Manitoba () je provinca Kanade v vzdolžnem središču države. Je peta najbolj naseljena provinca v Kanadi, s 1.342.153 prebivalci (podatki iz leta 2021). Manitoba ima zelo raznoliko pokrajino, od arktične tundre in obale Hudsonovega zaliva na severu do gostega borealnega gozda, velikih sladkovodnih jezer in prerijskih travnikov v osrednjih in južnih regijah. Glavno in največje mesto Manitobe je Winnipeg.
Domorodna ljudstva naseljujejo območje današnje Manitobe že približno 10.000 let. V začetku 17. stoletja so na to območje začeli prihajati angleški in francoski trgovci s krznom in ustanavljati naselja. Kraljevina Anglija si je leta 1673 zagotovila nadzor nad regijo in ustvarila ozemlje, imenovano Rupertova dežela, ki je bilo pod upravo družbe Hudsonovega zaliva. Rupertova dežela, ki je vključevala celotno današnjo Manitobo, je rasla in se razvijala od leta 1673 do 1869 z večjimi naselji staroselcev in Métisov v koloniji Red River. Pogajanja o ustanovitvi province Manitoba so se začela leta 1869, vendar so globoka nesoglasja glede pravice do samoodločbe privedla do oboroženega spopada, znanega kot upor Red River, med zvezno vlado in ljudstvom (zlasti Métis) kolonije Red River. Rešitev spora in nadaljnja pogajanja so privedla do tega, da je Manitoba postala peta provinca, ki se je pridružila Kanadski konfederaciji, ko je kanadski parlament 15. julija 1870 sprejel Zakon o Manitobi.
Winnipeg je sedež vlade, kjer zaseda zakonodajna skupščina Manitobe in pokrajinsko sodišče. Štiri od petih univerz v provinci, vse njene profesionalne športne ekipe in večina njenih kulturnih dejavnosti (vključno s Festival du Voyageur in Folklorama) so v Winnipegu. Mesto ima mednarodno letališče ter železniške in avtobusne postaje; Z letališča deluje kanadska vojaška baza CFB Winnipeg, ki je regionalni sedež Severnoameriškega poveljstva za vesoljsko obrambo.
Etimologija Ime Manitoba morda izvira iz besede Cree manitou-wapow ali Ojibwe manidoobaa, kar pomeni »ožina Manitouja, Velikega duha«. Lahko pa izvira tudi iz besede Assiniboine minnetoba, kar pomeni »prerijsko jezero« (jezero so francoski raziskovalci poznali kot Lac des Prairies). Ime je izbral Thomas Spence za novo republiko, ki jo je predlagal za območje južno od jezera. Vodja Métisov Louis Riel je imel raje ime kot predlagano alternativo »Assiniboia«. Sprejeto je bilo v Ottawi v skladu z zakonom o Manitobi iz leta 1870.
Zgodovina Domorodne družbe in evropska naselbina Sodobno Manitobo so naselili Prvi narodi kmalu po tem, ko so se ledeniki zadnje ledene dobe umaknili na jugozahodu pred približno 10.000 leti; prvo izpostavljeno zemljišče je bilo območje Turtle Mountain. Ljudstva Ojibwe, Cree, Dene, Sioux, Mandan in Assiniboine so ustanovila naselja, druga plemena pa so vstopila na območje zaradi trgovine. V severni Manitobi so kopali kremen za izdelavo puščičnih konic. Prvo kmetovanje v Manitobi je bilo ob Red River, kjer so pred stikom z Evropejci sadili koruzo in druge semenske poljščine.
Leta 1611 je bil Henry Hudson eden prvih Evropejcev, ki je odplul v območje, ki je danes znano kot Hudsonov zaliv, kjer so ga in nekaj zvestih članov posadke izpustili uporniki. Thomas Button je leta 1612 potoval po tem območju v neuspešnem poskusu, da bi našel in rešil Hudsona. Ko je britanska ladja Nonsuch v letih 1668–1669 odplula v Hudsonov zaliv, je postala prva trgovska ladja, ki je dosegla to območje; to potovanje je privedlo do ustanovitve družbe Hudson's Bay Company, ki ji je britanska vlada dala absolutni nadzor nad celotnim porečjem Hudsonovega zaliva. To porečje je bilo poimenovano Rupertova dežela po princu Rupertu, ki je pomagal subvencionirati družbo Hudson's Bay Company. York Factory je bilo ustanovljeno leta 1684, potem ko so prvotno utrdbo družbe Hudson's Bay Company, Fort Nelson (zgrajeno leta 1682), uničili rivalski francoski trgovci.
