Karel IV., rimsko-nemški in češki kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * 14. maj 1316, Praga, † 29. november 1378, Praga.

Karel je bil eden od najbolje izobraženih in diplomatsko spretnih vladarjev svojega časa. Več je dosegel z diplomacijo kot z vojno. Srednji Evropi je zagotovil obdobje miru. Pod njegovim vladanjem je postala Praga politični, ekonomski in kulturni center Svetega rimskega cesarstva.

Izkazal se je že petnajstleten, ko je nadomeščal očeta na osvojenih ozemljih v severni Italiji in potem kot upravitelj na Češkem. Izkoristil je spor med tedanjim kraljem-cesarjem Ludvikom IV. Wittelsbaškim in papežem ter s pomočjo papeža in starega strica Balduina (brata cesarja Henrika VII.) dosegel, da ga je del nemških volilnih knezov izvolil za nemškega protikralja. S smrtjo očeta in kmalu nato tudi aktualnega cesarja je postal češki in rimsko-nemški kralj. Kot češki kralj je uredil upravljanje države, spodbudil velike gradnje v Pragi in jo napravil za politični, ekonomski in kulturni center in končno tudi za prestolnico Svetega rimskega cesarstva. Kot cesar je izdal temeljni zakon cesarstva (Zlato bulo), ki je odtlej brez vmešavanja papeža urejal volitve rimsko-nemškega kralja. Dvakrat je potoval v Rim, kjer se je pustil kronati za cesarja Svetega rimskega cesarstva, vendar trajnega vpliva cesarstva v Italiji ni mogel uveljaviti. Spore v cesarstvu je urejal z osebno prisotnostjo, s karizmo in ugledom cesarskega položaja. Svoji dinastiji, ki jo je osvobodil odvisnosti od pariškega dvora, je pridobil Spodnjo Lužico in mejno grofijo Brandenburg. Za časa svojega življenja je dosegel kronanje sina Vaclava za rimsko-nemškega kralja. Napisal je avtobiografijo.

Mladost

Karel je bil sin luksemburškega grofa Ivana, ki so si ga Čehi po uboju kralja Vaclava III. izbrali za kralja, in Elizabete, hčerke češkega kralja Vaclava II. iz rodu Přemyslidov. Po češkem deželnem zavetniku so ga krstili za Vaclava. Ko je bil star tri leta, ga je oče, ki je bil v sporu z ženo, na silo odvzel iz materine oskrbe. Nekaj časa je bil v varstvu barona Viljema Zajíc Vladeka, spomladi 1323 pa je s teto Marijo, ki se je poročila s francoskim kraljem Karlom IV., prišel v vzgojo na pariški dvor, kjer so pred njim vzgajali že njegovega deda Henrika VII. in očeta Ivana. Pri birmi je prevzel ime svojega kraljevega botra, Karel, do katerega je čutil globoko spoštovanje. Poročili so ga z Blanko iz rodbine Valoijskih, nečakinjo francoskega kralja Filipa IV. in polsestro kasnejšega kralja Filipa VI. Deležen je bil temeljite vzgoje. Dokončal je študij na pariški univerzi. Velik vpliv nanj je imel tudi opat v Fécampu, Pierre Roger, kasnejši papež Klemen VI. Karla je utrdil v njegovi globoki religioznosti, mu posredoval občutek izbranosti, legitimnosti monarhove oblasti in predstavo o monarhovih nalogah in dolžnostih. Karel je napisal avtobiografijo, v kateri je na štiridesetih straneh popisal svoja otroška in mladeniška leta (do kronanja 1346), iz katere je razvidno, da do očeta ni imel nobenih čustvenih vezi.Hoensch, str. 107-108

Odgovorne naloga v času očetovega vladanja

Petnajstletni Karel je moral leta 1331 v severni Italiji nadomeščati očeta (ko se je ta pogajal s cesarjem Ludvikom IV. na donavskem otoku pri Regensburgu). Kljub neizkušenosti je v težkih okoliščinah uspel obdržati osvojena ozemlja in bil po zmagi v bitki pri San Felice blizu Modene (25. avgusta 1332)Hoensch, str. 83 povzdignjen v viteza.

