Aragonija ( ; ) je avtonomna skupnost v Španiji, ki se razteza enako kot srednjeveško kraljestvo Aragonija. Na severovzhodu Španije aragonska avtonomna skupnost obsega tri province (od severa proti jugu): Huesca, Zaragoza in Teruel. Njeno glavno mesto je Zaragoza. Veljavni statut o avtonomiji razglaša Aragonijo za zgodovinsko špansko državo.
Regija pokriva površino 47.720 km², njen teren pa sega od stalnih ledenikov do zelenih dolin, bogatih pašnikov in sadovnjakov do sušnih step osrednjih nižav. Aragonija je dom številnih rek – predvsem reke Ebro, največje španske reke po prostornini, ki teče od zahoda proti vzhodu čez celotno regijo skozi provinco Zaragoza. Tukaj so tudi najvišje gore Pirenejev.
Januarja 2024 je Aragonija imela 1.351.591 prebivalcev, od tega jih je nekaj več kot polovica živela v glavnem mestu Zaragozi. Leta 2023 je aragonsko gospodarstvo ustvarilo BDP v višini 46.674 milijonov evrov, kar predstavlja 3,1 % španskega nacionalnega BDP, in je trenutno na 5. mestu po proizvodnji na prebivalca za Madridom, Baskijo, Navaro in Katalonijo.
Poleg treh provinc je Aragon razdeljena na 33 comarce ali okrožij. Vse aragonske comarce imajo bogato geopolitično in kulturno zgodovino od predrimskih, keltskih in rimskih časov, štirih stoletij islamske vladavine kot Marca Superior, Al Andaluz ali kraljestva (ali taifa) Saraqusta, kot zemljišča, ki so nekoč pripadala frankovski Marca Hispanica, grofije, ki so kasneje oblikovale Aragonsko kraljestvo in sčasoma Aragonsko krono.
Geografija Lega
Območje Aragonije je 47.720 km2, od tega 15.636 km2 pripada provinci Huesca, 17.275 km2 provinci Zaragoza in 14.810 km2 provinci Teruel. Skupna površina predstavlja 9,43 % površine Španije, kar jo uvršča na četrto mesto po velikosti avtonomne skupnosti za Kastilijo in Leónom, Andaluzijo in Kastilijo - Mančo.
Je na severovzhodu Iberskega polotoka, med 39º in 43º severne zemljepisne širine v zmernem pasu. Njene meje in okraji so na severu s Francijo (upravni regiji Nova Akvitanija in Oksitanija), na zahodu z avtonomnima skupnostma Kastilija - Manča (provinci Guadalajara in Cuenca), Kastilija in León (provinca Soria), La Rioja in Navara, na vzhodu pa z avtonomnima skupnostma Katalonija (provinci Lleida in Tarragona) in Valencijska skupnost (provinci Castellón in Valencia).
Relief Orografija skupnosti ima za osrednjo os dolino Ebro (z višino med približno 150 in 300 metri), ki prehaja med dvema predgorjema dveh gorskih formacij, Pireneji na severu in gorovjem Ibersko gorovje (Sistema Ibérico) na jugu; skupnost ima najvišja vrhova obeh gorskih verig, Aneto in Moncayo.
Pireneji Aragonski Pireneji so na severu province Huesca in so vzdolžno razporejeni v treh velikih enotah: Visoki Pireneji, Notranje kotline in Zunanje verige.
Aragonski Visoki Pireneji vsebujejo najvišje višine celotnega gorskega verige Pirenejev. Visoki Pireneji tvorijo os Pirenejev in Notranje verige.
V osi so najstarejši materiali: graniti, kvarciti, skrilavci in apnenci ter najvišji vrhovi, kot so: Aneto (3404 m), Maladeta (3309 m) in Perdiguero (3221 m). Notranji Predpireneji, ki jih sestavljajo sodobnejše kamnine (apnenci), imajo tudi velike gore, kot so Monte Perdido (3355 m), Collarada (2886 m) in Tendeñera (2853 m).
Glavne pirenejske doline tvorijo reke, ki tam izvirajo, in sicer: Dolina Ansó: reka Veral Dolina Hecho: reka Aragón Subordán Dolina Canfranc: reka Aragón Dolina Tena: reka Gállego Dolina Broto: reka Ara Dolina Aínsa: reka Cinca Dolina Pineta: reka Cinca Dolina Gistau: reka Cinqueta Dolina Benasque: reka Ésera Intrapirenejska depresija je širok pravokotni koridor. Njen najbolje predstavljen del je kanal Berdún, ki ga na jugu omejujeta relief San Juan de la Peña (1552 m) in skale Oroel (1769 m), ki sta oblikovana po vzoru konglomeratov formacije Campodarbe.