Pierre Gaultier de Varennes, sieur de La Vérendrye, je v 1730-ih obiskal dolino Red River, da bi pomagal odpreti območje za francoska raziskovanja in trgovino. Ko so na območje vstopili francoski raziskovalci, je družba North West Company s sedežem v Montréalu začela trgovati z lokalnimi domorodci. Tako North West Company kot družba Hudson's Bay Company sta zgradili utrdbe za trgovanje s krznom; družbi sta tekmovali v južni Manitobi, kar je občasno povzročilo nasilje, dokler se leta 1821 nista združili (arhiv družbe Hudson's Bay Company v Winnipegu ohranja zgodovino tega obdobja).
Velika Britanija si je ozemlje zagotovila leta 1763 po zmagi nad Francijo na severnoameriškem bojišču sedemletne vojne, bolj znane kot francosko-indijanska vojna v Severni Ameriki, ki je trajala od 1754 do 1763. Ustanovitev prve kmetijske skupnosti in naselij leta 1812 s strani lorda Selkirka severno od območja, ki je danes središče Winnipega, je privedla do konflikta med britanskimi kolonisti in Métisom. V bitki pri Sedmih hrastih leta 1816 je bilo ubitih dvajset kolonistov, vključno z guvernerjem, in en Métis.
Konfederacija
Rupertovo deželo je leta 1869 Kanadi odstopila Družba Hudsonovega zaliva in jo vključila v Severozahodna ozemlja; pomanjkanje pozornosti do pomislekov Métisov je povzročilo, da je voditelj Métisa Louis Riel ustanovil lokalno začasno vlado, ki se je preoblikovala v Konvencijo štiridesetih in pozneje izvoljeno zakonodajno skupščino Assiniboie 9. marca 1870. Ta skupščina je nato poslala tri delegate v Ottawo, da bi se pogajali s kanadsko vlado. To je privedlo do Zakona o Manitobi in vstopa te province v Konfederacijo. Premier Sir John A. Macdonald je v spodnjem domu kanadskega parlamenta predstavil Zakon o Manitobi, zakon je prejel kraljevo soglasje in Manitoba je bila leta 1870 vključena v Kanado kot provinca. Louisa Riela je zaradi upora preganjal britanski vojaški častnik Garnet Wolseley, Riel pa je pobegnil v izgnanstvo. Kanadska vlada je preprečila poskuse Métijev, da bi pridobili zemljo, ki jim je bila obljubljena kot del vstopa Manitobe v konfederacijo. Zaradi rasizma zaradi novega priliva belih naseljencev iz Ontaria se je veliko število Métijev preselilo v območje, ki bo kasneje postalo Saskatchewan in Alberta.
Konec 19. stoletja so bile s poglavarji Prvih narodov, ki so živeli na tem območju, podpisane oštevilčene pogodbe. Za vsako družino so dali posebne obljube o zemlji. Posledično je bil pod jurisdikcijo zvezne vlade vzpostavljen rezervni sistem. Predpisana količina zemlje, obljubljena domorodnim ljudstvom, ni bila vedno dana; Zaradi tega so avtohtone skupine uveljavljale pravice do zemlje prek zahtevkov za zemljišča, od katerih mnogi še vedno trajajo.
Prvotna provinca Manitoba je bila kvadratna osemnajstina svoje sedanje velikosti in je bila pogovorno znana kot provinca poštnih znamk. Njene meje so bile razširjene leta 1881, pri čemer so bile odvzete zemlje Severozahodnim ozemljem in okrožju Keewatin, vendar je Ontario zahteval velik del ozemlja; sporni del je bil Ontariu dodeljen leta 1889. Manitoba je leta 1912 zrasla na sedanjo velikost, pri čemer je absorbirala zemljo Severozahodnih ozemelj in dosegla 60° severne zemljepisne širine, kar je enako severnemu dosegu njenih zahodnih sosedov Saskatchewana, Alberte in Britanske Kolumbije.
Vprašanje o šolah v Manitobi je pokazalo veliko razhajanje kulturnih vrednot na ozemlju. Katoliškim francosko-manitobskim prebivalcem je bil v prvotni ustavi Manitobe zagotovljen ločen šolski sistem, ki ga podpira država, vendar je politično gibanje med angleškimi protestanti med letoma 1888 in 1890 zahtevalo konec francoskih šol. Leta 1890 je zakonodajni svet Manitobe sprejel zakon, ki je ukinil financiranje francoskih katoliških šol. Francoska katoliška manjšina je zaprosila zvezno vlado za podporo; vendar so se Oranžni red in druge protikatoliške sile po vsej državi mobilizirale, da bi jim nasprotovale. Zvezni konservativci so predlagali sanacijsko zakonodajo, ki bi razveljavila zakon v Manitobi, vendar so jo liberalci pod vodstvom Wilfrida Laurierja blokirali. Ko je bil Laurier leta 1896 izvoljen za predsednika vlade, je uvedel kompromis, ki je določal, da imajo katoličani v Manitobi lahko 30 minut ob koncu dneva lasten verski pouk, če je dovolj učencev, ki to upravičujejo, in to za vsako šolo posebej.