Oktobra 1333 se je na izrecno željo čeških baronov, ki niso bili zadovoljni z načinom vladanja njegovega očeta, vrnil v rodno deželo. Oče mu je podelil naziv mejnega grofa Moravske in ga imenoval za upravnika Češke. Tedaj je že obvladal francoščino, latinščino, nemščino in italijanščino, češčine pa se je moral na novo naučiti; kmalu jo je govoril "kot vsak drug Čeh". Njegovo prizadevanje, da bi obnovil tradicijo vladavine Přemyslidov, mu je prineslo široko priznanje in izboljšalo odnos Čehov do luksemburške dinastije. Osredotočil se je na obnovo upravljanja, pravne varnosti, saniranje financ in povrnitev zastavljenih kronskih posesti. Pri tem je bil tako uspešen, da se je oče zbal za svoj položaj in ga julija 1335 odstavil.Hoensch, str. 108

Po smrti koroškega vojvode Henrika (1335) je Karel nekaj časa pomagal svojemu mlajšemu bratu Ivanu Henriku (ki je bil poročen s Henrikovo hčerko Margareto, dedinjo Tirolske) upravljati Tirolsko.Hoensch, str. 94 Pozimi 1336/37 se je pridružil očetu na njegovem drugem vojaškem pohodu v Litvo.Hoensch, str. 89 Leta 1338, ob izbruhu stoletne vojne med Anglijo in Francijo, se je oče Ivan postavil na stran Francije in Karel se mu je pridružil.Hoensch, str. 90/91Hoensch, str. 109

Po premirju med Francozi in Angleži v Tournaiu (24. september 1340, stoletna vojna) je Ivan v pričakovanju odločilne bitke sestavil oporoko, v kateri je za svojega glavnega naslednika določil Karla in mu namenil Češko, Šlezijo in Zgornjo Lužico; Ivanu Henriku je namenil Moravsko in najmlajšemu Vaclavu Luksemburg in francoske fevde.Hoensch, str. 95

Februarja 1340 sta se nekdanji učenec Karel in njegov vzgojitelj Pierre Roger v Avignonu ponovno srečala in si medsebojno napovedala, da bo Pierre postal papež in Karel cesar.

Kralj Ivan je popolnoma oslepel in ponovno predal Češko Karlu v upravljanje. 8. junija 1341 so se Čehi v Pragi na zboru plemstva, prelatov in predstavnikov mest poklonili Karlu kot bodočemu vladarju, čeprav je ta še vedno nosil samo naslov mejnega grofa Moravske. Papež Benedikt XII. je pooblastil praškega škofa, da Karla in njegovo ženo Blanko krona za kralja in kraljico Češke, toda Karel je iz obzirnosti do slepega očeta to odklonil. Začel je utrjevati prijateljske in obrambne vezi s poljskim kraljem Kazimirjem III. in ogrskim kraljem Ludvikom I. (ki sta ga junija 1341 in februarja 1343 obiskala v Pragi)Hoensch, str. 96

Že leta 1338 je Karel začel tkati sorodstvene vezi z evropskimi dvori. Svojo triletno hčer Margareto je zaročil s precej starejšim ogrskim (takrat še) prestolonaslednikom Ludvikom.

Lobiranje in izvolitev za nemškega protikralja

Takratni nemški kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva Ludvik IV. iz rodu Wittelsbachov je bi v nenehnem sporu s papežem; Janez XXII. ga je izobčil in Benedikt XII. izobčenja ni odpravil. Cesarju so bili nenaklonjeni tudi Habsburžani, ki so že bili nekoč cesarji, in Luksemburžani, ki so menili, da jim je Wittelsbach po smrti Henrika VII. neupravičeno odvzel nasledstvo v cesarstvu. Tako so Luksemburžani in Habsburžani 15. decembra 1341 sklenili proti cesarju obrambno zvezo do končne zmage. Njihov načrt, da ustanovijo protikraljestvo s Karlom na čelu in potem Ludviku odvzamejo oblast, je podprl tudi novi papež Klemen VI. Temu cilju so bili namenjeni številni obiski očeta Ivana in sina Karla pri kuriji v Avignonu (v letih 1340, 1344 in 1346). Leta 1344 je Klemen VI. Karla imenoval za kandidata za protikralja in odobril ustanovitev nadškofije v Pragi; Češka je tako v cerkveni organiziranosti postala neodvisna od nadškofije v Mainzu;Hoensch, str. 97 prvi praški nadškof je leta 1344 postal Arnošt z Pardubic.