Predpirenejska zunanja gorovja so v vznožju Huescana in predstavljajo najjužnejšo enoto Pirenejev; Sestavljeni pretežno iz apnenčastih materialov, dosegajo višino med 1500 in 2000 metri. Izstopa Sierra de Guara, eno najpomembnejših gorskih verig španskih Predpirenejev; njen vrh, Peak Guara, doseže 2077 metrov. Mallos de Riglos, blizu mesta Ayerbe, izstopajo po svoji lepoti.
Dolina Ebra Aragonska osrednja depresija vključuje široko nižavje, ki je tudi osrednji del doline Ebra. Severno od reke je gorovje Sierra de Alcubierre (811 m), ena od tipičnih apnenčastih planot doline.
Dolina Ebra je tektonska jama, zapolnjena s sedimentnimi materiali, ki so se v terciarju nabrali v horizontalnih vrstah. V središču so se odlagali drobni materiali, kot so glina, omet in apnenec. Južno od Ebra sta apnenčasti planoti Borja in Zaragoza.
Ibersko gorovje
Aragonski del Iberskega gorovja se razteza čez provinci Zaragoza in Teruel. Gre za niz hribov brez jasne strukturne enote, ki ga lahko razdelimo na dve coni: Sistema Ibérico del Jalón in Sistema Ibérico turolense. V prvi izstopa Moncayo z 2314 m, ki ga tvorijo paleozojski kvarciti in skrilavci, delno prekriti z mezozojskimi apnenci. Drugo tvori dvignjen teren (običajno od 1000 do 2000 m), vendar sploščen in masiven. Jugozahodno od depresije se vrhovi gorovja Sierra de Albarracín raztezajo nad 1800 m, jugovzhodno od njih se 2000 m dviga v gorovju Sierra de Javalambre, gorovje Sierra de Gúdar (2024 m) pa prehaja v območje Maestrazgo v Valencijski skupnosti.
Podnebje in vegetacija V Aragoniji obstajata dve glavni vrsti podnebja, polsušno in oceansko. Zaradi nepravilne orografije se po celotni skupnosti pojavlja več mikroklim. Od visokogorskega alpskega podnebja osrednjih Pirenejev na severu z večnim ledom (ledeniki) do vlažnega subtropskega podnebja (ki je zelo pogosto na nižjih nadmorskih višinah Huesce) in stepskih ali polpuščavskih območij, kot je puščava Monegros, ki potekajo skozi intenzivno celinsko podnebje območja Teruel-Daroca in sredozemsko podnebje na južnih območjih, ki mejijo na Castillo La Mancha in Valencijsko skupnost.
Glavne značilnosti aragonskega podnebja so:José María Cuadrat Prats, "El clima de Aragón" , in J. L. Peña, L. A. Longares and M. Sánchez (editions), Geografía Física de Aragón. Aspectos generales y temáticos, Zaragoza, University of Zaragoza and Fernando el Católico Institution, pp. 15–26. 2004.
Padavin je večinoma malo, saj je velik del Aragonije v nižji kotlini med Pireneji na severu in gorovjem Iberskim gorovjem na jugu, ločen od morskih zračnih mas. Zaradi tega dežuje predvsem na višjih območjih in da temperaturno območje zaznamujejo veliki kontrasti, z mrzlimi zimami in vročimi poletji, kar je značilno za celinsko podnebje. Padavine so prav tako neenakomerne, kar je značilno za sredozemsko podnebje, z naključno izmenjujočimi se suhimi in vlažnimi leti. Zračni tokovi so pogosto zaprti v srednji dolini Ebro od severozahoda do jugovzhoda, kar daje značilen veter, cierzo, ki izstopa po svoji intenzivnosti in pogostosti.
Temperature so zelo odvisne od nadmorske višine. V dolini Ebro so zime relativno zmerne, čeprav so zmrzali zelo pogoste in se lahko občutek toplote s cierzom močno zmanjša. Poleti lahko temperature v osrednjih območjih presežejo 40 °C. V gorskih območjih so zime dolge in ostre, povprečne temperature so lahko do 10 °C nižje kot v dolini.
Dva najpomembnejša vetrova Aragonije sta cierzo in bochorno ali levant. Prvi je hladen in suh veter, ki piha čez dolino Ebro od severozahoda proti jugovzhodu in lahko postane precej močan. Drugi je topel veter, bolj neenakomeren in gladek, ki prihaja z jugovzhoda.
Vegetacija sledi nihanjem reliefa in podnebja. Obstaja velika raznolikost, tako v naravni vegetaciji kot v poljščinah. V višjih predelih so gozdovi (bor, jelka, bukev, hrast), grmičevje in travniki, v osrednji dolini Ebro pa sta najpogostejša drevesa zimzeleni hrast in brin.