Sodobnost
Do leta 1911 je bil Winnipeg tretje največje mesto v Kanadi in to je ostal, dokler ga v dvajsetih letih 20. stoletja ni prehitel Vancouver. Kot cvetoče mesto je hitro raslo okoli začetka 20. stoletja, k njegovemu uspehu pa so prispevali zunanji vlagatelji in priseljenci. Upad rasti v drugi polovici desetletja je bil posledica odprtja Panamskega prekopa leta 1914, ki je zmanjšalo odvisnost od transkontinentalnih železnic za trgovino, pa tudi zmanjšanja priseljevanja zaradi izbruha prve svetovne vojne. V prvem letu vojne se je prijavilo več kot 18.000 prebivalcev Manitobe; do konca vojne je 14 Manitobancev prejelo Viktorijin križ.
Med prvo svetovno vojno je Nellie McClung začela kampanjo za volilno pravico žensk. 28. januarja 1916 je bila volilna pravica žensk legalizirana. Manitoba je bila prva provinca, ki je ženskam dovolila glasovanje na pokrajinskih volitvah. To je bilo dve leti preden je Kanada kot država ženskam podelila volilno pravico.
Po koncu prve svetovne vojne je hudo nezadovoljstvo med kmeti (zaradi cen pšenice) in člani sindikatov (zaradi plač) povzročilo porast radikalizma, skupaj s polarizacijo zaradi vzpona boljševizma v Rusiji. Najbolj dramatičen rezultat je bila splošna stavka v Winnipegu leta 1919. Začela se je 15. maja in propadla 25. junija 1919; ko so se delavci postopoma vračali na svoja delovna mesta, se je Centralni stavkovni odbor odločil, da bo gibanje končal. Vladna prizadevanja za nasilno zatiranje stavke, vključno z napadom kraljeve severozahodne konjeniške policije na množico protestnikov, ki je povzročil več žrtev in eno smrt, so privedla do aretacije voditeljev gibanja. Po tem se je osem voditeljev znašlo pred sodiščem, večina pa je bila obsojena zaradi uporniške zarote, nezakonitih združb in uporniške obrekovanja; štirje so bili deportirani v skladu s kanadskim zakonom o priseljevanju.
Velika depresija (1929 – ok. 1939) je še posebej močno prizadela zahodno Kanado, vključno z Manitobo. Propad svetovnega trga v kombinaciji z močnim padcem kmetijske proizvodnje zaradi suše je privedel do gospodarske diverzifikacije, ki se je oddaljila od odvisnosti od proizvodnje pšenice. Manitobska zadružna federacija Commonwealtha, predhodnica Nove demokratične stranke Manitobe (NDP), je bila ustanovljena leta 1932.
Kanada je v drugo svetovno vojno vstopila leta 1939. Winnipeg je bil eno glavnih poveljstev za britanski načrt letalskega usposabljanja Commonwealtha za usposabljanje pilotov lovcev, po vsej Manitobi pa so bile šole za letalsko usposabljanje. V tujino je bilo napotenih več polkov s sedežem v Manitobi, vključno s kanadsko lahko pehoto princese Patricie. V prizadevanju za zbiranje denarja za vojna prizadevanja je kampanja Victory Loan leta 1942 organizirala Če bi bil dan. Dogodek je vključeval simulirano nacistično invazijo in okupacijo Manitobe ter na koncu zbral več kot 65 milijonov kanadskih dolarjev.
Winnipeg je bil poplavljen med poplavo Red River leta 1950 in ga je bilo treba delno evakuirati. Tistega leta je Red River dosegla najvišjo gladino od leta 1861 in poplavila večino doline Red River. Škoda, ki jo je povzročila poplava, je takratnega premierja Duffa Roblina spodbudila k zagovarjanju gradnje poplavnega kanala Red River; dokončan je bil leta 1968 po šestih letih izkopavanja. Na osmih mestih južno od Winnipega so bili postavljeni trajni nasipi, na območju Winnipega pa glineni nasipi in preusmeritveni jezovi. Leta 1997 je poplava stoletja v Manitobi povzročila več kot 400 milijonov kanadskih dolarjev škode, vendar je poplavni kanal preprečil poplave Winnipega.