Soška fronta (, ) je bila del italijanskega bojišča 1. svetovne vojne.
Potekala je od 2.208 metrov visokega Rombona na severu do izliva reke Soče v Tržaški zaliv na jugu, v skupni dolžini preko 90 kilometrov. Bilo je eno najbolj razgibanih bojišč 1. svetovne vojne, saj so boji potekali vse od visokogorja, sredogorja do furlanske ravnine na jugu fronte.
Prvi boji so se začeli 23. maja 1915, ko so italijanske enote prestopile mejo ter začele napredovati v notranjost takratne Avstro-Ogrske. Zaradi počasnega napredovanja in neodločnosti italijanske vojske je Avstro-ogrski vojski še pravočasno uspelo organizirati obrambo ob reki Soči, zaradi česar je italijansko napredovanje zastalo. V naslednjih dveh letih se je na soški fronti zvrstilo enajst italijanskih ofenziv s pičlimi uspehi ter velikimi izgubami na obeh straneh. Ker se je Avstro-ogrska vojska bala naslednje italijanske ofenzive, ki bi lahko dokončno prebila fronto, je skupaj z zavezniki (Nemci) začela načrtovati preboj v dolini Soče. 24. oktobra 1917 so avstro-ogrske in nemške enote sprožile 12. soško bitko, znano tudi kot "čudež pri Kobaridu", v kateri jim je uspelo prebiti italijansko fronto med Bovcem in Tolminom. V naslednjih nekaj dneh po ofenzivi je razpadla celotna italijanska fronta med Švico in Tržaškim zalivom, zaradi česar se je morala italijanska vojska umakniti na reko Piavo, kjer se je vzpostavila nova fronta; s tem je bilo bojev v Posočju konec.
Predhodno dogajanje 200px|sličica|desno|Zemljevid zavezništev leta 1915. Z zeleno barvo je označena antanta z rdečo centralne sile, nevtralne države imajo rumeno barvo.
28. junija 1914 so v Sarajevu odjeknili streli. Mladoletni atentator Gavrilo Princip, član tajne organizacije Črna roka, je smrtno ranil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda ter njegovo ženo Sofio. Atentat je sprožil serijo dogodkov, ki so Evropo in svet pahnili v eno najbolj uničevalnih vojn v človeški zgodovini.http://www.history.com/this-day-in-history/archduke-franz-ferdinand-assassinated
Eden ključnih vzrokov za začetek velike vojne je bil zapleten sistem zavezništev. V osnovi so bila ta zavezništva zamišljena tako, da bi preprečevala vojno, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Pred začetkom vojne sta se v Evropi oblikovali dve glavni zavezništvi. Antanta, v katerih so bile bolj ali manj med seboj povezane: Francija, Rusija, Združeno kraljestvo, Kraljevina Srbija in Črna gora, ter centralne sile, kamor so spadale: Nemško cesarstvo, Avstro-Ogrska, Kraljevina Italija ter Romunija, brez obveznosti pa so bile v tej zvezi še Bolgarija, Osmansko cesarstvo in Kraljevina Grčija. Za dogajanje na soškem bojišču je bilo ključno zavezništvo med Nemčijo, Avstro-Ogrsko in Italijo. Zavezništvo med Nemčijo in Avstro-Ogrsko je bilo sklenjeno leta 1879, temu zavezništvu pa se je leta 1882 pridružila še Italija. Zavezništvo naj bi preprečevalo vojno med Francijo in Nemčijo, saj naj bi v primeru spopadov Italija podprla Nemčijo, hkrati pa je preprečevalo tudi vojno med Italijo in Avstro-Ogrsko, saj je imela Italija do Avstro-Ogrske ozemeljske zahteve. V dogajanje po atentatu Italija ni bila neposredno vpletena, je pa budno spremljala dogajanje in prišla do zaključka, da se spopad med Srbijo in Avstro-Ogrsko glede na razmerje sil v Evropi ne bi dobro končal. Zato je Italija 2. avgusta 1914 trojni sporazum začasno zamrznila in razglasila nevtralnost. Kot izgovor je navedla, da se Avstro-Ogrska pred vojno s Srbijo ni posvetovala z Italijo, zato slednje zavezniški dogovor ne veže. Poleg tega so se Italijani izgovarjali tudi na to, da nobeden od zaveznikov ni bil napaden, ampak je vojno začel sam.https://www.thoughtco.com/world-war-one-the-major-alliances-1222059
