Italijanska romantika označuje literarno smer, ki se je v italijanski književnosti pričeja okoli leta 1815.
Za razliko od romantične književnosti, ki je v evropski in ameriški književnosti prevladovala od začetka do srede 19. stoletja se je nastop romantike v Italiji zakasnil do leta 1815. Vzrok zakasnitve sta bila močan vpliv klasicistične tradicije in politične razmere.
Predhodnika italijanske romantike sta bila dramatik Vittorio Alfieri (1749-1803) in pesnik ter pisatelj Ugo Foscolo (1778-1827). Oba sicer spadata še v predromantiko. Okoli 1815 se pod vplivom nemške romantike in njenih načel začne tudi v Italiji razvijati romantična književnost, usmerjena k nacionalnim, liberalnim in demokratičnim načelom. Njen najznačilnejši predstavnik je pesnik, dramatik in pisatelj Alessandro Manzoni (1785-1873), največji lirik pa Giacomo Leopardi (1798-1837). Mimo obeh imenovanih v liriki, pripovedništvu in dramatiki ni bilo pomembnejših avtorjev. Po obsegu in značilnostih pa italijanska romantična književnost ni dosegla evropske romantične književnosti.Kos, Janko, Pregled svetovne književnosti, DZS, Ljubljana, 1982
Viri
Glej tudi
Romantična književnost
Kategorija:Romantična književnost Kategorija:Italijanska književnost