Po epizodi z udeležbo na tretjem Ivanovem pohodu v Litvo (1344/45), ki je pripeljal do številnih vojaških zapletov, Karla pa za nekaj časa celo v ujetništvoHoensch, str. 98 , je Karel sam prevzel pobudo pri lobiranju za protikralja. Povezal se je z vplivnim starim stricem Balduinom, bratom cesarja Henrika VII. in nadškofom v Trieru, s katerim Karel dotlej ni imel prijateljskih odnosov. Karel mu je obljubil, da bo dal nadškofiji v fevd velike dele luksemburških ozemelj (ki so bila namenjena njegovemu mlajšemu bratu Vaclavu). Prisilil je kralja Ivana in njegovo ženo Beatrice, da sta za 30.000 florintov zastavila nekaj svojih mest, s katerimi je potem Balduin podkupil kölnskega nadškofa Walrama (von Jülich). Balduin je zastavil ves svoj prestiž in obljubil podobne usluge tudi drugim renskim knezom. Aprila 1346 sta bila kralj Ivan in Karel ponovno v Avignonu pri papežu; papež je na tem sestanku sebi in svojim naslednikom utrl pravico, da smejo sodelovati pri odločanju o vseh tedanjih in bodočih sporih med Francijo in cesarstvom. 28. aprila je Klemen VI. razglasil mesto rimsko-nemškega kralja za nezasedeno in pozval volilne kneze k izvolitvi Karla za kralja. 20. maja je (proti volji stolnega kapitlja ravnokar imenovani) majnški nadškof Gerlach von Nassau pozval volilne kneze ne volitve v Rhens. 11. julija 1346 so se volitev udeležili majnški, kölnski in trierski nadškof, češki kralj in saški volilni knez. Brandenburški glas so razglasili za nezasedenega, pfalški volilni knez pa je bil odsoten. Volivci so soglasno za novega rimsko-nemškega kralja razglasili Karla. Kronanje je bilo predvideno za 26. avgust v Aachnu.Hoensch, str. 99-100

Uveljavitev na položaju rimsko-nemškega kralja

Cesar Ludvik IV. Karlove izvolitve seveda ni priznal. Ravnokar je od svojih nizozemskih sorodnikov podedoval velika zemljišča (Hainaut, Holandijo, Zelandijo), ki so povečala njegove dohodke. Južno nemške pokrajine in cesarska mesta so bili v njegovem taboru. Pred kratkim si je pridobil Brandenburg in Tirolsko. Sklenil je zavezništvo s francoskim kraljem Filipom VI.

Nasprotno je Luksemburžanom grozila vojna. Angleški kralj Edvard III. se je 12. julija 1346 izkrcal v Normandiji. Luksemburžani, zvesti pogodbi iz leta 1332, so priskočili Francozom na pomoč. Slepi Ivan je prevzel poveljevanje francoske predhodnice. Pridružil se mu je tudi Karel s češkim kontingentom. 26. avgusta 1346 so Angleži pri Crécyju močno porazili številčno veliko močnejše Francoze. Med desetimi francoskimi knezi in osemdesetimi zastavonošami je padel tudi kralj Ivan. Laže ranjenega Karla je spremstvo rešilo iz boja.Hoensch, str. 101

V nasprotju z očetovo oporoko je Karel namesto mladoletnega brata Vaclava sam prevzel oblast v grofiji Luksemburg. Izpolnil je obljube, ki jih je dal Balduinu pred volitvami. Klemen VI. je 6. novembra 1346 slavnostno priznal Karla za rimskega kralja, kar pa ni spodbudilo večine državnih knezov, da bi mu sledili. Ker Aachen in Köln Karla nista hotela sprejeti, ga je 26. novembra na hitro v Bonnu okronal kölnski nadškof Walram.

Bolj slavnostno je bilo 2. septembra 1347 kronanje v Pragi za češkega kralja v cerkvi sv. Vida, ki so se ga vendarle udeležili številni posvetni in cerkveni knezi. Pred tem je Karel mestom in plemstvu podelil številne privilegije. Najel je že veliko vojsko za napad na Bavarsko, ko je izvedel, da je njegov nasprotnik, Ludvik IV., pri lovu na medveda 11. oktobra doživel srčni napad in umrl. Čeprav je trajalo še dve leti, da je obvladal vsa nasprotovanja in uveljavil svojo oblast, je bil odtlej še bolj prepričan, da je od boga izbran za vladarja.Hoensch, str. 110-111

Med sinovi Ludvika IV. ni bilo nobenega, ki bi ga hotel naslediti. Karlu se je na potovanju skozi Frankovsko in Švabsko poklonilo vse več knezov. Knezom in mestom je potrjeval stare privilegije in bil radodaren z novimi. Ko je prišel v Porenje, so njegovi nasprotniki (10. januarja 1348) za protikralja izvolili angleškega kralja Edvarda III., ki pa krone ni sprejel, pač pa je sprejel od Karla ponujeno pogodbo o zavezništvu. 26. maja 1348 je Karlu priznal vazalstvo tudi avstrijski vojvoda Albert II. Šele v začetku leta 1349 je vitez-najemnik, turingijski grof Günter von Schwarzburg izrazil pripravljenost, da prevzeme vlogo protikralja. Izvolili so ga knezi Pfalza, Brandenburga in Sachsen-Lauenburga.Hoensch, str. 114-115