Italijanska nevtralnost je bila le navidezna. Država se je medtem na skrivaj začela pogajati z antanto, po drugi strani pa je od Avstro-Ogrske v zameno za svojo nevtralnost zahtevala odškodnino v obliki novih ozemelj. Ker je bilo tudi v interesu Nemčije, da Italija ne vstopi v vojno, je Nemčija pritiskala na Avstro-Ogrsko, naj privoli v italijanske zahteve. Ta je na koncu popustila in Italiji ponudila Južno Tirolsko, vendar šele po koncu vojne. To seveda Italiji ni ustrezalo, poleg tega so bili njeni apetiti dosti večji, saj je želela imeti še dele slovenskega ozemlja, Trst, Istro in Dalmacijo z otoki. Medtem ko je Avstro-Ogrska s težavo ponujala svoja ozemlja Italiji, antanta teh težav ni imela, saj je vedela, da je barantala z ozemlji, ki niso bila njena. Poleg tega je bila Italijanom pripravljena ponuditi karkoli, samo da ti vstopijo v vojno in razbremenijo zaveznike na zahodni in vzhodni fronti. Tako je 26. aprila 1915 Italija z antanto podpisala tajni londonski sporazum, v katerem ji je bila po zmagi nad centralnimi silami obljubljena Južna Tirolska, Trentino, Trst, Istra, Dalmacija z otoki, luka Vlore, otok Sazan ter Dodekaneški otoki. Obljubljen jim je bil tudi delež pri delitvi nemških kolonij in delež pri delitvi ozemelj Osmanskega cesarstva. S podpisom londonskega sporazuma se je Italija zavezala, da bo v roku enega meseca od podpisa vstopila v vojno na strani antante. 3. maja je Italija uradno izstopila iz trojne zveze, 23. maja (tri dni pred iztekom roka iz londonske pogodbe) pa je napovedala vojno Avstro-Ogrski, s čimer sta se državi tudi uradno znašli v vojni.Doberdob, Vasja Klavora, str. 7 - 12
Armadi Avstroogrska vojska 200px|sličica|desno|Zastava Avstro-ogrske vojske
Avstro-ogrska vojska je imela zaradi dualistične ureditve države zelo zapleteno strukturo. Sestavljale so jo tri vojske. Skupna vojska (cesarsko kraljeva, znana pod kratico k.u.k., kaiserlich und königlich) s poveljstvom na Dunaju, avstrijsko Cesarsko-kraljevo domobranstvo in črnovojništvo (k.k. Landwehr in k.k. Landstrum) ter Kraljevo madžarsko domobranstvo (Magyar Királyi Honvéd). Uradni jezik Skupne vojske ter Avstrijskega domobranstva in črnovojništva je bil nemški jezik, v Kraljevem madžarskem domobranstvu pa je bil v uporabi madžarski jezik. V Skupni vojski in Domobranstvu so služili vsi za boj sposobni možje, Črnovojništvo pa je bilo namenjeno starejšim ter za boj deloma sposobnim možem. Črnovojniki so po navadi opravljali svoje delo v zaledju kot stražarji železnic, skladišč, taborišč za vojne ujetnike itd.
V primerjavi z ostalimi evropskimi vojskami je bila Avstro-ogrska vojska relativno majhna, ker ji je kronično primanjkovalo denarja je le s težavo ohranjala svojo velikost, varčevalni ukrepi pa so se poznali na kakovosti, številu in starosti orožja in opreme. Zaradi ustroja države je bila vezni člen in inštrument v rokah politike in je večno časa opravljala policijske naloge s katerimi so ohranjali red in mir v dualistični monarhiji. Ob izbruhu vojne so pokazale vse njene slabosti saj ni bila sposobna izvajati večjih vojaških operacij proti enakovrednemu ali celo slabše opremljenemu in usposobljenemu nasprotniku (vzhodna fronta, balkanska fronta).
