zdravje).
Ko je sporočil, da bo začel z gledališčem enega (monodramo), je bila kulturna javnost šokirana, ker je bila ta oblika umetnosti takrat neznanka.
Vesna Marinčič je napisala, da je odšel s tisti tanko svečo med ljudi in nekega večera že s tako bolnim srcem umrl. Po njenem mnenju je tako dosegel večjo prepoznavnost, kot če bi jo, če bi ostal v Drami. Med ljudi je po njenem šel, ker je v rušenju in bojkotu Drame ostal sam. Josip Vidmar, eden od Štihovih idejnoestetskih nasprotnikov,Ne pripisujte mojemu delu značaja akcije, rad imam gledališče : razgovor z Bojanom Štihom, str. 6-7, Tršar, Toni (28. januar 1970), Dnevnik, letnik 20, št. 25 je napisal, da je bilo gledališče enega za Severja izhod v sili, ki je presegel njegovo telesno zmogljivost.
Bivši direktor Gorenjske predilnice, Franc Urevc, je o Josipu Vidmarju dejal, da je ta po Severjevi smrti zapisal, da se je ta naenkrat znašel v spopadu s sedmoglavim zmajem.Po mnenju Urevca so bile te glave vsaj tri:
1.) Povprečni in podpovprečni odločevalci, ki so delali po nalogu političnih vrhušk, ki jih je usmerjala gospodarstvu in kulturi škodljiva dogma o nekakšnem totalnem samoupravljanju. 2.) Avantgardni umetniki, ki so Severju grenili življenje, eden izmed njih pa je bil Bojan Štih, ki je Severju poslal pismo, v katerem ga je uvrstil med 25 najboljših slovenskih igralcev in ga označil za vrh amaterskega igralstva. Po Urevčevem mnenju je Štih kot gledališki direktor bolj malo vedel o igralstvu. 3.) Birokrati v kulturi, ki so bili plačani, da umetnikom omogočijo normalne delovne razmere, pa tega vsaj v Severjevem primeru niso naredili.
Spor v SNG Drama Ljubljana Okoli Drame so se lomila politična kopja, tudi spor Severja z ostalimi s Štihom na čelu ni bil nedolžen. Polde Bibič, Štihov privrženec, je verjel, da je bil ta spor le začetek obračuna z liberalci, ki se je sklenil s cestno afero. Po Štihovem odhodu je konzervativna partijska linija na čelo Drame postavila svojega človeka, Janeza Šenka.
Drama je bila pač najpomembnejše gledališče. Še AGRFT je bil njen podaljšek in njeni študentje niso smeli igrati v nobenem drugem gledališču, tudi v filmu in na televiziji ne, tamkajšnji profesorji razen teoretikov pa so bili vsi igralci Drame. Bile so večje razlike med ljubljanskimi gledališči, ki so si danes podobna, Mestno gledališče ljubljansko je bilo za lahke žanre in komedijo. Takrat je bilo tudi sama gledališka umetnost v Sloveniji pomembnejša, kot danes.
Stiska v Drami ni bila samo posledica naveze Štih-Korun, Andrej Kurent in Vlastja Simončič sta poslabšanje razmer videla že dosti prej. Bert Sotlar je bil javno okaran, ker je kršil pravila z reprizo svoje predstave (ironija za novinarko Vesno Marinčič je bila, da je zaradi tega po dolgem času dobil intervju) in to je bilo prvo javno znamenje, da nekaj ni v redu.Stanje: zelo resno, toda ne brezupno, str. 16-21, Marinčič, Vesna (4. februar 1969), Tovariš, letnik 25, št. 5
Proti Severju je izjavo podpisalo 23 njegovih kolegov.
Stvari niso bile črno bele, Štihovi podporniki so priznali ravnateljeve napake pri vodenju, Severjevi pa uspešna gostovanja Drame pod Štihovim vodstvom. Bibič je leta kasneje za razlog spora v ansamblu navedel tudi Štihovo dajanje prednosti kvaliteti pred popularnostjo.
Nekateri igralci so pri vajah za Krst pri Savici grozili, da bodo odšli, če Štih ne odstopi. V Severjevem uporu Štihovemu favoriziranju Mileta Koruna je spor dosegel svoj vrh. Korun se ni potegnil za Štiha, bil je tiho, Štih pa ne.
Jurij Souček se ni postavil na nobeno stran, zmotilo ga je, da se novinarji brigajo za njih le, ko so govorice, ne pa ob uspehih. Spraševal se je, ali potrebujemo osrednje slovensko gledališče, kaj je za storiti z njim in kakšen je njegov doprinos slovenski kulturi. Zaradi spora so poleg Severja in Štiha odšli tudi trije režiserji: France Jamnik, Mile Korun in Žarko Petan.
Štih in Sever sta iz te zgodbe izšla razočarana in zagrenjena, oba sta veljala za žrtvi prenosa samoupravljanja v kulturo, ki je koristil le povprečnim, nenadarjenim in lenim, ki onemogočajo ustvarjalne in delavne.
Po mnenju novinarja Tonija Tršarja sta oba želela dokazati svoj prav. Štih z akcijo, Sever z deangažmajem. Štih je zanikal njegovo trditev o akciji, češ da ima rad gledališče. Sever je Tršarju odgovoril, da s tem dejanjem ni hotel dokazati pravilnosti svojega stališča, ampak je to storil, ker drugače ni mogel. Boril se je za kvaliteto, pa se je znašel v tragikomičnem položaju, ker bi se moral po mnenju drugih boriti le zase. Znotraj in izven Drame je bil v boju za kvalitetno rast tega gledališča tolikokrat diskriminiran, da je celo globoko zasovražil svoj igralski poklic.Igralski poklic sovražim!, str. 3, Sever, Stane (31. januar 1970), Dnevnik, letnik 20, št. 28
Stane Sever