Hidrografija
Večina aragonskih rek so pritoki reke Ebro, ki je največja reka v Španiji in deli skupnost na dva dela. Med pritoki na levem bregu reke, ki izvirajo v Pirenejih, izstopa reka Aragonija. Izvira v Huesci, konča pa se v skupnosti Navarra, Gállego in Cinca, ki se združi s Segrejem tik preden se izliva v Ebro na vrhuncu Mequinenze. Na desnem bregu izstopajo Jalón, Huerva in Guadalope.
V strugi reke Ebro, blizu meje s Katalonijo, se nahaja akumulacijsko jezero Mequinenza s površino 1530 m3 in dolžino približno 110 km; v javnosti je znano kot Aragonsko morje.
Posebej velja omeniti majhna pirenejska gorska jezera, imenovana ibones. Ta jezera so zelo slikovita, nastala so med zadnjo poledenitvijo in so običajno nad 2000 m.
Avtonomna skupnost leži znotraj treh hidrografskih regij: reke Ebro, reke Tajo (ki izvira v gorovju Sierra de Albarracín) in reke Júcar, ki je glavna reka v skupnosti Turia.
Zavarovana območja
V Aragoniji zavarovana naravna območja upravlja Red Natural de Aragón, entiteta, ustanovljena leta 2004 za zaščito vseh elementov z ekološko, krajinsko in kulturno vrednostjo ter hkrati za usklajevanje in vzpostavitev skupnih standardov, ki prispevajo k njihovemu ohranjanju in trajnostni rabi. V tej entiteti so integrirani narodni parki, naravni parki, naravni rezervati, biosferni rezervati in druga zavarovana naravna območja, ki jih je razglasila avtonomna skupnost, Ramsarska konvencija ali Natura 2000.
Znotraj zavarovanih območij je edini narodni park v Aragonu: narodni park Ordesa y Monte Perdido, drugi narodni park, ustanovljen v Španiji leta 1918, je v Pirenejih v comarci Sobrarbe in zavzema površino 15608 ha, kar je del 19679 ha obrobnega območja zaščite. Prav tako uživa druge zaščitene objekte, kot je biosferni rezervat Ordesa-Viñamala in ga je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine.
Poleg tega so tu še štirje drugi naravni parki: naravni park Moncayo s površino 11144 ha, naravni park Sierra y Cañones de Guara s površino 47453 ha in 33286 ha obrobnega območja zaščite, naravni park Posets-Maladeta s površino 33440,6 ha in 5920,2 ha obrobnega območja zaščite ter naravni park Valles Occidentales s površino 27073 ha in 7335 ha obrobnega območja zaščite.
Obstajajo tudi trije naravni rezervati, pet naravnih spomenikov in tri zaščitene krajine.
Aiguabarreig Segre-Cinca-Ebro
Ob sotočju rek Segre in Ebro je Aiguabarreig Ebro-Segre-Cinca območje z velikim naravnim bogastvom in veliko raznolikostjo ekosistemov, ki segajo od sredozemskih step do neprehodnih obrečnih gozdov, zaradi česar je to območje raj za biotsko raznovrstnost. Teritorialno je Aiguabarreig v središču srednje depresije reke Ebro. Na zahodu meji na gorovje Monegros, na vzhodu na gorovje Tossals de Montmeneu in Almatret, na jugu pa na rep akumulacijskega jezera Ribarroja. To območje je poimenovano po katalonski besedi, ki označuje kraj, kjer se dva ali več vodnih tokov srečata in tvorita enega. Segre in Cinca tvorita prvi Aiguabarreig med mesti La Granja d'Escarp, Massalcoreig in Torrente de Cinca, nekaj kilometrov nižje pa se zliva z vodami reke Ebro, ki je že v občini Mequinenza, in tvori eno največjih rečnih sotočij na celotnem Iberskem polotoku.
Zgodovina Aragonija, ki zaseda severovzhod Iberskega polotoka, je služila kot most med Sredozemskim morjem, središčem polotoka in obalami Kantabrijskega morja. Človeška prisotnost na ozemljih, ki danes tvorijo avtonomno skupnost, sega več tisočletij nazaj, vendar se je današnja Aragonija, tako kot mnoge druge današnje zgodovinske narodnosti, oblikovala v srednjem veku.
Prazgodovina
Najstarejša pričevanja o človeškem življenju na ozemljih, ki danes sestavljajo Aragonijo, segajo v čas poledenitev, v pleistocenu, pred približno 600.000 leti. To prebivalstvo je zapustilo ašeljsko industrijo, ki je svoje najboljše orožje našla v ročnih sekirah iz kremena ali kremenčevih sekačih.
V zgornjem paleolitiku sta se pojavili dve novi kulturi: solutrejska in magdalenijska.
Epipaleolitik je bil osredotočen na Spodnjo Aragonijo in je zasedal obdobje med 7. in 5. tisočletjem.
V prvi polovici 5. tisočletja pr. n. št. so neolitski ostanki našli v zunanjem gorovju Huesca in v Spodnji Aragoniji.