Ob začetku vojne je bila Avstro-ogrska vojska sestavljena iz 102 pehotnih polkov. Vsak izmed teh je bil sestavljen iz treh ali štirih bataljonov, vsak bataljon pa nato iz treh ali štirih stotnij in mitralješkega oddelka. V polku je bilo do 4.000 mož, bataljonu do 1.000 in stotniji do 250 mož. Polki so bili vezani teritorialno na naborni okraj. V letih pred vojno se je to pravilo spremenilo, saj so se bali upora v narodnostno homogenih enotah. Polke so tako premeščali znotraj monarhije. Avstrijsko cesarsko-kraljevo domobranstvo in črnovojništvo je imelo 37 polkov in še tri polke deželnih strelcev. Ogrsko domobranstvo je imelo 32 honvedskih pehotnih polkov. Velik problem v vojski je bila pestra narodna sestava - pogosto je prihajalo do nasprotij med različnimi narodi, v zraku pa je neprestano visel strah pred uporom. Pogosto se je zgodilo, da se slovanski narodi niso želeli boriti na vzhodni fronti proti bratom Slovanom - Rusom (večkrat se je zgodilo, da so na rusko stran prebegnili celi bataljoni). Nastalo situacijo se je po drugi strani dalo s pridom izkoristiti na soški fronti, saj so se Slovenci in Hrvati bali, da bodo v primeru vojaškega poraza Italijani zasedli njihovo narodnostno ozemlje, s tem pa so bili bolj motivirani za boj, kot bi bili sicer.
Pred vojno je Avstro-ogrska vojska štela 414.000 podčastnikov in vojakov ter 36.000 častnikov. Ob izbruhu vojne so vpoklicali 2.846.000 rezervistov in 54.000 rezervnih častnikov, tako da se je moč Avstro-ogrske vojske povečala na preko 3 milijone mož. Do konca vojne je v vojski služilo skoraj 8 milijonov mož. V bojih je padlo preko milijon vojakov, več kot petsto tisoč pa jih je umrlo v ujetništvu ali zaradi posledic vojne.
Glavna oborožitev avstroogrskega vojaka je bila puška M95, bolje znana pod imenom "manliherca". Konec 19. stoletja jo je razvil avstrijski orožarski konstruktor Ferdinand Ritter von Mannlicher, šlo pa je za repetirko kalibra 8 mm. Glavna značilnost puške je bil napreden ter hkrati dokaj zapleten zaklep, ki je za repetiranje potreboval samo dve potezi, kar je omogočalo hitrejše streljanje. Puško so izdelovali v več dolžinah, vsaka izmed verzij pa je bila prilagojena določenem rodu vojske. Poleg premovlečnega zaklepa je imela puška shrambo za naboje, pri kateri je prazen okvir za naboje sam izpadel iz shrambe (ti. Mannlicherjev okvir). Do konca vojne je bilo izdelanih preko 3 milijone teh pušk. Kljub nekaterim prednostim tega orožja so avstroogrske oblasti pred in med vojno razvijale in preizkušale razne prototipe bolj dodelanih modelov pušk, a do zamenjave iz praktičnih razlogov ni prišlo.
Popolnoma novo orožje v vojni je bil mitraljez, katerega uničevalno moč so ob odprtju soške fronte že poznale vse sprte strani. Medtem ko je večina udeleženk v vojni prisegala na sistem Maxim, je Avstro-Ogrska v svojo oborožitev sprejela mitraljez Schwarzlose 07/12, ki je deloval na sistemu povratnega pritiska naboja. Nemški konstruktor Andreas Wilhelm Schwarzlose je s tem poenostavil mehanizem orožja ter tako mitraljez naredil robusten, zanesljiv in poceni za izdelavo. Vsak bataljon je imel po en mitralješki oddelek z dvema mitraljezoma. Tekom vojne so v tovarni Steyr izdelali preko 40 tisoč teh mitraljezov. Osebna oborožitev častnikov je bila pištola oz. revolver. Najbolj pogosto se je uporabljal revolver Rast & Gasser M.98 kalibra 8 mm, leta 1907 je v oborožitev prišla prva polavtomatska pištola Roth-Steyr M.7, ki je uporabljala drugačen naboj kalibra 8 mm. Leta 1912 je bil predstavljen in v uporabo sprejet naboj 9 mm skupaj s polavtomatsko pištolo Steyr-Hahn M.12. Avstro-Ogrska armada je bila prva na svetu, ki je v svojo pehotno oborožitev uradno sprejela polavtomatsko pištolo.
Kot nesporni gospodar bojišča se je med vojno izkazalo topništvo. Avstro-Ogrski začetki na tem področju so bili slabi. V oborožitvi je bilo malo topov, ki pa so bili zastareli, tako kot tudi taktični vidiki njihove uporabe. Šele leta 1915 so začele v uporabo prihajati nove moderne 10 in 15cm havbice in 10,4cm poljski topovi. Največji top, ki ga je imela Avstro-Ogrska armada, je bila 30,5cm Škodina havbica M1911.